Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
konjunktivítis -a m (ȋ)
med. vnetje (očesne) veznice: nastanek konjunktivitisa / alergijski, bakterijski, virusni konjunktivitis
SSKJ²
konjunktúra -e ž (ȗ)
stanje, položaj v gospodarstvu, ki je ugoden za prodajo: podpirati, pospeševati, zmanjševati konjunkturo; vojna konjunktura / gospodarstvo je v visoki konjunkturi / konjunktura za določene proizvode / konjunktura v ameriškem gospodarstvu
♦ ekon. doba, obdobje velike gospodarske dejavnosti; (gospodarski) razcvet
// publ. stanje, položaj, ko je kaj zelo cenjeno, iskano: konjunktura zdravniškega poklica / kiparstvo je bilo po vojni v močni konjunkturi
SSKJ²
konjunktúren -rna -o prid. (ȗ)
nanašajoč se na konjunkturo: ustvarjati konjunkturne dobičke / konjunkturni predmeti; konjunkturno blago / konjunkturni in nekonjunkturni poklici
SSKJ²
konjunkturíst -a m (ȋ)
nav. slabš. kdor se okorišča s konjunkturo: konjunkturist in špekulant
SSKJ²
konjunkturístičen -čna -o (í)
pridevnik od konjunkturist: številni netalentirani in konjunkturistični epigoni
SSKJ²
konjunkturízem -zma m (ī)
nav. slabš. miselnost, lastnosti konjunkturistov: kompromisarstvo in konjunkturizem / boriti se proti konjunkturizmu
SSKJ²
konjúšna -e ž (ȗ)
star. konjušnica: konjušna z dvesto konji
SSKJ²
konjúšnica -e ž (ȗ)
konjski hlev, navadno večji: konji so bili privezani v konjušnici / vojaška konjušnica
SSKJ²
konjúšnik -a m (ȗ)
1. kdor dela v konjušnici: konjušnik je osedlal konja; več let je bil za konjušnika
2. zlasti v fevdalizmu naslov za plemiča: zbrali so se konjušniki iz vse dežele
SSKJ²
konkatedrála -e ž (ȃ)
pomožna cerkev drugi, predhodno obstoječi stolni cerkvi: slovesna maša je potekala v konkatedrali
SSKJ²
konkáven -vna -o prid. (ȃ)
vbočen, vbokel: zrcalo je konkavno / menjavanje konkavnih in konveksnih ploskev na kipu
♦ fiz. konkavne ali razpršilne leče leče, ki so ob robu debelejše kot na sredini; geom. konkavni kot kot, manjši od 180°
SSKJ²
konkávnost -i ž (ȃ)
vbočenost, vboklost: konkavnost ploskve
SSKJ²
konkláve -a m (ȃ)
rel. popolnoma ločen, zaprt prostor, v katerem kardinali volijo papeža: osemdeset kardinalov se je zaprlo v konklave
// zasedanje kardinalov v tem prostoru: konklave je trajal do izvolitve papeža / ekspr. sešel se je konklave
SSKJ²
konkluzíja in konklúzija -e ž (ȋ; ú)
knjiž. sklep, zaključek: zanikal je njegovo konkluzijo / delati konkluzije / ustvaril si je napačno konkluzijo sodbo, mnenje
SSKJ²
konkordánca -e ž (ȃ)
1. knjiž. skladnost, ujemanje: konkordanca interesov posameznika in družbe; konkordanca mnenj
2. nav. mn., biblio. seznam po abecedi razvrščenih besed, pojmov z navedbo vseh mest, ki se nanašajo nanje: analiza na osnovi konkordanc / biblične konkordance
3. jezikosl. prikaz iskane besede ali besedne zveze v sobesedilu v korpusu: analiza, obdelava, pregled, urejanje konkordanc; izpis, niz konkordanc
♦ geol. vzporednost skladov; tisk. merska enota v tiskarstvu, okrog 18 mm
SSKJ²
konkordánčen -čna -o (ȃ)
pridevnik od konkordanca 2, 3: konkordančna tabela / konkordančni iskalnik; konkordančni niz
SSKJ²
konkordánten -tna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na konkordanco: konkordantna pričevanja / konkordantni skladi
SSKJ²
konkordát -a m (ȃ)
pravn. pogodba med državo in Katoliško cerkvijo o ureditvi medsebojnih pravnih odnosov: skleniti konkordat; določbe konkordata / potrditi s konkordatom
SSKJ²
konkordáten -tna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na konkordat: konkordatna pogajanja
♦ šol. konkordatne šole šole v stari Avstriji od 1855 do 1869
SSKJ²
konkordátski -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na konkordat: konkordatska pogajanja
♦ šol. konkordatske šole šole v stari Avstriji od 1855 do 1869
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
konkréten -tna -o prid., konkrétnejši (ẹ̑)
1. s čuti zaznaven, predmeten, stvaren; ant. abstrakten: trditev je dokazal s konkretnimi podatki; govori o konkretnem svetu našega podeželja / konkretna oblika sodelovanja / v konkretnem primeru ne gre za to v tem, danem / konkretno mišljenje
♦ ekon. konkretno delo delo, s katerim se ustvarjajo uporabne vrednosti; glasb. konkretna glasba glasba, ki uporablja kot gradivo preoblikovane zvoke iz realnega sveta; jezikosl. konkretni samostalniki
// nazoren, jasen: govornikovo konkretno izražanje / to je pokazal na konkretnem primeru / pri pojasnjevanju je bil zelo konkreten
2. izdelan, izoblikovan: bil je brez konkretnega načrta; konkreten predlog; konkretne naloge; odgovarjal je na konkretna vprašanja / publ. zavzeti konkretno stališče
    konkrétno prisl.:
    konkretno misliti; konkretno povej, koga misliš; sam.: izvedela ni nič konkretnega
SSKJ²
konkretizácija -e ž (á)
1. s prilastkom uresničitev, izpolnitev: konkretizacija ustavnih načel; prispevali so h konkretizaciji nalog, sklepov / fašizem so prikazali kot konkretizacijo zla upodobitev, utelešenje
2. publ. ponazoritev, pojasnitev: razvoja ne bodo razumeli brez konkretizacije; gre za zelo subjektivno konkretizacijo
SSKJ²
konkretizíranje -a s (ȋ)
glagolnik od konkretizirati: konkretiziranje programa, sporazuma / realistično konkretiziranje posameznih oseb v pesnitvi
SSKJ²
konkretizírati -am dov. in nedov. (ȋ)
narediti, povzročiti, da postane kaj zaznavno s čuti; uresničiti, opredmetiti: uspeli so konkretizirati svoje ideje, načrte; dobljene naloge je treba čim prej konkretizirati; sklepi so se postopoma konkretizirali
// ponazoriti, pojasniti: abstraktne misli je konkretiziral s primerom / svoje stališče bi radi nekoliko bolj konkretizirali
    konkretizíran -a -o:
    konkretizirane naloge; osnovna načela so bila kmalu konkretizirana
SSKJ²
konkrétnost -i ž (ẹ̑)
lastnost, značilnost konkretnega: življenjska konkretnost; konkretnost mišljenja / konkretnost njegovega izražanja
SSKJ²
konkrétum -a tudi -ta m, mn. konkréta s tudi konkréti m tudi konkrétumi m (ẹ̑)
knjiž. kar je, obstaja tako, da je zaznavno s čuti: blago je najenostavnejši ekonomski konkretum / to je utopija, ne pa predstavljanje konkretuma
SSKJ²
konkubína -e ž (ȋ)
1. nekdaj ženska, ki živi pri moškem z visokim družbenim položajem kot njegova podrejena in ima z njim spolne odnose, a ima nižji družbeni položaj od njegove žene ali žena: v haremu so živele sultanove žene in konkubine; postala je cesarjeva glavna konkubina
2. knjiž. priležnica, ljubica: bila je konkubina visokega uradnika
SSKJ²
konkubinát -a m (ȃ)
knjiž. skupno življenje moškega in ženske brez zakonske zveze: s svojo varovanko je živel v konkubinatu / konkubinat med politiko in gospodarstvom
SSKJ²
konkurénca -e ž (ẹ̑)
1. prizadevanje, da je z večjo kvaliteto blaga ali nižjo ceno izdelkov, z boljšimi storitvami kdo boljši kot nasprotnik, tekmovanje: med podjetjema se je začela konkurenca; priti do močne, ostre medsebojne konkurence / pritisk konkurence na trgu je popustil / izdelki so dobro zdržali konkurenco / mednarodna konkurenca / pog. kupuje pri konkurenci konkurentu
// prizadevanje, da je kdo boljši kot nasprotnik kje, v čem sploh: v šoli je med nama velika konkurenca / pojavila se je konkurenca na vseh področjih
2. navadno s predlogom akcija, pri kateri se ugotavlja kvaliteta koga v razmerju do drugega, tekma: bil je izločen iz konkurence / zmagal je v konkurenci za naslov prvaka / tekmujejo v članski, ekipni, mladinski konkurenci pri kateri se za tekmovanje določi član, ekipa, mladinec / publ. filmi so prišli v uradno konkurenco; ogled filma v konkurenci
// pog. tekmec: v nastopu niso imeli konkurence / v razmeroma močni konkurenci je osvojil prvo mesto
● delati komu konkurenco biti mu enakovreden tekmec
♦ ekon. nelojalna konkurenca ki ni v skladu z zakonskimi določbami, poslovnimi običaji in poslovno moralo; nepopolna konkurenca za katero so značilne omejitve glede ponudbe in povpraševanja; prosta ali svobodna konkurenca brez kakršnihkoli omejitev glede ponudbe in povpraševanja; notranja konkurenca konkurenti iz domače države, iz določenega ožjega območja; zunanja konkurenca konkurenti iz tuje države, iz drugega območja; šport. igrati, nastopiti izven konkurence igrati, nastopiti na tekmovanju, ne da bi bili upoštevani rezultati
SSKJ²
konkurénčen -čna -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na konkurenco ali konkuriranje:
a) konkurenčne dežele; konkurenčno podjetje; z modernizacijo strojev so postali konkurenčni / poseči v konkurenčni boj; čuti se močen konkurenčni pritisk / prodajati po konkurenčnih cenah cenah, ki lahko konkurirajo drugim cenam / gre za konkurenčno sposobnost ali nesposobnost podjetja
♦ ekon. konkurenčni trg trg, za katerega je značilna (svobodna) konkurenca; konkurenčno gospodarstvo gospodarstvo, za katero je značilna konkurenca; polit. konkurenčni kapitalizem razvojna stopnja kapitalizma, za katero je značilna neomejena svobodna konkurenca
b) svoje članke objavlja v konkurenčnem listu; konkurenčna razstava; konkurenčno tekmovanje / festival konkurenčnih filmov
    konkurénčno prisl.:
    konkurenčno sposoben
SSKJ²
konkurénčnost -i ž (ẹ̑)
lastnost, značilnost konkurenčnega: doseči konkurenčnost na svetovnem trgu / konkurenčnost naših izdelkov / svobodna konkurenčnost konkurenca
SSKJ²
konkurènt -ênta tudi -énta m (ȅ é, ẹ́)
1. kdor si prizadeva, da je z večjo kvaliteto blaga ali nižjo ceno izdelkov, z boljšimi storitvami boljši kot nasprotnik, tekmec: konkurenti so izboljšali in pocenili svoje blago / podjetje ima v njem močnega konkurenta
// kdor si prizadeva, da je boljši kot nasprotnik kje, v čem sploh: za to delovno mesto je imel dva huda konkurenta / ekspr. usnje je dobilo konkurenta v gumiju
2. kdor sodeluje v akciji, pri kateri se ugotavlja kvaliteta koga v razmerju do drugega, tekmec: v dirki je zmagal proti štirim konkurentom / bil je njegov konkurent za naslov prvaka, prvo mesto
SSKJ²
konkurêntka tudi konkuréntka -e ž (ē; ẹ̄)
1. ženska, ki si prizadeva, da je z večjo kvaliteto blaga ali nižjo ceno izdelkov, z boljšimi storitvami boljša kot nasprotnik, tekmica: v umetnosti ji je bila nevarna konkurentka
// ženska ali država, ustanova, ki si prizadeva, da je boljši kot nasprotnik kje, v čem sploh: bila je njena glavna konkurentka na volitvah / konkurentka za organizacijo iger
2. ženska, ki sodeluje v akciji, pri kateri se ugotavlja kvaliteta koga v razmerju do drugega, tekmica: njene konkurentke za uvrstitev na svetovno prvenstvo
SSKJ²
konkuríranje -a s (ȋ)
glagolnik od konkurirati: konkuriranje med podjetji / konkuriranje gledališča s kinom
SSKJ²
konkurírati -am nedov. in dov. (ȋ)
1. prizadevati si, da je z večjo kvaliteto blaga ali nižjo ceno izdelkov, z boljšimi storitvami kdo boljši kot nasprotnik, tekmovati: podjetje uspešno konkurira privatnim proizvajalcem; družbe so se domenile, da si ne bodo konkurirale
// prizadevati si, da je kdo boljši kot nasprotnik kje, v čem sploh: konkurirati na vseh področjih / rad bi mi tudi v šahu konkuriral bil enakovreden nasprotnik
2. sodelovati v akciji, pri kateri se ugotavlja kvaliteta koga v razmerju do drugega, tekmovati: konkurirati za nagrado, prvo mesto / njegov film je uspešno konkuriral
3. publ. udeleževati se razpisa, natečaja: tudi on je konkuriral za to učiteljsko mesto
SSKJ²
konkúrz -a m (ȗ)
1. stanje podjetja, ko to zaradi prezadolženosti ne more poravnati svojih dolgov: biti v konkurzu
// sodni postopek za ugotovitev tega stanja: napovedati konkurz
2. knjiž. razpis, natečaj: objaviti konkurz za delovno mesto; javni konkurz; konkurz za najboljše dramsko delo
SSKJ²
konkúrzen -zna -o prid. (ȗ)
1. nanašajoč se na konkurz: konkurzni rok / konkurzni dolžnik; konkurzni postopek postopek, v katerem se ugotavlja stanje premoženja konkurznega dolžnika; konkurzno premoženje premoženje konkurznega dolžnika
2. knjiž. razpisen, natečajen: določiti konkurzne pogoje / konkurzni izpit
SSKJ²
konkvistadór -ja m (ọ̑)
knjiž. osvajalec, pustolovec: konkvistadorji in pirati
// v Srednji in Južni Ameriki, nekdaj španski, portugalski osvajalec: hlepenje konkvistadorjev po zlatu
SSKJ²
konòp -ôpa m (ȍ ó)
konopec: konj se je strgal s konopa
SSKJ²
konôpec -pca m (ó)
(konopljena) vrv, zlasti tanjša: voditi osla na konopcu; prepasal se je s konopcem / odvezati konopec
● ekspr. držati koga na konopcu imeti ga popolnoma v oblasti
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
konôpeljščica -e [konopəljščica] ž (ó)
zool., navadno v zvezi laška konopeljščica ptica pevka rumeno zelene barve, Carduelis citrinella: petje laške konopeljščice
SSKJ²
konôpen -pna -o prid. (ō)
nanašajoč se na konopljo: konopna slama; konopno seme, zrno / konopno platno / konopna vrv
SSKJ²
konôplja -e ž (ó)
visoka kulturna rastlina z dlanastimi listi, ki se goji zaradi vlaken in semena, ali njeno seme: puliti konopljo; sejati konopljo; snop konoplje; raste kot konoplja hitro / treti konopljo / indijska konoplja konoplja, po izvoru iz Indije, ki vsebuje smolo, opojno snov
// predivo iz te rastline: razpukati konopljo
// pog. konopljena tkanina: konoplja se dobro pere / beliti konopljo
♦ agr. (konoplja) belica z moškimi cveti, (konoplja) črnica z ženskimi cveti; manilska konoplja tropska rastlina, iz katere se pridobivajo trdna, groba vlakna, Musa textilis
SSKJ²
konopljárna -e ž (ȃ)
obrat za predelovanje konoplje: imajo novo konopljarno
SSKJ²
konopljén -a -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na konopljo: konopljena slama; konopljeno seme, zrno / konopljena preja, tkanina; konopljeno platno, predivo, vlakno / konopljena srajca, vrv / konopljeno olje olje iz konopljenih semen za izdelavo firneža, oljnatih barv, lakov
SSKJ²
konopljénka -e ž (ẹ̄)
zool. ptica pevka rumeno zelene barve; laška konopeljščica: slišalo se je petje liščkov, kosov in konopljenk
SSKJ²
konôpljevka -e ž (ó)
(konopljena) vrv: privezan s konopljevko
SSKJ²
konopljíka -e ž (í)
bot. visok grm ali nizko drevo z vijoličastimi cveti v latih, Vitex agnus castus:
SSKJ²
konôpljin -a -o (ō)
pridevnik od konoplja: konopljino olje, zrno
SSKJ²
konopljína -e ž (í)
tekst. tkanina iz konopljene preje, navadno v platneni vezavi: hlače iz konopljine
SSKJ²
konopljíšče -a s (í)
njiva, na kateri je rasla konoplja: preorati konopljišče
SSKJ²
konopnén -a -o prid. (ẹ̑)
konopljen, konopen: konopneno vlakno / konopnena srajca, vrv
SSKJ²
konôpnica -e ž (ȏ)
1. zool. sivo rjavkasta divja raca z rumenim kljunom, Anas strepera: dolgorepka in konopnica
2. bot. gozdna rastlina z belimi, rumenkastimi, rdečimi cveti v grozdih, Dentaria: brstična konopnica
SSKJ²
konopnína -e ž (ī)
1. konopljena slama: konopnina je bila popolnoma suha
2. tekst. konopljina: rjuhe iz konopnine
SSKJ²
konosamènt -ênta m (ȅ é)
trg. listina, s katero se potrjuje sprejem blaga za prevoz po morju in njegova izročitev naslovniku, nakladnica: podpisati konosament; tovorni list in konosament
SSKJ²
konotácija -e ž (á)
lit. pojav, da dobi beseda drug, zlasti čustveno, osebnostno obarvan pomen:
SSKJ²
konotatíven -vna -o prid. (ȋ)
jezikosl., navadno v zvezi konotativni pomen pomen besede, izraza, ki je zlasti čustveno, osebnostno obarvan:
SSKJ²
konsekrácija -e ž (á)
rel. obred, pri katerem se posveti oseba ali stvar; posvetitev, posvečenje: asistiral je pri konsekraciji / konsekracija oltarja
SSKJ²
konsekutíven -vna -o prid. (ȋ)
knjiž. sledeč si, zaporeden: konsekutivni dnevi
♦ jezikosl. konsekutivni vezniki sklepalni, posledični vezniki
SSKJ²
konsekvénca -e ž (ẹ̑)
1. knjiž. (logična) posledica: to si lahko razlagamo kot konsekvenco njegovih pojmovanj družbenega vprašanja / nav. mn., publ. tako ravnanje ima lahko neprijetne konsekvence
// sklep, zaključek: iz vsega tega sta sledili dve konsekvenci / nav. mn., publ. pisec ni jasno izvajal svojih konsekvenc
2. publ., v prislovni rabi, v zvezi do skrajne, zadnje konsekvence izraža najvišjo možno stopnjo, mero česa: stvar je razvil do skrajnih konsekvenc; razpresti pesnikove teze do zadnje konsekvence
// v zvezi v skrajni, zadnji konsekvenci poudarja trditev: pisatelj tudi v skrajni konsekvenci ne zanika predmeta; resnica mu je bila v zadnji konsekvenci cilj
3. knjiž. doslednost, načelnost: pravil se je držal z železno konsekvenco
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
konsekvénten -tna -o prid. (ẹ̑)
knjiž. dosleden, načelen: biti konsekventen / ostal je konsekventen v svojih sklepih / gre za konsekventno naslonitev na njegova dela popolno
    konsekvéntno prisl.:
    konsekventno slediti logiki
SSKJ²
konsekvéntnost -i ž (ẹ̑)
knjiž. doslednost, načelnost: učiteljeva konsekventnost pri vzgoji / konsekventnost analize ga je v tem primeru zavedla
SSKJ²
konsénz -a m (ẹ̑)
soglasje, privolitev: konsenz strokovnjakov
♦ pravn. pogodbeni konsenz soglasje pogodbenih strank o glavnih delih pogodbe
SSKJ²
konsénzen -zna -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na konsenz: konsenzni odbor; konsenzna skupina; konsenzna konferenca / konsenzna rešitev soglasna
SSKJ²
konsenzuálen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na konsenz: konsenzualna konferenca; konsenzualna politika; konsenzualno odločanje / konsenzualna rešitev soglasna
SSKJ²
konsenzuálnost -i ž (ȃ)
lastnost, značilnost konsenzualnega; soglasnost: politika ni kazala nagnjenosti h konsenzualnosti
SSKJ²
konserva ipd. gl. konzerva ipd.
SSKJ²
konservatívec in konzervatívec -vca m (ȋ)
1. član konservativne stranke: voditelj angleških konservativcev
♦ polit. pripadnik konservativne stranke
2. ekspr. kdor ima nesodobne, zastarele nazore: v teh stvareh je pravi konservativec
SSKJ²
konservatíven in konzervatíven -vna -o prid., konservatívnejši in konzervatívnejši (ȋ)
1. ki izhaja iz konservativizma: konservativna miselnost; prevladovalo je konservativno stališče / liberalni mladoslovenci in konservativni staroslovenci; konservativna stranka
// nanašajoč se na konservativno stranko: podprli so ga konservativni poslanci
2. nav. ekspr. nesodoben, zastarel: ima konservativne nazore o vzgoji / glede mode je zelo konservativna
♦ med. konservativno zdravljenje zdravljenje, pri katerem se skuša ohraniti ali obnoviti okvarjeni del telesa
    konservatívno in konzervatívno prisl.:
    bil je konservativno usmerjen
SSKJ²
konservativízem in konzervativízem -zma m (ī)
1. ekonomska in politična miselnost, nastala v obdobju meščansko-demokratičnih revolucij, ki teži po ohranitvi stare družbene ureditve: začetki konservativizma / konservativizem v notranji politiki / liberalizem in konservativizem
2. nav. ekspr. lastnost, značilnost konservativnega: konservativizem njegovih nazorov / konservativizem v umetnosti
SSKJ²
konservatívka in konzervatívka -e ž (ȋ)
1. članica konservativne stranke: vodilna nemška konservativka
♦ polit. pripadnica konservativne stranke
2. ekspr. ženska, ki ima nesodobne, zastarele nazore: slovi kot konservativka in nasprotnica splava
SSKJ²
konservatívnost in konzervatívnost -i ž (ȋ)
nav. ekspr. lastnost, značilnost konservativnega: konservativnost takratnih predpisov / konservativnost pri vzgoji / odbijala jo je njegova konservativnost
SSKJ²
konservatízem in konzervatízem -zma m (ī)
konservativizem: politična aktivnost je bila usmerjena proti konservatizmu in mračnjaštvu / konservatizem in liberalizem / estetski konservatizem
SSKJ²
konservátor tudi konzervátor -ja m (ȃ)
uslužbenec spomeniškega varstva z visoko izobrazbo, ki raziskuje kulturne spomenike in skrbi za njihovo vzdrževanje: posvetovanje konservatorjev in restavratorjev; prim. konzervator
SSKJ²
konservatórij -a m (ọ́)
šola srednje, višje ali najvišje stopnje za glasbeno umetnost: obiskuje konservatorij; bil je profesor na konservatoriju
SSKJ²
konservatoríst -a m (ȋ)
dijak, slušatelj konservatorija: poslušali so produkcije konservatoristov / diplomiran konservatorist
SSKJ²
konservatorístka -e ž (ȋ)
dijakinja, slušateljica konservatorija: konservatoristka je pravkar končala vaje
SSKJ²
konservátorka tudi konzervátorka -e ž (ȃ)
uslužbenka spomeniškega varstva z visoko izobrazbo, ki raziskuje kulturne spomenike in skrbi za njihovo vzdrževanje: konservatorka v muzeju; konservatorka, restavratorka in zgodovinarka
SSKJ²
konsignácija -e ž (á)
1. ekon. prodajanje iz skladišča za določenega, navadno tujega proizvajalca: razširitev konsignacije / sprejeti blago v konsignacijo
2. knjiž. seznam, spisek: sestaviti konsignacijo
SSKJ²
konsignacíjski -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na konsignacijo: konsignacijsko blago / konsignacijska prodaja / konsignacijsko skladišče
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
konsisténca tudi konzisténca -e ž (ẹ̑)
1. knjiž. skladnost: notranja konsistenca in koherenca delovnega načrta
2. fiz. gostota, sprijemljivost snovi, odvisna od razmerja tekočih in trdnih sestavnih delov: določiti, meriti konsistenco; izboljšati konsistenco barve / ima gosto konsistenco; mehka, trda konsistenca
♦ agr. konsistenca tal; grad. konsistenca betona gostota, sprijemljivost betona, odvisna od količine vode, cementa in peska
SSKJ²
konsisténten tudi konzisténten -tna -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na konsistenco: konsistenten in koherenten / konsistentna politika
♦ teh. konsistentna mast mast iz mila in mineralnega olja
SSKJ²
konsisténtnost tudi konzisténtnost -i ž (ẹ̑)
konsistenca: za puhlico je značilna velika konsistentnost / kontrolirali so konsistentnost odgovorov
SSKJ²
konskrípcija -e ž (í)
1. knjiž. popis, popisovanje: konskripcija volivcev
2. v stari Avstriji popis vojaških obveznikov: splošna konskripcija
// (vojaški) nabor: fantje so se bali konskripcije
3. v stari Avstriji popis davčnih zavezancev:
SSKJ²
konskripcíjski tudi konskrípcijski -a -o prid. (ȋ; í)
nanašajoč se na konskripcijo: hiša je dobila konskripcijsko številko petnajst / konskripcijska lista lista vojaških obveznikov
SSKJ²
konsolidácija -e ž (á)
knjiž. utrditev, okrepitev: skrb za notranjo konsolidacijo države; konsolidacija položaja / pripomoči h konsolidaciji v Evropi / izvesti konsolidacijo
♦ fin. združitev več starih dolgov v enega; sprememba kratkoročnega posojila v dolgoročno
SSKJ²
konsolidírati -am dov. in nedov. (ȋ)
knjiž. utrditi, okrepiti: konsolidirati obrambne položaje; družba se je naglo konsolidirala
♦ fin. združiti več starih dolgov v enega; spremeniti kratkoročno posojilo v dolgoročno
    konsolidírati se 
    združiti se (in s tem se utrditi): konsolidirati se v organsko celoto
    konsolidíran -a -o:
    konsolidiran položaj; konsolidirane divizije
SSKJ²
konsonánca -e ž (ȃ)
1. glasb. blagoglasno razmerje dveh ali več tonov: disonanca in konsonanca
2. knjiž. skladnost, soglasje, ubranost: v delu se čuti konsonanca med avtorjevim sporočilom in problemi sodobnosti
SSKJ²
konspékt -a m (ẹ̑)
knjiž. kratka vsebina, kratek pregled: podal je konspekt njegovega romana / gre za zgoščen konspekt članka
// načrt, osnutek: izdelati konspekt učbenika
SSKJ²
konspirácija -e ž (á)
1. tajno, prikrito delovanje, zlasti za dosego političnega cilja: udeležiti se konspiracij; snovati konspiracijo
2. stanje, ko se prizadeva ohraniti kaj v tajnosti: zaradi nebudnosti in slabe konspiracije jim je okupator zadal velike udarce / potrebna je bila najstrožja konspiracija / delali so v veliki konspiraciji
SSKJ²
konspiratíven -vna -o prid.(ȋ)
nanašajoč se na konspiracijo: konspirativno delovanje / zbirali so se v konspirativne organizacije / konspirativno ime tajno, ilegalno
    konspiratívno prisl.:
    organizacija je delala strogo konspirativno
SSKJ²
konspiratívnost -i ž (ȋ)
lastnost, značilnost konspirativnega: konspirativnost informacij / borili so se v ilegalnosti in strogi konspirativnosti
SSKJ²
konspirátor -ja m (ȃ)
kdor tajno, prikrito deluje, zlasti za dosego političnega cilja: bil je konspirator in emisar
SSKJ²
konspirírati -am nedov. in dov. (ȋ)
1. tajno, prikrito delovati, zlasti za dosego političnega cilja: konspirirali so proti njim / konspiriral je z okupatorjem
2. ohranjati kaj v tajnosti: konspirirati glavni štab
    konspiríran -a -o:
    konspirirane bólnice
SSKJ²
konstánca -e ž (ȃ)
knjiž. nespremenljivost, stalnost: konstanca v razvoju in zgodovini osebnosti; načelo konstance
♦ psih. zaznavna konstanca pojav, da človek zaznava barve, oblike, velikost vedno enake, stalne, ne glede na njihovo objektivno menjavanje
SSKJ²
konstánta -e ž (ȃ)
1. fiz. količina, ki ne spreminja svoje vrednosti: izmeriti konstanto / plinska konstanta ki povezuje med seboj tlak, temperaturo, prostornino in maso razredčenega plina v ravnovesnem stanju
♦ elektr. dielektrična konstanta dielektričnost; mat. konstanta količina, ki ne spreminja svoje vrednosti, stalnica; aditivna konstanta ki se prišteje
2. knjiž., navadno v povedni rabi, navadno s prilastkom kar je stalen, nespremenljiv del česa: ti odnosi so konstanta njegove zunanje politike; mlin, skedenj in kozolec so konstante njegovega slikarstva; groteska ima pač svoje konstante in zakonitosti
SSKJ²
konstánten -tna -o prid. (ȃ)
1. ki se ne spreminja, ne spremeni; nespremenljiv, stalen: temperatura je bila ves čas konstantna / bolj ali manj konstantne oblike ustaljene
♦ ekon. konstantni kapital kapital, vložen v produkcijska sredstva; fiz. konstantna vrednost; mat. konstantni člen člen, v katerem ne nastopa spremenljivka, stalni člen
// publ. nenehen, neprestan: konstantno večanje izvoza
2. vztrajen, trden: v svojih sklepih je bil konstanten
    konstántno prisl.:
    cene industrijskim izdelkom konstantno rastejo
SSKJ²
konstántnost -i ž (ȃ)
lastnost, značilnost konstantnega; nespremenljivost, stalnost: to kaže na določeno konstantnost porabe / poudarjen je tako moment variabilnosti kot konstantnosti
SSKJ²
konstatácija -e ž (á)
navadno s prilastkom ugotovitev, dognanje: to so že stare konstatacije / zadostuje konstatacija, da to ne drži / konstatacija dejstev
SSKJ²
konstatírati -am dov. in nedov. (ȋ)
ugotoviti, dognati: zdravnik je konstatiral njeno smrt / z žalostjo je konstatiral, da se ne bo več vrnila spoznal, se zavedel
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
konstelácija -e ž (á)
1. astron. del nebesne krogle s skupino zvezd v določeni razvrstitvi; ozvezdje: živalski krog ima dvanajst konstelacij
// s prilastkom, po ljudskem verovanju medsebojni položaj zvezd v določenem trenutku, iz katerega se lahko prerokuje človekova usoda: danes je bila zanj ugodna konstelacija
2. astron. medsebojna lega premičnic, Lune in Sonca; konfiguracija: spreminjanje konstelacije
3. publ., s prilastkom medsebojni odnos, razmerje določenih sil, faktorjev: trenutna družbena konstelacija; konstelacija evropskih držav / konstelacija družbenih sil / kulturna, politična konstelacija
// položaj, stanje1: tu je vzrok za tako duševno konstelacijo internirancev
4. publ., z rodilnikom razmestitev, razporeditev: konstelacija figur na sliki
SSKJ²
konsternácija -e ž (á)
knjiž. zbeganost, potrtost: vest o tem je povzročila popolno konsternacijo
SSKJ²
konsternírati -am dov. in nedov. (ȋ)
knjiž. zbegati, potreti: novica jih je čisto konsternirala
    konsterníran -a -o:
    njegov obraz je konsterniran
SSKJ²
konstituánta -e ž (ȃ)
polit. ustavodajna skupščina: razpustitev konstituante / volitve v konstituanto
SSKJ²
konstitúcija -e ž (ú)
1. navadno s prilastkom skupek prirojenih telesnih in duševnih lastnosti, značilnosti človeka; (telesna) zgradba, (telesni) ustroj: zaradi svoje konstitucije bo zdržal napore / je močne, šibke konstitucije / otrok slabotne duševne konstitucije; telesna konstitucija
2. knjiž. temeljni zakon države; ustava1: izdati konstitucijo; peti člen konstitucije
♦ kem. (prostorska) razvrstitev, razporeditev atomov v molekuli
SSKJ²
konstitucíjski tudi konstitúcijski -a -o prid. (ȋ; ú)
nanašajoč se na konstitucijo: konstitucijske bolezni / konstitucijski predlogi
SSKJ²
konstitucionálec -lca m (ȃ)
konstitucionalist: konstitucionalci in žirondisti
SSKJ²
konstitucionálen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na konstitucijo: konstitucionalne anomalije / konstitucionalna monarhija
SSKJ²
konstitucionalíst -a m (ȋ)
pristaš konstitucionalizma: zborovanje konstitucionalistov
SSKJ²
konstitucionalízem -zma m (ī)
politična ureditev, ki temelji na ustavi: prehod iz absolutizma v konstitucionalizem
// prizadevanje za tako ureditev: razvoj konstitucionalizma na Angleškem
SSKJ²
konstituíranje -a s (ȋ)
glagolnik od konstituirati: konstituiranje državnega zbora, vlade / konstituiranje ljudstev v narode / konstituiranje individuuma
SSKJ²
konstituírati -am dov. in nedov. (ȋ)
publ. narediti, da kaj nastane in prevzame določene funkcije: na prvi seji so konstituirali upravni odbor; konstituiral se je nov nadzorni svet / konstituiral se je v vrhovno zakonodajno telo / v tem procesu so se nekatera ljudstva konstituirala v narode s svojo državo izoblikovala
// nedov. oblikovati, sestavljati: Shakespearovega človeka konstituirajo moralne vrline / moderna je zopet konstituirala celotno človekovo osebnost
    konstituíran -a -o:
    konstituirani narodi; konstituirana skupščina
SSKJ²
konstitutíven -vna -o prid. (ȋ)
publ. ki določa bistvo, vsebino česa; bistven, pomemben: konstitutivni elementi materije / obrazložiti konstitutivna načela znanstvene dejavnosti
♦ pravn. konstitutivna odločba odločba, ki ustvarja novo pravno razmerje
SSKJ²
konstruíranje -a s (ȋ)
glagolnik od konstruirati: konstruiranje strojev / ima prakso v konstruiranju električnih naprav / tale zgodba diši po konstruiranju
SSKJ²
konstruírati -am nedov. in dov. (ȋ)
1. uresničevati svoje (izvirne) zamisli, zlasti na področju tehnike: konstruirati stroj / konstruiral je nov tip letala
// sestavljati, delati: zvočnike je sam konstruiral
2. ekspr. neprepričljivo, slabo pisati, govoriti: ta pisatelj velikokrat samo konstruira
♦ geom. konstruirati trikotnik narisati, načrtati
    konstruíran -a -o:
    svobodno konstruirani teksti
SSKJ²
konstrúkcija -e ž (ú)
1. kar nosi, podpira, povezuje stavbo, objekt: postaviti konstrukcijo; betonska, lesena konstrukcija; lita, varjena konstrukcija; konstrukcija iz aluminija / namestitev nove strešne konstrukcije; ob potresu je bila poškodovana tudi stropna konstrukcija / z oslabljenim pomenom mostna konstrukcija most
2. stavba, objekt: lesene konstrukcije ob cesti
3. uresničitev svojih (izvirnih) zamisli, zlasti na področju tehnike: konstrukcija letala, stroja mu je uspela / gred se je zvila zaradi napake v konstrukciji
// s prilastkom način, tehnična izvedba take uresničitve: letalo nove konstrukcije / narejen je v solidni konstrukciji
4. knjiž. zgradba, ustroj, kompozicija: podobno konstrukcijo imajo tudi Shakespearove drame; neslovenska konstrukcija stavkov / poznati konstrukcijo telesa / njegovi junaki so zgolj abstraktne, umetne konstrukcije tvorbe
♦ aer. lupinasta konstrukcija letala po tankosti, ukrivljenosti zunanjih nosilnih sten podobna (jajčni) lupini; grad. lahka konstrukcija iz lahkega materiala ali iz votlih, izvotljenih elementov; masivna konstrukcija iz opeke, kamna, litega betona; mrežasta konstrukcija iz tankih zlasti jeklenih palic ali cevi; skeletna konstrukcija iz stebrov in vodoravnih plošč; jezikosl. ablativna konstrukcija v nekaterih jezikih zveza prilastka in odnosnice v ablativu kot prislovno določilo v stavku; infinitivna konstrukcija nedoločniška konstrukcija
SSKJ²
konstrukcíjski tudi konstrúkcijski -a -o prid. (ȋ; ú)
nanašajoč se na konstrukcijo ali konstruiranje: konstrukcijski material / gre za posamezne konstrukcijske dele; konstrukcijski element / konstrukcijska napaka / konstrukcijski biro tovarne; konstrukcijski oddelek / strojni in konstrukcijski ključavničar
♦ geom. konstrukcijska naloga naloga, ki se rešuje z načrtovanjem, risanjem; teh. konstrukcijske kovice večje kovice za jeklene konstrukcije; konstrukcijsko jeklo jeklo za izdelavo konstrukcij in strojev
SSKJ²
konstrúkt -a m (ȗ)
1. knjiž. neresnična, zavestno sestavljena, narejena tvorba: oblike na njegovih slikah so konstrukti / glavna oseba romana je ideološki konstrukt
2. psih. pomožni pojem, na domnevi temelječi model: pojem zavesti je za nekatere psihologe konstrukt / verbalni konstrukti
SSKJ²
konstruktêr -ja m (ȇ)
konstruktor: modelarski konstrukter / konstrukter črpalke
SSKJ²
konstruktíven -vna -o prid.(ȋ)
1. ki pomaga k ureditvi, izboljšanju česa; ustvarjalen, ploden1: konstruktivni pogovori; konstruktivna politika; kritika naj bo konstruktivna; konstruktivno delo / konstruktivna kazen
2. konstrukcijski: konstruktivni material / konstruktivni deli gradbenega objekta
    konstruktívno prisl.:
    konstruktivno kritizirati; konstruktivno in funkcionalno neoporečno zasnovana arhitektura
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
konstruktivíst -a m (ȋ)
predstavnik konstruktivizma: ruski konstruktivist; kubisti in konstruktivisti
SSKJ²
konstruktivístičen -čna -o prid. (í)
1. nanašajoč se na konstruktiviste ali konstruktivizem: konstruktivistična smer / konstruktivistično slikarstvo
2. publ. ustvarjalen, graditeljski: pojav konstruktivističnega aktivizma
SSKJ²
konstruktivízem -zma m (ī)
umetnostna smer po prvi svetovni vojni, ki pod vplivom tehničnega razvoja poudarja obliko, konstrukcijo: ruski konstruktivizem; futurizem in konstruktivizem
SSKJ²
konstruktívnost -i ž (ȋ)
lastnost, značilnost konstruktivnega: poudarja konstruktivnost kritike; konstruktivnost politike
SSKJ²
konstrúktor -ja m (ú)
1. kdor uresničuje svoje (izvirne) zamisli, zlasti na področju tehnike: konstruktor kmetijskih strojev / inženir konstruktor
2. sestavljavec, oblikovalec: konstruktor kolesa; pren., ekspr. je domiseln konstruktor novel
SSKJ²
konstrúktorski -a -o prid. (ú)
nanašajoč se na konstruktorje: konstruktorsko delo / konstruktorski tečaj / razvoj konstruktorskih sposobnosti pri učencih
SSKJ²
konsum ipd. gl. konzum ipd.
SSKJ²
kónta1 -e ž (ọ̑)
nar. večja vrtača v visokogorskem svetu: v kontah je še sneg
SSKJ²
kónta2 -e ž (ọ̑)
etn. fantovska družba pri ziljskem štehvanju: starešina konte
SSKJ²
kontagiózen -zna -o prid. (ọ̑)
med. ki se prenaša z osebe na osebo, nalezljiv: kontagiozna bolezen
SSKJ²
kontákt -a m (ȃ)
1. popolno približanje dveh ali več predmetov; stik1, dotik: prišlo je do kontakta med površinama / razletel se je pri kontaktu z zemljo / železo v kontaktu z vodo oksidira v stiku
2. elektr. pojav ali stanje, ko sta dve stvari tako blizu skupaj, da je med njima možno prehajanje česa, stik: prekiniti kontakt / dober, slab kontakt; električni kontakt / vključiti kontakt pri avtomobilu / delovni kontakt stanje, ko sta kontaktna elementa sklenjena v delovnem stanju; mirovni kontakt / ima kontakte; vtičnica z varnostnim kontaktom
3. odnos, ki omogoča dogovarjanje, sodelovanje; stik1, zveza: kontakti med njima so vzpostavljeni / izgubiti kontakt s poslušalci / direkten, indirekten kontakt / z njim je v osebnem, poslovnem kontaktu; biti v pisnem, stalnem kontaktu / mednarodni, politični kontakt; kontakt med znanostjo in prakso
// (neposredno) dogovarjanje, sodelovanje: že prvi kontakti kažejo, da so med njimi dobri odnosi
♦ avt. kontakt prekinjevalca kladivce in nakovalce pri motorju avtomobila
SSKJ²
kontákten -tna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na kontakt: za zvezo med njimi je skrbela kontaktna komisija / kontaktni instrument; kontaktni ključ; kontaktne naprave; kontaktno lepilo
♦ agr. kontaktni insekticid insekticid, ki deluje ob dotiku; elektr. kontaktni element osnovni del stikalnega aparata; kontaktni razmik največja možna razdalja med kontaktnima elementoma; fot. kontaktna kopija neposredni odtis negativa; med. kontaktna infekcija infekcija z dotikom; kontaktna leča leča, ki se vstavi na roženico; polit. kontaktni komite posvetovalni odbor avstrijske vlade za stike s predstavniki slovenske in hrvaške manjšine; voj. kontaktna (podvodna) mina (podvodna) mina, ki se aktivira ob dotiku z ladjo
SSKJ²
kontaktíranje -a s (ȋ)
glagolnik od kontaktirati: njegovo delo zahteva nenehno kontaktiranje z ljudmi / oblike kontaktiranja so različne
SSKJ²
kontaktírati -am nedov. in dov. (ȋ)
pog. biti v kontaktu s kom: lahko kontaktira / sošolci še vedno kontaktirajo
SSKJ²
kontaminácija -e ž (á)
1. knjiž. spajanje, združevanje: kontaminacija dveh stilov; kontaminacija prvotne zgodbe s samostojno ljubezensko dramo / nastati s kontaminacijo
2. publ. onesnaženje, okuženje: kontaminacija vode
♦ jezikosl. kontaminacija nastanek novega jezikovnega elementa, pojava zaradi medsebojnega vplivanja dveh različnih jezikovnih elementov, pojavov; voj. kemična, radioaktivna kontaminacija okuženje s kemičnimi sredstvi, radioaktivnimi snovmi, bojnimi plini
SSKJ²
kontaminírati -am dov. in nedov. (ȋ)
1. knjiž. spojiti, združiti: kontaminirati različne stile
2. publ. onesnažiti, okužiti: kontaminirati zrak
♦ voj. okužiti s kemičnimi sredstvi, radioaktivnimi snovmi, bojnimi plini
// poškodovati, pokvariti: to je kontaminiralo oči
    kontaminíran -a -o:
    kontaminirana obleka
SSKJ²
kontêjner -ja m (ȇ)
1. velik prenosen kovinski zaboj za začasno bivanje, navadno v času dela na terenu, ob naravnih nesrečah ali za shranjevanje zlasti gradbenih orodij in naprav; zabojnik: bivalni kontejner; gradbeni kontejner na gradbišču avtoceste
2. navadno večji kovinski ali plastični zaboj za odlaganje odpadkov: odvreči časopis v kontejner za papir; plastični kontejnerji za recikliranje v obliki zvonov
3. velik zaboj za kombinirano prevažanje blaga na velike razdalje: prekladati kontejnerje; poslati blago v kontejnerjih
SSKJ²
kontejnerizácija -e ž (á)
teh. uvajanje prevažanja blaga v kontejnerjih:
SSKJ²
kontêjnerski -a -o prid. (ȇ)
nanašajoč se na kontejner: kontejnerski prevoz / kontejnerski promet, terminal; kontejnerske ladje
SSKJ²
kontékst -a m (ẹ̑)
besedilo, v katero spada obravnavani del teksta, sobesedilo: citat so prilagodili kontekstu; iz konteksta se da sklepati, na kaj je avtor mislil / stavke je nasilno trgal iz konteksta
// publ. kar z določeno stvarjo nastopa, je z njo povezano: urbanizem ne more rasti brez svojega konteksta / iztrgati koga iz družbenega, zgodovinskega konteksta; idejni, miselni kontekst
● knjiž. to ga je spravilo iz konteksta ravnotežja, ravnovesja
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
kontemplácija -e ž (á)
knjiž. poglobljeno razmišljanje, razglabljanje o kaki stvari, zlasti duhovni: sposoben za kontemplacijo in introspekcijo / gre za globoko vživetje v umetniško delo, za estetsko kontemplacijo; odmika se v svet filozofske kontemplacije / kontemplacija smrti
♦ filoz. stanje, ki se doseže s poglabljanjem v nedoumljivo; rel. molitev, pri kateri se človek popolnoma zatopi v premišljevanje o Bogu in verskih resnicah
SSKJ²
kontemplatíven -vna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na kontemplacijo: moti jo njegova kontemplativna narava / kontemplativno pojmovanje umetnosti
SSKJ²
kontemplatívnost -i ž (ȋ)
knjiž. lastnost, značilnost kontemplativnega: kontemplativnost njihove estetike / bil je nagnjen h kontemplativnosti in opazovanju
SSKJ²
kónten -tna -o prid. (ọ̑)
fin., navadno v zvezi kontni plan seznam kontov, v katerem so konti urejeni po skupinah: poenostavitev kontnega plana
SSKJ²
kontenína -e ž (í)
kotenina: gosta kontenina
SSKJ²
kontènt -- prid. (ȅ)
nižje pog., navadno v povedni rabi zadovoljen: takoj je bila kontent
SSKJ²
kontésa -e ž (ẹ̑)
grofica: kontesa in njena hči / poročil se je s konteso z grofovo hčerjo
SSKJ²
kontestírati -am nedov. in dov. (ȋ)
knjiž. oporekati, ugovarjati: kontestirati cerkveni avtoriteti
SSKJ²
kontinènt -ênta tudi -énta m (ȅ é, ẹ́)
velika, sklenjena površina kopnega sveta, celina: prepotoval je ves kontinent / evropski kontinent / publ. črni kontinent Afrika; pren., knjiž. ples je ustvarjalna umetnost in film je njen novi kontinent
SSKJ²
kontinentálec -lca m (ȃ)
kdor živi v notrajnosti kontinenta, celinec:
SSKJ²
kontinentálen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na kontinent, celinski: to območje ima kontinentalen značaj / kontinentalne države
♦ geogr. kontinentalno podnebje podnebje z ostro zimo in vročim poletjem; geol. kontinentalni facies
// za Angleže nanašajoč se na evropski kontinent: v tem se je angleški zakonik razlikoval od kontinentalnega
SSKJ²
kontingénca -e ž (ẹ̑)
filoz. dejstvo, da nekaj je, pa bi lahko ne bilo, ali da je takšno, pa bi lahko ne bilo takšno; slučajnost, možnost: kontingenca biti
SSKJ²
kontingènt -ênta tudi -énta m (ȅ é, ẹ́) navadno s prilastkom
1. ekon. količina ali vrednost blaga za uvoz ali izvoz v določenem obdobju: določiti kontingent / carinski kontingent količina blaga, za katero se plača zmanjšana carina; izvozni, uvozni kontingent
2. publ. količina blaga, dana uporabniku za določeno obdobje ali za izvršitev določene naloge: kontingent jekla je znašal osemdeset tisoč ton; kontingent gradbenega materiala / tovor hrane iz kontingenta pomoči
// znesek, prispevek: dati velike kontingente za šolstvo, štipendije
3. publ. skupina ljudi, navadno v določenem, omejenem številu: poslati nov kontingent vojakov / kontingent izseljencev je bil dosežen
SSKJ²
kontingênten tudi kontingénten -tna -o prid. (ē; ẹ̄)
nanašajoč se na kontingent: kontingentna pogodba; kontingentna lista lista kontingentiranega blaga / kontingentna vojska
♦ filoz. svet je kontingenten sam v sebi nezadosten, nenujen
SSKJ²
kontingentíranje -a s (ȋ)
glagolnik od kontingentirati: kontingentiranje blaga
SSKJ²
kontingentírati -am dov. in nedov. (ȋ)
ekon. določiti kontingent: kontingentirati blago za široko potrošnjo / kontingentirati uvoz
    kontingentíran -a -o:
    kontingentirano blago
SSKJ²
kontinuíran -a -o prid.(ȋ)
nepretrgan, neprekinjen: kontinuirana proizvodnja; tudi preskrba s sadjem bo kontinuirana; kontinuirano delo / kontinuiran razvoj / kontinuirano reševanje vprašanj sprotno
    kontinuírano prisl.:
    proces poteka kontinuirano
SSKJ²
kontinuíranost -i ž (ȋ)
nepretrganost, neprekinjenost: kontinuiranost proizvodnega procesa / zanikanje kontinuiranosti v likovnem izrazu
SSKJ²
kontinuíren -rna -o prid. (ȋ)
ki je, poteka brez presledkov, prekinitve; nepretrgan, neprekinjen: kontinuirna produkcija / kontinuirni stroji
♦ grad. kontinuirni nosilec armiranobetonski, jeklen, lesen nosilec, položen čez več podpor
SSKJ²
kontinuitéta -e ž (ẹ̑)
1. nepretrganost, neprekinjenost, povezanost: nikjer ni pretrgal kontinuitete pripovedi; kontinuiteta dela; kontinuiteta in diskontinuiteta; pren., knjiž. pretrgana kontinuiteta njegovega življenja
// kar je, poteka brez presledkov, prekinitve: časovna kontinuiteta; miselna kontinuiteta; zgodovinska kontinuiteta
2. polit. žarg., od leta 1991 nadaljevanje predhodnega političnega režima: sile, stranke kontinuitete
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
kontinuitéten -tna -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na kontinuiteta 2: kontinuitetna stranka, vlada / kontinuitetna politika
SSKJ²
kontínuum -a m (ȋ)
publ. kontinuiteta: zamenjati organizacijo, ne da bi se pretrgal kontinuum / filmski svet je časovno-prostorski kontinuum
SSKJ²
kontírati -am dov. in nedov. (ȋ)
fin. na knjigovodski listini označiti konte, na katere je treba knjižiti: kontirati in knjižiti
SSKJ²
kontíst -a m (ȋ)
fin. knjigovodja, ki kontira: razpisali so mesto kontista pri podružnici
SSKJ²
kónto -a m (ọ̑)
1. fin., navadno s prilastkom sistematičen pregled spreminjanja premoženjskega stanja, knjigovodski račun: konto dobaviteljev, kupcev; konto stroškov / odpreti konto narediti prvo vknjižbo; analitični konto ki obravnava posamezen del sintetičnega konta; bančni konto bančni račun; sintetični konto ki prikazuje posamezne skupine sredstev ali vire sredstev
// fin. žarg. knjigovodska kartica, na kateri je posamezen konto: mora še urediti konte
2. pog., s prilastkom račun1, strošek: ostanek kupnine gre na njegov konto / smejali so se na moj konto
SSKJ²
kontoár -ja m (ȃ)
zastar. poslovna, trgovska pisarna: delal je v istem kontoarju kot jaz
SSKJ²
kóntokorènt -ênta tudi -énta m (ọ̑-ȅ ọ̑-é, ọ̑-ẹ́)
fin. tekoči račun: odpreti kontokorent / brezobrestni, obrestni kontokorent
SSKJ²
kóntokorênten tudi kóntokorénten -tna -o prid. (ọ̑-ē; ọ̑-ẹ̄)
nanašajoč se na kontokorent: kontokorentni izpisek / kontokorentne obresti
SSKJ²
kontór -ja m (ọ̑)
zastar. poslovna, trgovska pisarna: zraven trgovine je bil kontor
SSKJ²
kontoríst -a m (ȋ)
zastar. nižji uslužbenec v kontorju: trgovski pomočniki in kontoristi
SSKJ²
kontorístka -e ž (ȋ)
zastar. nižja uslužbenka v kontorju: on je uradnik, ona pa kontoristka
SSKJ²
kóntra1 -e ž (ọ̑)
igr. izjava, napoved igralca pri kartanju, da bo njegov nasprotnik izgubil igro: dati, napovedati kontro
SSKJ²
kóntra2 prisl. (ọ̑) pog.
proti1: glasovati kontra; mi smo za, on je kontra / pri označevanju (športnega) tekmovanja Jesenice kontra [:] Olimpija / govorniki pro in kontra
SSKJ²
kóntra3 medm. (ọ̑)
igr. izraža pri kartanju napoved igre s podvojeno vrednostjo: ogledal si je karte in dejal: kontra; sam., pog.: dajal mu je kontra nasprotoval, ugovarjal mu je
SSKJ²
kontra... ali kóntra... predpona v sestavljenkah (ọ̑)
za izražanje
a) nasprotovanja, odpora: kontragovornik, kontraobveščevalen, kontrarevolucionaren
b) nasprotnega delovanja, učinkovanja: kontracepcija; kontraindikacija
c) nasprotja, nasprotovanja: kontradiktoren
SSKJ²
kóntraadmirál -a m (ọ̑-ȃ)
voj. čin v mornarici, za stopnjo nižji od viceadmirala, ali nosilec tega čina: povelja kontraadmirala
SSKJ²
kóntraált -a m (ọ̑-ȃ)
glasb. najnižji ženski glas: peti kontraalt
SSKJ²
kóntraaltístka -e ž (ọ̑-ȋ)
glasb. ženska, ki poje kontraalt: nastopila je kontraaltistka
SSKJ²
kontrabánda -e ž (ȃ)
star. tihotapljenje, tihotapstvo: ukvarjal se je s kontrabando; pren., knjiž. gre za ceneno literarno kontrabando
SSKJ²
kontrabánt1 in kontrabànt -ánta m (ā á; ȁ á)
star. tihotapljenje, tihotapstvo: s kontrabantom je precej zaslužil
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
kontrabánt2 in kontrabànt prisl. (ā; ȁ)
star. s tihotapljenjem, tihotapsko: kontrabant nositi tobak (čez mejo)
SSKJ²
kontrabántar -ja m (ā)
star. tihotapec: bil je v zvezi s kontrabantarji; kontrabantar in razbojnik
SSKJ²
kontrabántarski -a -o prid. (ā)
star. tihotapski: prenašali so kontrabantarsko blago
SSKJ²
kontrabántiti -im nedov. (á ȃ)
star. tihotapiti: odločil se je, da bo kontrabantil / kontrabantiti cigarete, žganje
SSKJ²
kóntrabás -a m (ọ̑-ȃ)
glasb. godalni instrument z najnižjim tonskim obsegom: igrati kontrabas
SSKJ²
kóntrabasíst -a m (ọ̑-ȋ)
glasb. kdor igra kontrabas: orkester potrebuje kontrabasista
SSKJ²
kontracépcija -e ž (ẹ́)
uporaba določenih sredstev za preprečevanje spočetja, zanositve: odločiti se za kontracepcijo / razširitev kontracepcije / posvetovalnica za kontracepcijo
♦ med. hormonska, kemična kontracepcija; mehanična, oralna kontracepcija
SSKJ²
kontracépcijski tudi kontracepcíjski -a -o prid. (ẹ́; ȋ)
1. ki deluje proti spočetju: kontracepcijska pasta; kontracepcijske tablete; uporaba kontracepcijskih sredstev
2. nanašajoč se na kontracepcijo: kontracepcijske metode / kontracepcijska posvetovalnica posvetovalnica za kontracepcijo
SSKJ²
kontraceptív -a m (ȋ)
kontracepcijsko sredstvo: jemati, uporabljati kontraceptive; oralni kontraceptiv / hormonski kontraceptiv
SSKJ²
kontradíkcija -e ž (í)
knjiž. pojav ali stanje, ko se več trditev, mnenj o čem izključuje; protislovje: opozoril je na kontradikcije v njegovi knjigi / zašel je v kontradikcijo; biti v kontradikciji s čim
♦ filoz. odnos med dvema protislovnima pojmoma, trditvama, protislovje
SSKJ²
kontradiktóren -rna -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na kontradikcijo; protisloven: kontradiktorna izraza; njuni trditvi sta kontradiktorni
♦ filoz. kontradiktorna pojma pojma, izmed katerih eden izključuje, zanika veljavnost drugega, protislovna pojma; kontradiktorni sodbi sodbi, izmed katerih ena izključuje, zanika veljavnost druge, protislovni sodbi; pravn. kontradiktorni postopek sodni postopek, ki se vodi v obliki spora med dvema strankama pred sodiščem, ki odloča o tem sporu; kontradiktorna sodba sodba, s katero sodišče odloči o spornem predmetu na podlagi gradiva in nasprotujočih si predlogov obeh strank, dvostranska sodba; kontradiktorni stranki tožnik in toženec v pravdnem postopku
SSKJ²
kontradiktórnost -i ž (ọ̑)
knjiž. značilnost kontradiktornega: kontradiktornost trditev
♦ pravn. načelo kontradiktornosti načelo, s katerim se izraža, da se postopek vodi kot spor dveh strank
SSKJ²
kóntrafagót -a m (ọ̑-ọ̑)
glasb. pihalni instrument z najnižjim tonskim obsegom: igrati kontrafagot
SSKJ²
kóntragovórnik -a m (ọ̑-ọ̑)
knjiž. kdor nastopi v svojem govoru proti govoru prejšnjega govornika, protigovornik: oglasil se je kontragovornik
SSKJ²
kontraháža -e ž (ȃ)
publ. kontrahiranje: gre za kontrahažo med njima
SSKJ²
kontrahènt -ênta tudi -énta m (ȅ é, ẹ́)
pogodbenik, sopogodbenik: oba kontrahenta sta bila s pogodbo zadovoljna
SSKJ²
kontrahíranje -a s (ȋ)
glagolnik od kontrahirati: sistem kontrahiranja / kontrahiranje krompirja
SSKJ²
kontrahírati -am nedov. in dov. (ȋ)
1. sklepati pogodbo, pogajati se: oseba, s katero kontrahira, je za to pooblaščena
2. zlasti prva leta po 1945 sklepati pogodbo glede (obvezne) oddaje, odkupa določene količine (poljskih) pridelkov, živine: nekateri kmetje niso hoteli kontrahirati / pog. kontrahiral je dva tisoč kil krompirja prijavil za oddajo; oddal
    kontrahíran -a -o:
    kontrahirani krompir; kontrahirane količine semenskega žita
    ♦     jezikosl. kontrahirani samoglasnik samoglasnik, nastal iz dveh ali treh samoglasnikov
SSKJ²
kóntraindicíran -a -o prid. (ọ̑-ȋ)
med. ki zaradi bolezenskih znamenj in okoliščin ne dovoljuje določenih medicinskih ukrepov: morfin je pri tej bolezni kontraindiciran
SSKJ²
kóntraindikácija -e ž (ọ̑-á)
med., navadno s prilastkom bolezenska znamenja in okoliščine, ki ne dovoljujejo določenih medicinskih ukrepov: ugotoviti kontraindikacijo za operacijo; indikacije in kontraindikacije
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
kontrákcija -e ž (á)
knjiž. skrčenje, krčenje1: ekspanzija in kontrakcija
♦ fin. kontrakcija denarnega obtoka; grad. prečna kontrakcija vode prečno zoženje pretoka vode; jezikosl. kontrakcija nastanek samoglasnika iz dveh ali treh samoglasnikov, skrčenje; med. kontrakcija mišic, žil
SSKJ²
kontrákt -a m (ȃ)
knjiž. pogodba, dogovor: podpisati kontrakt / skleniti kontrakt
♦ pravn. brezimenski kontrakt ki ni v zakonu posebej imenovan, pač pa mu je dala praksa naziv, brezimenska pogodba
SSKJ²
kontraktuálen -lna -o prid. (ȃ)
knjiž. pogodben, dogovoren: kontraktualni uslužbenec / kontraktualno delo
SSKJ²
kóntraobveščeválen -lna -o prid. (ọ̑-ȃ)
ki odkriva in preprečuje delovanje nasprotnikovih obveščevalcev, protiobveščevalen: kontraobveščevalni policijski uradniki / kontraobveščevalna služba
SSKJ²
kontrapéza -e ž (ẹ̑)
star. vzvod: dvignil bi ga lahko le z žerjavom ali pa s kontrapezo / dvigniti kaj na kontrapezo; pren., knjiž. stranka naj bi si sama ustvarila napredno kontrapezo
SSKJ²
kontrapóst -a m (ọ̑)
um. harmonično uravnovešenje nasprotujočih si gibanj in mirovanja človekovega telesa, oprtega na eno nogo: figura v živahnem kontrapostu
SSKJ²
kontrapúnkt -a m (ȗ)
1. glasb. kompozicijska tehnika vodenja in kombiniranja dveh ali več samostojnih glasov: obvladanje harmonije in kontrapunkta / aleatorični kontrapunkt
// nauk o tem: poučuje kontrapunkt
// vsak od glasov polifonske skladbe: kontrapunkti se v skladbi neprestano prepletajo
2. knjiž. kar predstavlja idejno, miselno, vsebinsko nasprotje: njegov junak je sentenčno poudarjeni kontrapunkt; kontrapunkt med dvema dejanjema v isti sliki / ekspr. kontrapunkt življenja
SSKJ²
kontrapúnktičen -čna -o prid.(ú)
nanašajoč se na kontrapunkt: kontrapunktični obliki kánona in fuge / kontrapunktična pravila / zgradba romana je kontrapunktična
    kontrapúnktično prisl.:
    motivi se kontrapunktično prepletajo; kontrapunktično zasnovan
SSKJ²
kontrapunktírati -am nedov. in dov. (ȋ)
glasb. voditi in kombinirati dva ali več samostojnih glasov po kontrapunktičnih pravilih: melodija poteka v zgornjem glasu, spodnji pa ji kontrapunktira
SSKJ²
kontráren -rna -o prid. (ȃ)
knjiž. nasproten, nasprotujoč si: kontrarni izrazi / kontrarna občutja
SSKJ²
kóntrarevolúcija -e ž (ọ̑-ú)
gibanje proti revoluciji z namenom vzpostaviti prejšnje stanje, protirevolucija: bil je pristaš kontrarevolucije; revolucija in kontrarevolucija
SSKJ²
kóntrarevolucionár -ja m (ọ̑-á)
kdor nasprotuje revoluciji ali sodeluje v gibanju proti njej, protirevolucionar: bil je kontrarevolucionar; ustaši in kontrarevolucionarji
SSKJ²
kóntrarevolucionáren -rna -o prid. (ọ̑-ā)
ki je proti revoluciji: kontrarevolucionarno gibanje
SSKJ²
kontrárnost -i ž (ȃ)
knjiž. nasprotnost: kontrarnost pojavov
SSKJ²
kontrást -a m (ȃ)
kar se v čem bistvenem popolnoma razlikuje od drugega, nasprotje: v delu so izraženi močni kontrasti; scena je polna kontrastov; omiliti kontraste / kontrast med lažjo in resnico / v njegovi poeziji nastopa tema kot kontrast (k) luči / biti v kontrastu s čim / črno-beli kontrasti na portretu; močni kontrasti svetlobe in sence / barvni kontrasti
// ekspr., navadno s prilastkom kdor je (bistveno) drugačen: sin je pravi kontrast svojega očeta
♦ fot. kontrast izrazita razlika med črnim in belim, med svetlim in temnim na negativu, pozitivu; glasb. učinek agogičnih kontrastov; med. kontrast snov, ki ne prepušča rentgenskih žarkov
SSKJ²
kontrásten -tna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na kontrast, nasproten: kontrastna tipa; izrazita kontrastna figura / kontrastne barve
♦ med. kontrastna snov snov, ki ne prepušča rentgenskih žarkov
    kontrástno prisl.:
    kontrastno delovati; kontrastno oblikovan
SSKJ²
kontrastíranje -a s (ȋ)
glagolnik od kontrastirati: težnja po kontrastiranju / kontrastiranje med temnimi in svetlimi liki
SSKJ²
kontrastírati -am nedov. in dov. (ȋ) knjiž.
1. biti v kontrastu: črna obleka bo lepo kontrastirala z njeno poltjo / barve živahno kontrastirajo / orkester ritmično kontrastira rogu
2. dajati, postavljati v kontrast: v drami je dobro kontrastiral dvoje družbenih svetov: fevdalno gospodo in kmečke podložnike / pisatelj kontrastira zdravega junaka z bolnim dekletom
    kontrastirajóč -a -e:
    beli vrat, kontrastirajoč s črnim žametom; kontrastirajoči prizori
SSKJ²
kontrastíven -vna -o prid. (ȋ)
jezikosl. ki pojave enega jezika proučuje glede nasprotja, primerjave z drugim jezikom, protistaven: kontrastivna obravnava slovenskega in angleškega jezika / kontrastivna slovnica
SSKJ²
kontrástnost -i ž (ȃ)
lastnost, značilnost kontrastnega, nasprotnost: kontrastnost tonov / tudi v tem ciklu prevladuje čustvena kontrastnost
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
kontráš -a m (á)
nar. vzhodno kontrabasist: kontraš s svojo enakomerno muziko
SSKJ²
kóntrašpijonáža -e ž (ọ̑-ȃ)
dejavnost, ki odkriva in preprečuje nasprotnikovo špijonažo, protivohunstvo:
SSKJ²
kontribúcija -e ž (ú)
1. dajatev, ki se določi pripadnikom okupirane ali premagane države, vojna odškodnina: Nemci so morali plačati velike kontribucije / vojna kontribucija
2. zgod., v stari Avstriji podložnikova dajatev zemljiškemu gospodu, zlasti za vojne namene: pobirali so kontribucijo
3. knjiž. dajatev, prispevek sploh: kontribucija članic Organizacije združenih narodov
SSKJ²
kontrírati -am dov. in nedov. (ȋ)
igr. pri kartanju napovedati, dati kontro: pri bridgeu je kontriral
SSKJ²
kontrofé -êja m (ẹ̑ ȇ)
zastar. fotografija, slika: dal ji je svoj kontrofe
SSKJ²
kontróla -e ž (ọ̑)
1. ugotavljanje skladnosti kake dejavnosti z določenimi pravili, predpisi; nadzor, nadzorstvo: poostriti, uvesti kontrolo; kontrola dela, poslovanja bank; kontrola izvoza in uvoza / publ. imeti kontrolo nad poslovanjem javnih zavodov; opravljati kontrolo; nižje pog. držati pod kontrolo kontrolirati / učenec je še vedno potreben kontrole nadzorstva / carinska, obmejna kontrola; družbena kontrola
// ugotavljanje pravilnosti, kakovosti česa: poostriti kontrolo izdelkov / tehnična kontrola; kontrola delovanja strojev
2. ugotavljanje dejanskega stanja, položaja česa; pregled, pregledovanje: kontrola dokumentov; kontrola kovčkov v vlaku / kontrola ceste iz letala / pog. bolnik je prišel na kontrolo (ponovni) pregled
3. publ. prevlada, oblast1: pridobili so si popolno kontrolo nad tržiščem
4. pog. kontrolni organ: prišla je kontrola
● publ. šofer je izgubil kontrolo nad krmilom ni mogel več usmerjati, voditi vozila; ekspr. čisto je izgubila kontrolo nad seboj ni se mogla obvladati; pog. še vedno je pod zdravniško kontrolo (zdravniškim) nadzorstvom
♦ aer. kontrola letenja služba na letališču, ki skrbi za varnost v letalskem prometu; ekon. devizna kontrola kontrola dinarskega in deviznega poslovanja s tujino; med. kontrola rojstev vnaprejšnje določanje števila rojstev otrok, načrtovanje rojstev; soc. socialna kontrola usmerjanje ravnanja, vedenja posameznikov v skladu z družbenimi normami; šah. časovna kontrola ugotavljanje, če je igralec napravil predpisano število potez v določenem času; šol. kontrola znanja ugotavljanje znanja s spraševanjem, ponavljanjem predelane snovi, preverjanje; šport. kontrola ugotavljanje pravilnosti poteka kakega tekmovanja; član, ekipa, ki to opravlja
SSKJ²
kontrólen -lna -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na kontrolo ali kontroliranje: kontrolni ukrepi / kontrolni oddelek; kontrolni organ; mednarodna kontrolna komisija / kontrolni aparat; letališko poslopje s kontrolnim stolpom; kontrolna ura / kontrolni listek, znak; kontrolna izkaznica / bolnik je prišel na kontrolni pregled / kontrolni izpit; imeti kontrolno vajo
♦ ptt kontrolni žig žig, s katerim se potrdi točnost podatkov na nakaznici; strojn. kontrolna lučka, žarnica lučka, žarnica, ki s svetlobo opozarja na posebno, nenavadno stanje v motorju, napravi; šol. kontrolna naloga naloga, s katero se kontrolira znanje; šport. kontrolna postaja postaja za kontrolo opravljene poti tekmovalcev; skrita postaja, ki jo morajo tekmovalci najti
SSKJ²
kontróling -a m (ọ̑)
nadzorno-upravljalni sistem podjetja, navadno vezan na določeno področje, cilj: direktor, vodja kontrolinga; uvedba kontrolinga; oddelek, svetovalci za kontroling; naložbe, računovodstvo in kontroling / finančni, kadrovski kontroling; programski kontroling; strateški kontroling; kontroling investicij, stroškov, trženja
SSKJ²
kontrolíranje -a s (ȋ)
glagolnik od kontrolirati: kontroliranje domačih nalog / kontroliranje premikov nasprotnikovih čet
SSKJ²
kontrolírati -am nedov. in dov. (ȋ)
1. ugotavljati skladnost kake dejavnosti z določenimi pravili, predpisi; nadzirati, nadzorovati: kontrolirati delo, poslovanje bank; kontrolirati uvoz in izvoz / kontrolira, kdaj prihajajo v službo / kontrolira, če je bilo res tako preverja, presoja
// prizadevati si, skrbeti za pravilno ravnanje, vedenje, delo koga: kontrolirati dijake / pri učenju ga še vedno kontrolirajo
// ugotavljati pravilnost, kakovost česa: kontrolirati račune / kontrolirati stroje
2. ugotavljati dejansko stanje, položaj česa, pregledovati: kontrolirati potne liste / cesto kontrolirajo iz letala
3. publ. obvladovati, imeti v oblasti: njihov kapital kontrolira okoli tretjino industrije nafte; vlada kontrolira položaj po vsej državi
// imeti tako vojaško razporeditev, da je nasprotniku otežkočena večja akcija; nadzirati: na ozemlju, ki ga kontrolira sovražnik, so bili ponekod politični sestanki; severno območje kontrolira prva divizija
♦ šah. figura kontrolira polje delovanje figure je usmerjeno na določeno polje; šol. kontrolirati znanje ugotavljati znanje s spraševanjem, ponavljanjem predelane snovi, preverjati
    kontrolíran -a -o:
    kontrolirano blago; kontrolirano ozemlje
    ♦     fiz. kontrolirana jedrska reakcija jedrska reakcija, katere potek je mogoče uravnavati tako, da se pridobljena energija koristno porabi
SSKJ²
kontrólka -e ž (ọ̑)
1. šol. žarg. kontrolna naloga: pisati kontrolko
2. teh. žarg. kontrolna, signalna lučka: na armaturni plošči je zasvetila kontrolka
SSKJ²
kontrólnik -a m (ọ̑)
adm. knjiga, kartoteka za evidentiranje poteka poslovnih dogodkov: vpisati v kontrolnik / voditi kontrolnik uvoza
♦ elektr. kontrolnik izolacije priprava za ugotavljanje okvar v električni izolaciji
SSKJ²
kontrolór -ja m (ọ̑)
kdor poklicno kontrolira; nadzornik, pregledovalec: pokazati račune kontrolorju; kontrolor in revizor / bil je imenovan za kontrolorja / prometni, tržni kontrolor; kontrolor proizvodnje
♦ aer. kontrolor letenja uslužbenec pri kontroli letenja
SSKJ²
kontrolórka -e ž (ọ̑)
ženska, ki poklicno kontrolira; nadzornica: zaposlena je kot kontrolorka
SSKJ²
kontrovêrza -e ž (ȇ)
knjiž. nasprotje, nasprotnost: navedel je glavne kontroverze v sodobni psihologiji / usodna kontroverza med umetnikom in gledalcem
// spor, prepir: delo je povzročilo ostre znanstvene kontroverze
SSKJ²
kontrovêrzen -zna -o prid. (ȇ)
nanašajoč se na kontroverzo; sporen1, nasproten: kontroverzen film; kontroverzna izjava; kontroverzna osebnost
SSKJ²
kontumàc in kontumác -áca m (ȁ á; ȃ)
1. vet., navadno v zvezi pasji kontumac stanje, ko se zlasti zaradi stekline onemogoči psu stik z drugimi živalmi: razglasiti pasji kontumac
2. zastar. karantena: obvezen kontumac bolnikov z nalezljivo boleznijo
♦ pravn. kontumacijska sodba; šah. izguba partije zaradi odsotnosti ali zaradi nezadostnega števila potez v določenem času
SSKJ²
kontumacíjski -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na kontumac: kontumacijski razglas
♦ pravn. kontumacijska sodba sodba tožencu, ki ne pride na obravnavo, čeprav je bil povabljen
SSKJ²
kontumacírati -am dov. in nedov. (ȋ)
vet. onemogočiti psu stik z drugimi živalmi zlasti zaradi stekline: kontumacirati psa
♦ pravn. izreči sodbo tožencu, ki ne pride na obravnavo, čeprav je bil povabljen
SSKJ²
kontúra -e ž (ȗ)
knjiž., s prilastkom nejasno, neostro vidna meja, rob česa; obris: konture gor v megli; razločila se je le kontura stolpa / kontura obraza profil / narisati konturo glave / značaje podaja le v glavnih konturah / nejasne konture mesta; pren. začele so se prikazovati konture velikih demokratskih idej
♦ geom. črta, ki omejuje projekcijo telesa; navidezni obris
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
kontúren -rna -o prid. (ȗ)
nanašajoč se na konturo; obrisen: konturna risba / konturna ostrina
♦ agr. konturno obdelovanje obdelovanje, pri katerem potekajo razori počez po pobočju in zavirajo odplakovanje
SSKJ²
kontúzija in kontuzíja -e ž (ú; ȋ)
med. poškodba tkiva zaradi udarca ali hujšega pritiska, udarnina: dobiti lažjo kontuzijo; kontuzija možganov; kontuzija na roki
SSKJ²
kónus -a m (ọ̑)
1. geom. telo, ki nastane, če se pravokotni trikotnik zavrti okrog katete; pokončni stožec: izračunati površino konusa
2. teh. navadno prisekanemu stožcu podoben (samostojen) del večjih orodij, priprav: konus prebrusiti / konus pipe
// tekst. prisekanemu stožcu podobna cevka, na katero se navije preja: naviti prejo na konus
SSKJ²
kónusen -sna -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na konus, stožčast: pločevino zvariti v cilindrični ali konusni obliki
SSKJ²
kónva -e ž (ọ̑)
zastar. kangla: nalivati vodo v konvo / konva za mleko
// vrč, ročka1: majolike in konve
SSKJ²
konvêjer -ja m (ȇ)
teh. naprava za krožno neprekinjeno prevažanje (pol)izdelkov po tiru pod stropom: transporterji in konvejerji / drsalni konvejer
SSKJ²
konvékcija -e ž (ẹ́)
fiz., navadno v zvezi tolpotna konvekcija prenašanje toplote zaradi gibanja snovi: konvekcija v napeljavi centralne kurjave / konvekcija v zraku
SSKJ²
konvekcíjski in konvékcijski -a -o prid. (ȋ; ẹ́)
nanašajoč se na konvekcijo: konvekcijski tokovi
♦ teh. konvekcijska električna peč; konvekcijsko gretje
SSKJ²
konvéksen -sna -o prid. (ẹ̑)
izbočen, izbokel: zrcalo je konveksno / konveksne ploskve
♦ fiz. konveksne ali zbiralne leče leče, ki so ob robu tanjše kot na sredini; geom. konveksni kot kot, večji od 180° in manjši od 360°; konveksna funkcija funkcija, katere slika je glede na koordinatni sistem konveksna
SSKJ²
konvéksnost -i ž (ẹ̑)
izbočenost, izboklost: konveksnost ploskve
SSKJ²
konvéncija -e ž (ẹ́)
1. dogovor, sporazum, zlasti med državami, ustanovami, podjetji, pogodba: podpisati konvencijo / skleniti konvencijo / temeljiti na konvenciji; držati se mednarodnih konvencij; konvencija o prepovedi nuklearnega orožja / družbena konvencija; podpisali so kulturno konvencijo med obema državama
♦ pravn. haaške konvencije meddržavni dogovori, zlasti o vojnem in nevtralnostnem pravu iz leta 1899 in 1907; konzularna konvencija ki ureja zlasti poslovanje konzulov; ženevske konvencije meddržavni dogovori, zlasti o zaščiti Rdečega križa iz leta 1864, 1906 in 1929; ptt meddržavna poštna konvencija
2. nav. mn., knjiž., navadno s prilastkom ustaljene navade, (družbene) norme: otresti se togih konvencij; je proti konvencijam meščanske družbe
3. v ameriškem okolju zbor(ovanje), skupščina: na svoji konvenciji so se odločili za nove akcije / demokratska konvencija; končati konvencijo republikanske stranke
SSKJ²
konvencíjski in konvéncijski -a -o prid. (ȋ; ẹ́)
nanašajoč se na konvencijo: pospeševati konvencijske ukrepe z državami / konvencijsko ozemlje
SSKJ²
konvencionálen -lna -o prid. (ȃ)
1. ki se drži ustaljenih, splošno veljavnih norm, pravil: piše konvencionalne scenarije; konvencionalna simbolika / bila je strogo konvencionalna / konvencionalna oborožitev; pren., knjiž. prenehati hoče s tem svojim konvencionalnim življenjem
// nav. ekspr. ki se rabi za določene prilike, običajen: po nekaj konvencionalnih besedah je sedel / pomagala si je s konvencionalno lažjo
2. knjiž. dogovorjen, dogovoren: konvencionalna zemljepisna znamenja
    konvencionálno prisl.:
    konvencionalno upodobljen
SSKJ²
konvencionalízem -zma m (ī)
nav. ekspr. težnja držati se ustaljenih, splošno veljavnih norm, pravil: odklanja rutinerstvo in konvencionalizem / konvencionalizem družbe
♦ filoz. konvencionalizem v idealističnih filozofijah filozofska smer, ki trdi, da vse znanstvene teorije temeljijo na dogovoru
SSKJ²
konvencionálnost -i ž (ȃ)
lastnost, značilnost konvencionalnega: konvencionalnost zgodbe / izogibati se shem in konvencionalnosti / konvencionalnost družbe / po prvih konvencionalnostih si skoraj nista imela kaj povedati konvencionalnih besedah
SSKJ²
konvenírati -am nedov. (ȋ)
knjiž., navadno z dajalnikom ustrezati, biti primeren: poslano blago nam konvenira
SSKJ²
konvènt -ênta tudi -énta m (ȅ é, ẹ́)
1. rel. samostan, zlasti beraškega reda: poslali so ga v konvent / frančiškanski, uršulinski konvent s cerkvijo
2. knjiž. zbor, zborovanje: sklicati konvent / literarni konvent
♦ zgod. Nacionalni konvent ustavni organ z izvršilno oblastjo v Franciji od 1792 do 1795
SSKJ²
konventíkel -kla m (í)
knjiž. zaupno, tajno zborovanje: udeležiti se konventikla
SSKJ²
konvergénca -e ž (ẹ̑)
knjiž. zmanjševanje razlik, ki delijo kaj enotnega, zbliževanje: prišlo je do konvergence v razvoju / konvergenca mnenj
♦ biol. razvoj organizmov različnih vrst v isto smer; med. hkratno premikanje zrkel na notranjo stran
SSKJ²
konvergénčen -čna -o (ẹ̑)
pridevnik od konvergenca: konvergenčni razvoj
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
konvergénten -tna -o prid. (ẹ̑)
knjiž. ki je ali postaja vedno bolj podoben: mnenja so bila zelo konvergentna / razvoj kulturnega življenja je šel v konvergentni smeri
♦ biol. konvergentni razvoj organizmov; fiz. konvergentni žarki žarki, ki se zbližujejo v isto točko; mat. konvergentna vrsta vrsta, ki ima vsoto; konvergentno zaporedje zaporedje, ki ima limito
SSKJ²
konvergéntnost -i ž (ẹ̑)
knjiž. lastnost, značilnost konvergentnega: konvergentnost mnenj
SSKJ²
konvergírati -am nedov. (ȋ)
knjiž. biti ali postajati vedno bolj podoben; iti skupaj, zbliževati se: njihovi interesi konvergirajo / vprašanje je, koliko literarne tendence mlajših pisateljev še konvergirajo s splošno družbeno podobo časa
♦ fiz. žarki konvergirajo se zbližujejo v isto točko; mat. zaporedje konvergira
SSKJ²
konvêrter -ja m (ē)
teh. konvertor: jeklarna ima več konverterjev
SSKJ²
konvertibílen -lna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na konvertibilnost: konvertibilna valuta; konvertibilna devizna sredstva / konvertibilni trg; povečati izvoz na konvertibilna območja / konvertibilne obveznosti
SSKJ²
konvertibílnost -i ž (ȋ)
fin. sposobnost, značilnost domače valute, da se lahko zamenja za drugo valuto po tečaju, ki je blizu uradnemu: konvertibilnost evra; obnoviti konvertibilnost funta
♦ ekon. konvertibilnost dolarja obveznost finančnih organov Združenih držav Amerike, da kupujejo in prodajajo zlato za dolarje po določeni ceni
SSKJ²
konvertírati -am dov. in nedov. (ȋ)
1. knjiž. zavestno, iz prepričanja sprejeti drugo veroizpoved ali postati pripadnik kake veroizpovedi sploh: takrat je več ljudi konvertiralo / konvertiral je v katolicizem; pren. ko so konvertirali, niso nehali biti tipični modernisti
2. ekon. spremeniti eno vrsto terjatve ali dolga v drugo: iz gospodarskih razlogov so morali konvertirati / konvertirati dolg; konvertirati posojilo spremeniti pogoje, pod katerimi je bilo to dano
3. rač. pretvoriti, spremeniti način zapisa: konvertirati video zapis v drug format
SSKJ²
konvertít -a m (ȋ)
knjiž. kdor zavestno, iz prepričanja sprejme drugo veroizpoved ali postane pripadnik kake veroizpovedi sploh: protestant, pozneje znan konvertit / katoliški konvertit; pren. politični konvertit
SSKJ²
konvertítski -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na konvertite: konvertitsko življenje / konvertitsko meščanstvo
SSKJ²
konvertítstvo -a s (ȋ)
knjiž. pojav, dejstvo, da kdo zavestno, iz prepričanja sprejme drugo veroizpoved ali postane pripadnik kake veroizpovedi sploh: odpadi in konvertitstva; pren. politično konvertitstvo
SSKJ²
konvêrtor -ja m (ē)
teh. posoda za pridobivanje zlasti jekla z vpihavanjem zraka, kisika: jeklarna s sedmimi konvertorji / bakrov, jeklarski konvertor
♦ elektr. konvertor naprava za pretvarjanje izmeničnega toka v enosmerni tok in narobe; metal. bazični ali Thomasov konvertor z bazičnim, v ognju obstojnim gradivom obzidana peč za izdelovanje jekla iz surovega železa; besemerski konvertor ali besemerska peč s kislim, v ognju obstojnim gradivom obzidana peč za izdelovanje jekla iz surovega železa
SSKJ²
konvêrz -a m (ȇ)
rel. član nekaterih samostanskih redov, ki ni duhovnik: konverzi kartuzijanskega samostana
SSKJ²
konverzácija -e ž (á)
lahkoten, sproščen pogovor v tujem jeziku, zlasti zaradi vaje: uvaja ga v slovnico in konverzacijo / konverzacije ne obvlada; vaditi se v nemški konverzaciji
// knjiž. (družabni) pogovor sploh: razvila se je živahna konverzacija; prijatelje je zabaval s konverzacijo in igranjem na violino / družabna konverzacija
SSKJ²
konverzacíjski -a -o prid. (ȋ)
1. nanašajoč se na konverzacijo: konverzacijski krožek; hodi h konverzacijskim uram / prijetni konverzacijski večeri
♦ lit. konverzacijska drama drama, v kateri se dogajanje razvija v izrazitem pogovoru dveh ali več oseb; šol. konverzacijska metoda metoda učenja tujih jezikov s pomočjo konverzacije
2. v zvezi konverzacijski leksikon leksikon: kupil si je nemški konverzacijski leksikon
SSKJ²
konverzátor -ja m (ȃ)
knjiž. kdor zna lahkotno, sproščeno voditi pogovor: je spreten konverzator
SSKJ²
konvêrzija -e ž (é)
1. knjiž. pojav, da kdo zavestno sprejme drugo veroizpoved ali postane pripadnik kake veroizpovedi sploh, prestop: konverzija znanega zdravnika je vzbudila pozornost
2. ekon., fin. sprememba ene vrste terjatve ali dolga v drugo: povzročiti konverzijo / konverzija dolgov; konverzija posojila sprememba pogojev, pod katerimi je bilo posojilo dano
♦ filoz. konverzija zamenjava osebka s povedkom v sodbi; fiz. reaktorji z direktno konverzijo s spreminjanjem jedrske energije v električno brez vmesnega sproščanja toplote; jezikosl. konverzija sprememba (besednega) pomena s prehodom iz ene slovnične kategorije v drugo
SSKJ²
kónvica -e ž (ọ̑)
manjšalnica od konva: v konvici je bilo vino / konvica za mleko
SSKJ²
konvíkt -a m (ȋ)
vzgojna ustanova, ki omogoča bivanje in daje oskrbo zlasti pripravnikom za duhovniški poklic: nastaniti se v konviktu / dijaški konvikt pri benediktincih
SSKJ²
konvój -a m (ọ̑)
1. skupina tovornih ladij, ki jih zaradi varnosti spremljajo bojne ladje, letala: sovražnik je potopil tudi drugi konvoj
2. skupina vozil, ki zaradi varnosti vozijo skupaj: napadli so ameriški konvoj, ki je vozil strelivo / konvoji tovornjakov / voziti v konvoju
SSKJ²
konvolút -a m (ȗ)
knjiž. sveženj, zvitek: opis dogodkov so povzeli iz obsežnega konvoluta v mestnem arhivu
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
konvúlzija in konvulzíja -e ž (ú; ȋ)
med. nehoteno močno krčenje progastih mišic: konvulzije pri božjasti
SSKJ²
konvulzíven -vna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na konvulzijo: konvulzivni napad / konvulzivno trzanje mišic; pren., knjiž. ves svet je vrel v konvulzivnem boju idej in problemov
SSKJ²
konzalting gl. consulting
SSKJ²
konzêrva tudi konsêrva -e ž (ȇ)
neprodušno zaprta, navadno pločevinasta posoda s konzerviranim živilom: konzervo odpreti; etiketiranje konzerv; s seboj je vzel le prepečenec in konzerve / mesne, ribje konzerve; konzerva z grahom; ključ za konzerve / fižol v konzervah konzerviran fižol / pog. po tleh so ležale prazne konzerve konzervne škatle
♦ teh. konzerva bombira zaradi strupenih plinov se ji izbočita dno in pokrov
// vsebina konzerve: konzerva je bila pokvarjena; hrani se večinoma s konzervami
SSKJ²
konzervácija tudi konservácija -e ž (á)
konzerviranje: konzervacija hrane, živil / konzervacija in zaščita kulturnih spomenikov
SSKJ²
konzervacíjski tudi konservacíjski -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na konzervacijo: konzervacijsko sredstvo / konzervacijsko in restavracijsko delo
SSKJ²
konzerváns tudi konserváns tudi konsêrvans -a m (ȃ; ȇ)
sredstvo za konzerviranje živil: uporaba kemičnih konzervansov / konzervans za kruh
SSKJ²
konzervativec ipd. gl. konservativec ipd.
SSKJ²
konzervátor tudi konservátor -ja m (ȃ)
1. kdor konzervira: konzervator avtomobilov, strojev / konzervator za kulturno dediščino
2. skrinja za globoko zamrzovanje: spraviti meso v konzervator
3. konzervans: alkohol, konzervator vina
♦ elektr. oljni konzervator; prim. konservator
SSKJ²
konzervátorka tudi konservátorka -e ž (ȃ)
ženska, ki konzervira: odgovorna konzervatorka pri projektu; konzervatorka za staro mestno jedro
SSKJ²
konzervátorski tudi konservátorski -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na konzervatorje ali konzerviranje: konzervatorska dela / konzervatorska delavnica
SSKJ²
konzêrven tudi konsêrven -vna -o prid. (ȇ)
nanašajoč se na konzervo: odprli so zadnjo konzervno dozo s sadjem; na tleh ležijo prazne konzervne škatle / napolnjevati konzervne kozarce / konzervno meso / konzervna industrija, tovarna
SSKJ²
konzervíranje tudi konservíranje -a s (ȋ)
glagolnik od konzervirati: konzerviranje sadja / dušik za konzerviranje vina / konzerviranje političnih institucij
SSKJ²
konzervírati tudi konservírati -am nedov. in dov. (ȋ)
1. dajati, spravljati živilo v neprodušno zaprte konzervne škatle, steklenice, kozarce, da ostane dalj časa užitno, dobro: konzervirati sadje, sočivje / konzervirati v kisu, soli; konzervirati z alkoholom in sladkorjem / konzervirati ribe
// dajati živilo v take pogoje, da ostane dalj časa sveže, uporabno: konzervirati kruh; konzervirati meso v zamrzovalniku
2. z določenim sredstvom preprečevati spreminjanje, razpadanje česa: konzervirati kože; konzervirati les; konzervirati gada v špiritu; konzervirati motorje z oljem / konzervirati knjige; konzervirali so nekaj spomenikov; konzervirati in restavrirati
3. povzročati, da postane kaj odporno, varno proti čemu: dušik konzervira vino
4. publ. ohranjati, vzdrževati: naleteli so na tendence, ki konzervirajo že zastarele oblike družbenega življenja; konzervirati kapitalistične, nehumane odnose
    konzervíran tudi konservíran -a -o:
    konzervirana hrana, zelenjava; konzervirane kože; konzervirano meso, mleko, sadje
    ♦     med. konzervirana kri v hladilniku hranjena kri, ki so ji dodane snovi proti strjevanju in glukoza
SSKJ²
konzervíren tudi konservíren -rna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na konzerviranje: konzervirni prašek; konzervirno sredstvo za kože
SSKJ²
konziliárij -a m (á)
med. zdravnik, ki ga na posvet k svojemu bolniku povabi drug zdravnik: določen je bil za konziliarija
SSKJ²
konzílij -a m (í)
1. med. posvet dveh ali več zdravnikov glede diagnoze in zdravljenja bolnika: pogosto so ga klicali na konzilij / zdravniški konzilij je ugotovil, da se je kost dobro zarasla zdravniki na tem posvetu
2. knjiž. pomemben sestanek, zborovanje: konzilij profesorjev
SSKJ²
konzistenca ipd. gl. konsistenca ipd.
SSKJ²
konzistoriálen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na konzistorij: konzistorialno delo / konzistorialni svetnik škofov svetovalec
SSKJ²
konzistórij -a m (ọ́)
rel., navadno v zvezi papeški konzistorij zborovanje kardinalov pod predsedstvom papeža, pri katerem se rešujejo važne cerkvene zadeve: sklicati papeški konzistorij
// konzistorialni svetniki: na škofiji je bila seja konzistorija
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
konzóla -e ž (ọ̑)
1. arhit. kamnit, lesen pomol iz stene, navadno kot okras: z glavami okrašene konzole; konzola nad oknom
// mizica, prislonjena na steno, navadno pred ogledalom: marmornata konzola
2. knjiž. na steno pritrjen podstavek, polica: na konzoli so stali lončki z rožami
♦ teh. betonski, lesen, jeklen nosilni element, enostransko vpet v zid, steber
SSKJ²
konzólen -lna -o prid.(ọ̑)
nanašajoč se na konzolo: konzolni podstavek / konzolni nosilec
    konzólno prisl.:
    konzolno oblikovan oder
SSKJ²
konzonánt -a m (ȃ)
jezikosl. soglasnik: vokali in konzonanti
SSKJ²
konzonánten -tna -o prid. (ȃ)
jezikosl. soglasniški: konzonantne skupine
SSKJ²
konzonantízem -zma m (ī)
jezikosl. sistem soglasnikov: konzonantizem in vokalizem
// nauk o tem:
SSKJ²
konzórcij -a m (ọ́)
1. začasno združenje dveh ali več industrialcev, podjetij, bank zaradi uspešnejšega (finančnega) poslovanja: pristopiti h konzorciju / združili so se v konzorcij in monopolizirali produkcijo / konzorcij lista
2. začasno združenje gospodarskih družb za dosego določenega cilja: banke so organizirale konzorcij / gradbeni konzorcij
♦ gled. gledališki konzorcij nekdaj odbor, ki vodi in upravlja gledališče
SSKJ²
kónzul -a m (ọ̑)
1. uradni predstavnik, ki zastopa koristi države in njenih državljanov v tuji državi: avstrijski konzul v Ljubljani / generalni konzul konzularni predstavnik najvišje stopnje
♦ pravn. konzul konzularni predstavnik, za stopnjo nižji od generalnega konzula; častni konzul predstavnik, ki zastopa v državi zlasti trgovinske koristi tuje države
2. zgod. vsak od dveh najvišjih državnih uradnikov v rimski republiki: izvolitev konzula
// v francoski revoluciji vsak od treh najvišjih državnih uradnikov:
SSKJ²
konzuláren -rna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na konzule ali konzulat: opravljati konzularne posle / konzularni oddelek, urad; konzularni uslužbenci / konzularni vizum vizum, ki ga izda konzul; konzularne takse / člani diplomatskega in konzularnega zbora / konzularni funkcionarji, predstavniki
♦ fin. konzularni kolki kolki za plačevanje nekaterih storitev konzulata; pravn. konzularni agent konzularni predstavnik najnižje stopnje; konzularna agencija urad konzularnega agenta
SSKJ²
konzulát -a m (ȃ)
uradno predstavništvo, ki zastopa koristi države in njenih državljanov v tuji državi: slovenski konzulat v Trstu / na konzulatu mu niso hoteli izdati potnega lista
♦ pravn. konzulat urad konzularnega predstavnika, za stopnjo nižjega od generalnega konzula; generalni konzulat urad generalnega konzula
// poslopje tega predstavništva: na balkonu konzulata je zastava
SSKJ²
konzulènt -ênta tudi -énta m (ȅ é, ẹ́)
publ. konzultant: dolga leta je bil pravni konzulent
SSKJ²
kónzulka -e ž (ọ̑)
uradna predstavnica, ki zastopa koristi države in njenih državljanov v tuji državi: častna konzulka predstavnica, ki zastopa v državi zlasti trgovinske koristi tuje države; generalna konzulka konzularna predstavnica najvišje stopnje
SSKJ²
konzulovánje -a s (ȃ)
opravljanje konzularne službe: bilo je v letih njegovega konzulovanja / Cezarjevo konzulovanje
SSKJ²
kónzulski -a -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na konzule: konzulska čast / to staro konzulsko mesto
SSKJ²
kónzulstvo -a s (ọ̑)
opravljanje konzularne službe: prenehanje konzulstva; v času njegovega konzulstva / častno konzulstvo
// konzulat: jugoslovansko konzulstvo v Trstu
SSKJ²
konzúlta -e ž (ȗ)
posvetovalni zbor, svet: sklicati konzulto
SSKJ²
konzultácija -e ž (á)
1. strokovni pogovor o kaki stvari, problemu, posvet: h konzultaciji so povabili še znanega specialista; konzultacije o vzgojnih zadevah
// knjiž. vprašanje za (na)svet, strokovno mnenje: konzultacija volivcev
2. šol. pogovor o določeni temi zaradi dobivanja napotkov, izpopolnjevanja znanja na višji stopnji šolanja: tedenske konzultacije
SSKJ²
konzultacíjski -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na konzultacijo, posvetovalen: konzultacijska vloga psihologa / konzultacijske ure
♦ šah. konzultacijska partija partija, pri kateri igra na vsaki strani več igralcev, ki se lahko posvetujejo med seboj
SSKJ²
konzultánt -a m (ā á)
kdor daje (na)svete, strokovna mnenja, svetovalec: konzultant v umetniških zadevah; pri podjetju je sodeloval kot konzultant
SSKJ²
konzultatíven -vna -o prid. (ȋ)
knjiž. svetovalen, posvetovalen: gre za njihove konzultativne pravice / osnovanje konzultativnih centrov / ima samo konzultativni glas
SSKJ²
konzultíranje -a s (ȋ)
glagolnik od konzultirati: gre za občasno medsebojno konzultiranje / konzultiranje kolektiva ob imenovanju direktorja
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
konzultírati -am nedov. in dov. (ȋ)
knjiž. spraševati za (na)svet, strokovno mnenje, posvetovati se: v tej zadevi je konzultiral strokovnjaka; starši se glede otrok konzultirajo z učiteljem; mnogokrat so se le formalno konzultirali s predstavniki organizacij; pren. za svoje delo je konzultiral več razprav
    konzultíran -a -o:
    pri sestavljanju urbanističnega programa so bili konzultirani mnogi strokovnjaki
SSKJ²
konzúm tudi konsúm -a m (ȗ)
1. knjiž. potrošnja, poraba: konzum električne energije se je povečal; povečan konzum jabolk / čuti se upad knjižnega konzuma / izdelki gredo v konzum / gre za povečano nasprotje med produkcijo in konzumom
2. nekdaj konzumno društvo: bil je poslovodja pri konzumu
// prodajalna tega društva: zaposlena je kot prodajalka v konzumu
SSKJ²
konzumácija tudi konsumácija -e ž (á)
1. potrošnja, poraba: konzumacija elektrike narašča
2. kar se potroši v gostinskem lokalu: plačati konzumacijo / pri konzumaciji hrane in pijače v planinskih postojankah je bil popust
// plačilo vstopnine v določen gostinski lokal in delno tega, kar se v njem potroši: konzumacija je bila zelo visoka / brez konzumacije ni smel v bar
SSKJ²
konzumacíjski tudi konsumacíjski -a -o (ȋ)
pridevnik od konzumacija 2: že več dni prej si je treba zagotoviti konzumacijski listek in vstopnico
SSKJ²
konzúmar tudi konsúmar -ja m (ȗ)
nekdaj član konzumnega društva: bil je konzumar; boj proti konzumarjem
SSKJ²
konzúmen tudi konsúmen -mna -o prid. (ȗ)
1. knjiž. potrošniški, potrošen: konzumno blago; konzumne dobrine / konzumne potrebe
2. agr. namenjen prehrani: proizvodnja konzumnih jajc; konzumno mleko
3. v zvezi konzumno društvo, nekdaj društvo, ki preskrbuje člane s potrošnimi dobrinami: je član konzumnega društva
SSKJ²
konzumènt tudi konsumènt -ênta m (ȅ é)
knjiž. potrošnik, porabnik: konzument alkohola; producenti in konzumenti; pren. je vnet konzument radia
SSKJ²
konzumêntski tudi konsumêntski -a -o prid. (ē)
nanašajoč se na konzumente: gre za vprašanje konzumentskih potreb / konzumentsko območje
SSKJ²
konzumíranje tudi konsumíranje -a s (ȋ)
glagolnik od konzumirati: konzumiranje hrane / gre za razmerje med produciranjem in konzumiranjem
SSKJ²
konzumírati -am tudi konsumírati -am dov. in nedov. (ȋ)
knjiž. potrošiti, porabiti: konzumirajo velike količine poljedelskega in industrijskega blaga / družina ne bo mogla konzumirati vsega sadja in zelenjave pojesti / konzumirajo tretjino vsega časopisja
// potrošiti v (gostinskem) lokalu: važno je, da gost dosti konzumira
SSKJ²
konzúmpcija in konsúmpcija -e ž (ú)
knjiž. potrošnja, poraba: omejiti konzumpcijo; konzumpcija sladkorja / dati v konzumpcijo / poseganje v konzumpcijo in produkcijo
SSKJ²
konzumpcíjski in konsumpcíjski -a -o prid. (ȋ)
knjiž. potrošniški: zadostiti konzumpcijskim potrebam
SSKJ²
kooperácija -e ž (á)
organizacija proizvodnje, navadno z delitvijo dela, pri kateri nastopa več članov, podjetij, poslovno sodelovanje: širjenje kooperacije / individualno proizvodnjo je zamenjala kooperacija / industrijska, kmetijska kooperacija / delati v kooperaciji
♦ ekon. enostavna kooperacija organizacija proizvodnje, pri kateri sodeluje večje število ljudi brez notranje delitve dela
// knjiž. sodelovanje sploh: kooperacija med vodstvom in delavci / kooperacija na kulturnem področju
SSKJ²
kooperacíjski -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na kooperacijo: kooperacijska proizvodnja / kooperacijska reja prašičev / skleniti kooperacijsko pogodbo
SSKJ²
kooperánt -a m (ā á)
kdor dela, sodeluje v kooperaciji, poslovni sodelavec: nekateri njihovi kooperanti so podražili svoje proizvode; domači, inozemski kooperanti
// knjiž. sodelavec sploh: izbral si je primernega kooperanta
SSKJ²
kooperántski -a -o prid. (ā)
nanašajoč se na kooperante ali kooperacijo: krepiti kooperantske odnose; med tovarnami so bile kooperantske zveze / kooperantska podjetja
SSKJ²
kooperatíva -e ž (ȋ)
zadruga: kooperativa je članom nudila finančno pomoč / gospodarske, kmetijske kooperative
SSKJ²
kooperatíven -vna -o prid. (ȋ)
1. ki kaže pripravljenost sodelovati, pomagati, ustreči: biti zelo kooperativen / kooperativni odnosi
2. medsebojno povezan, odvisen: kooperativni sistem / kooperativno učenje učenje v paru ali manjši skupini, pri katerem vsak od udeležencev prispeva svoje znanje za skupno doseganje učnih ciljev
3. zadružen: kooperativna proizvodnja
SSKJ²
kooperátor -ja m (ȃ)
knjiž. kooperant: boj med trgovci in kooperatorji
SSKJ²
kooperírati -am nedov. (ȋ)
organizirano delovati v proizvodnji, pri kateri nastopa več članov, podjetij, navadno na osnovi delitve dela, poslovno sodelovati: s tovarno kooperira več podjetij; kooperirati z zadrugo
// knjiž. sodelovati sploh: mladi niso hoteli kooperirati s starimi
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
kooptácija -e ž (á)
imenovanje novega člana odbora, komisije na osnovi odločitve članov tega odbora, komisije: s kooptacijo so soglašali / kooptacija dveh novih članov
SSKJ²
kooptírati -am dov. in nedov. (ȋ)
izvršiti kooptacijo: kooptirati novega člana; kooptirali so ga v mestni komite
    kooptíran -a -o:
    kooptirani član odbora
SSKJ²
koordinácija -e ž (á)
glagolnik od koordinirati: izboljšati koordinacijo dela; načrti so bili izdelani brez koordinacije z direktorjem / urad za koordinacijo / koordinacija razlag / koordinacija gibov
♦ arhit. modularna koordinacija uskladitev mer na osnovi modula
SSKJ²
koordinacíjski -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na koordinacijo, usklajevalen: komite naj bi bil osrednje koordinacijsko telo / sestal se je koordinacijski odbor
SSKJ²
koordináta -e ž (ȃ)
1. geom. vsak od treh ali več podatkov, ki skupaj določajo lego točke v koordinatnem sistemu: napisati koordinate točke / kartezična koordinata v kartezičnem koordinatnem sistemu; polarna koordinata v polarnem koordinatnem sistemu; pren., knjiž. življenje prikazuje v koordinatah časa in prostora
♦ geogr. (geografski) koordinati geografska dolžina in širina kake točke na zemeljskem površju
2. publ., s prilastkom kar določa odvisnost česa od določenega položaja: gre za politične in časovne koordinate tega zasedanja
SSKJ²
koordináten -tna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na koordinato: koordinatna mreža na milimetrskem papirju / koordinatni sistem sistem za določanje lege točke v ravnini, prostoru; polarni koordinatni sistem koordinatni sistem, v katerem je lega točke določena z razdaljo od koordinatnega izhodišča in naklonskimi koti; pravokotni koordinatni sistem koordinatni sistem z med seboj pravokotnimi koordinatnimi osmi; prostorski koordinatni sistem; ravninski koordinatni sistem koordinatni sistem za določanje lege točke v ravnini; koordinatna os premica v koordinatnem sistemu, na katero se nanašajo koordinate; koordinatna ravnina ravnina, ki jo določata koordinatni osi; koordinatno izhodišče; pren., knjiž. njegova dela so ujeta v koordinatni sistem družbene abscise in duhovne ordinate
● geom. žarg. koordinatni križ koordinatni sistem
♦ teh. koordinatni stikalnik električna naprava za vzpostavljanje zvez med priključki, ki so razporejeni v med seboj pravokotnih vrstah
SSKJ²
koordinatíven -vna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na koordinacijo, usklajevalen: koordinativne in usmerjevalne funkcije ljudskega odbora; njihova vloga je bila pretežno koordinativna / koordinativni organ
SSKJ²
koordinátor -ja m (ȃ)
kdor kaj koordinira, usklajevalec: vodja je bil predvsem koordinator dela celotne skupine / izkazali so se kot dobri koordinatorji gospodarskih akcij
SSKJ²
koordinátorica -e ž (ȃ)
ženska, ki kaj koordinira: nacionalna, regijska koordinatorica; koordinatorica projekta
SSKJ²
koordinátorka -e ž (ȃ)
ženska, ki kaj koordinira: nacionalna, regijska koordinatorka; koordinatorka programa; pobudnica, organizatorka in koordinatorka
SSKJ²
koordiníranje -a s (ȋ)
glagolnik od koordinirati: koordiniranje dela / koordiniranje gospodarske politike / plansko koordiniranje s planom
SSKJ²
koordiníranost -i ž (ȋ)
značilnost koordiniranega: v iskanju podatkov je bilo premalo koordiniranosti / koordiniranost dela
SSKJ²
koordinírati -am nedov. in dov. (ȋ)
delati, da kaj poteka, postaja urejeno, skladno, usklajevati: koordinirati delo posameznikov / koordinirati in usmerjati investicijske programe / koordinirati razlage sistemizirati
    koordiníran -a -o:
    dogovorili so se za koordiniran nastop na tujih tržiščih
    ♦     med. koordinirani gibi usklajeni gibi; pravn. koordinirani ali prirejeni organi v socializmu upravni organi enake stopnje iste ali istovrstne družbene politične skupnosti; prisl.: delati koordinirano
SSKJ²
kòp1 kópa m (ȍ ọ́)
1. mont., v zvezi dnevni kop kraj, prostor na površini zemlje, kjer se koplje ruda: odprli so nove dnevne kope / kopati premog na dnevnem kopu; kopanje železove rude v dnevnih kopih
// tako pridobivanje rude: na tem kraju imajo samo dnevni kop / naprave za dnevni kop / pridobivanje premoga z dnevnim, površinskim kopom
2. kopanje2, izkopavanje: moral je plačati kop in vožnjo / kop je bil zelo velik izkop
SSKJ²
kóp2 -í ž (ọ̑)
1. agr. globoko rahljanje zemlje v vinogradu: danes imamo kop / opravili so prvo kop / spomladanska, jesenska kop
2. kopanje2, izkopavanje: kop jame / treba je začeti s kopjo krompirja
SSKJ²
kôpa -e ž (ó)
1. velik kup, zložen navadno zaradi sušenja
a) žita: kopa se je podrla; na njivi so stale kope pšenice / spravljati, zlagati v kopo / kope sena kopice / na voz so naložili celo kopo žita
b) desk, lesa: delati kope / desk je še pet lepih kop / na gradbišču je bila kopa opeke kup
2. v obliki polkrogle zložen, z zemljo obdan les, določen za delanje oglja: kopa se kadi; drva za kopo / kopo kuhati, žgati / oglarska kopa
♦ gozd. bokati (kopo)
3. ekspr., z rodilnikom velika količina, množina: ima celo kopo dokazov; izrekel je kopo laži / ostala je sama s kopo otrok
4. nar. skupina šestdeset snopov (žita): pridelali so petdeset kop pšenice
SSKJ²
kopáč -a m (á)
1. delavec, ki koplje: na cesti delajo kopači / kopači so že na njivi / že dolgo let je kopač v rudniku; jamski kopač
2. kopača: kopati s kopači / gnojni kopač
♦ teh. rotacijski kopač ekskavator z večjimi zajemalkami
SSKJ²
kopáča -e ž (á)
večji motiki podobno orodje za rahljanje, prekopavanje zemlje: kopačo nabrusiti; kopati s kopačo; železna kopača
// nar. orodje, navadno s tremi, nekoliko zakrivljenimi roglji: s kopačo je zmetal gnoj z voza
SSKJ²
kopáčica in kopačíca -e ž (á; í)
delavka, ki koplje: kopači in kopačice so že zgodaj odšli na delo
SSKJ²
kópačka -e ž (ọ̑)
nav. mn., šport. žarg. obuvalo z nastavki na podplatih, zlasti za igranje nogometa; nogometni čevlji: obul je dokolenke in kopačke
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
kopál -a m (ȃ)
kem. otrdela smola nekaterih izumrlih tropskih iglavcev, rumeno rdečkaste barve: izdelovanje lakov iz kopala
SSKJ²
kopálec -lca [tudi kopau̯ca] m (ȃ)
kdor je, se giblje v vodi zaradi osvežitve, krepitve: na kopališču je veliko kopalcev; kopalci in kopalke
SSKJ²
kopálen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na kópanje: različne kopalne navade / kopalni plašč; kopalna brisača, kapa; kopalne hlačke; kopalna kad; ima dvodelno kopalno obleko; kopalna sezona
SSKJ²
kopalíšče -a s (í)
urejen in opremljen prostor za kopanje, plavanje: kopališče ima plavalni bazen in bazen za otroke / kopališče ob morju / termalno kopališče v toplicah, zdraviliščih s termalno vodo; zimsko kopališče
// v zvezi javno kopališče stavba s prostori za umivanje, kopanje: kopat se hodi v javno kopališče
SSKJ²
kopalíščen -čna -o prid. (ȋ)
kopališki: biti kopališčni gost / kopališčna terasa
♦ tur. kopališčni mojster uslužbenec, ki skrbi za red in varnost gostov v kopališču
SSKJ²
kopalíščnica -e ž (ȋ)
kopališka gostja: bilo je polno kopališčnikov in kopališčnic
SSKJ²
kopalíščnik -a m (ȋ)
kopališki gost: lani je bilo malo kopališčnikov
SSKJ²
kopalíški -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na kopališče: kopališka ureditev / kopališki gostje; kopališki zdravnik / kopališka uprava / to je kopališki kraj
SSKJ²
kopálka -e [tudi kopau̯ka] ž (ȃ)
ženska, ki je, se giblje v vodi zaradi osvežitve, krepitve: rešil je življenje dvema kopalkama; kopalci in kopalke
SSKJ²
kopálke -pálk ž mn. (ȃ)
kopalna obleka, kopalne hlačke: obleči kopalke; bili so bosi in v kopalkah / ima dvodelne kopalke
SSKJ²
kopálnica -e ž (ȃ)
prostor za umivanje, kopanje, navadno s kopalno kadjo in tušem: umiva se v kopalnici; išče sobo s souporabo kopalnice
SSKJ²
kopálo -a s (á)
1. del orodja, namenjen za kopanje: kopala različnih oblik; držalo in kopalo
2. orodje za kopanje: ima kopala: motiko, rovnico, kramp
SSKJ²
kopanína -e ž (í)
agr. prekopani del zemljišča: posejati kopanino
// kar se skoplje pri prekopavanju zemljišča: nalagati kopanino
SSKJ²
kopánja -e ž (á)
1. nar. vzhodno podolgovata, navadno lesena posoda za krmljenje, napajanje živine; korito: živina je jedla iz kopanje; koruzo je stresla v kopanjo
// večja podolgovata, navadno zidana posoda na prostem za vodo: prala je v kopanji
2. zastar. kopalna kad: legel je v pločevinasto kopanjo, da bi se skopal
♦ alp. plitvejša, na spodnjem koncu bolj ali manj zaprta vdolbina, nastala zaradi delovanja vode
SSKJ²
kópanje1 in kopánje -a s (ọ́; ȃ)
glagolnik od kopati kopam: kopanje otroka; umivanje in kopanje / na kopanje smo šli za ves dan se kopat
SSKJ²
kopánje2 -a s (ȃ)
1. glagolnik od kopati kopljem: kopanje jarkov / kopanje rude / kopanje krompirja
2. agr. prekopani del zemljišča: posejati žito na kopanju
SSKJ²
kopár -ja m (á)
zastar. oglar1: bil je lovec, kopar in apneničar
SSKJ²
kôpast -a -o prid. (ó)
podoben kopi: pred njim so se širili kopasti vrhovi; kopaste planine; kopasta vzpetina
♦ arheol. kopasto gradišče staroslovansko gradišče z nasipom stožčaste oblike; meteor. kopasti oblak
SSKJ²
kopáški -a -o prid. (á)
nanašajoč se na kopače ali kopanje: kopaško delo / kopaško orodje
SSKJ²
kopàt -áta -o prid. (ȁ ā)
1. zastar. kopast: zrl je na kopate vrhove
2. nar. zvrhan, poln: prinesla je kopato skledo ajdovih žgancev
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
kópati1 tudi kopáti -am in -ljem nedov. (ọ́ á ọ́)
v vodi odstranjevati umazanijo s telesa: mati kopa otroka; kopati bolnika; pogosto se umivati in kopati / ob reki kopajo konje
// dajati telo ali del telesa v določeno tekočino, sipko snov zaradi zdravljenja, krepitve: roko mora kopati dvakrat na dan; ozebline kopa izmenoma v topli in hladni vodi
♦ fot. kopati film imeti film v vodi, da se z njega odstranijo ostanki kemikalij; izpirati film
    kópati se tudi kopáti se
    1. biti, gibati se v vodi zaradi osvežitve, krepitve: tam se kopa in sonči mnogo ljudi / rad se kopa / po kosilu sta se šla kopat; pren., ekspr. v morju se je kopal mesec
    // ekspr. valjati se, (navadno) v sipki snovi: pred hišo so se v pesku kopale kokoši
    2. ekspr., s prislovnim določilom, s širokim pomenskim obsegom izraža veliko količino, množino česa: mesto se kopa v jutranjem soncu; pokrajina se je kopala v bleščeči svetlobi / hribovje se kopa v prvem zelenju / kopati se v bogastvu, zlatu / kopal se je v znoju / kopala se je v sreči zelo je bila srečna
    ●     vznes. domovina se kopa v krvi v domovini so hudi, težki boji; ekspr. on misli, da se kopava v mleku da sva bogata, da se nama dobro godi; ekspr. njene oči se kopajo v solzah so polne solz
    kopajóč -a -e:
    delal je, kopajoč se v potu; kričanje kopajočih se otrok je potihnilo
SSKJ²
kopáti2 kópljem tudi -ám nedov., kôplji kopljíte tudi kôpaj kopájte; kôpal (á ọ́, ȃ)
1. delati v kaj vdolbino, jamo z odstranjevanjem zemeljskega materiala: delavci kopljejo na cesti / kopati jamo, jarek; sam si je moral kopati grob / konja nemirno kopljeta s kopiti / avt. žarg. avto koplje njegova kolesa delajo zaradi vrtenja na mestu vdolbino; pren., pesn. na licih so ji solze kopale globoke struge
2. dobivati, jemati kaj iz zemlje z odstranjevanjem zemeljskega materiala: v rudniku koplje rudo, zlato / kopati premog
// s kopanjem spravljati iz česa, navadno iz zemlje: kopati krompir / arheologi so dolgo kopali izkopavali
3. rahljati, prekopavati zemljo: kopati njivo, polje; kopati z motiko
// agr. globoko rahljati zemljo: v vinogradu že kopljejo / kopati trto
● ekspr. sam sebi grob koplje nič ne pazi na zdravje; ekspr. sam sebi jamo koplje dela take stvari, ki ga spravljajo v nesrečo, so mu v pogubo; ekspr. kaj mislijo, da denar kopljemo da ga na zelo lahek način zaslužimo; pog., ekspr. kopati si kaj na glavo prevzemati nase neprijetno skrb za kaj; star. kopal je za starinami prizadevno jih iskal; preg. kdor drugim jamo koplje, sam vanjo pade nesreča, ki jo kdo pripravlja drugim, navadno zadene njega samega
    kopáti se nar., navadno s prislovnim določilom
    premikati se, pomagajoč si z nogami in rokami; lesti: zasulo ga je, pa se koplje ven; kopati se iz močvirja; kopljeta se s peči / kopati se na kozolec
    // počasi, navadno tudi s težavo premikati se: kopal se je po cesti navzgor; kopati se čez njive in senožeti
    kopajóč -a -e:
    konji, kopajoči s kopiti; kopajoče roke
SSKJ²
kopáti se -ám se nedov. (á ȃ)
knjiž. kopičiti se, grmaditi se: izza gor so se kopali oblaki
SSKJ²
kópčica -e ž (ọ̑)
bot. rastlina z belimi ali rdečkastimi cveti v kobulih, Caucalis:
SSKJ²
kôpec in kópec -pca m (ó; ọ̑)
knjiž. grič, hrib: po kopcih je ležal še sneg
SSKJ²
kopêjka -e ž (ȇ)
stotina ruskega rublja: za prevoz je plačal osemdeset kopejk
● ekspr. v žepu nima niti kopejke prav nič denarja
SSKJ²
kopél tudi kópel -éli [druga oblika kopeu̯] ž (ẹ̑; ọ́ ẹ̑)
1. dajanje (dela) telesa v določeno tekočino, sipko snov zaradi zdravljenja, krepitve: po kopeli se dobro počuti; ozebline je pregnal z izmeničnimi kopelmi v mrzli in vroči vodi; kopeli v morju / zdravnik mu je predpisal kopeli / mrzla, topla kopel; sedeča kopel v sedežni kopalni kadi; zdravljenje z morskimi, peščenimi kopelmi
// s prilastkom izpostavljanje (dela) telesa delovanju zraka, sonca, pare zaradi zdravljenja, krepitve: pripraviti parno kopel; sončna, zračna kopel
● vznes. prišel je iz krvave kopeli hudega, težkega boja
2. zastar. toplice, zdravilišče: ženo in otroka je poslal v kopel; zelo obiskana kopel / palače s kopelmi kopališči
♦ agr. peščena, prašna kopel v pesku, prahu, ki mu je primešan prašek proti mrčesu; fot. kopel kemična raztopina za razvijanje filma; fiksirna kopel v kateri se kemično odstrani za svetlobo občutljiva snov z neosvetljenih delov filma; razvijalna kopel v kateri se s pomočjo kemikalij razvijajo osvetljeni deli filma; kem. kopel navadno tekočina, v kateri se s potapljanjem kemično in fizikalno obdelujejo trdne snovi, ali tak postopek; med. blatna kopel; teh. elektrolitna kopel ki vsebuje elektrolit
SSKJ²
kopélen -lna -o prid. (ẹ̑)
zastar. kopalen: kopelna kad
SSKJ²
kôpen -pna -o tudi -ó prid. (ó)
1. na katerem je sneg skopnel: kopni travniki; izpod snega se je ponekod že videla kopna zemlja; cesta je kopna
2. nanašajoč se na kopno2 1: kopni promet / sklenjena površina kopnega sveta; govorili so o petnajstih odstotkih kopne zemlje
♦ meteor. kopni veter veter, ki piha s kopnega na morje
    kopnó in kôpno prisl., v povedni rabi:
    ko je bilo kopno, so začeli z delom; 
prim. kopno2
SSKJ²
kôpenski tudi kópenski -a -o [kopənski] prid. (ȏ; ọ̑)
nanašajoč se na kopno: kopenske rastline, živali; ladja za prevoz kopenskih vozil
♦ ptt kopenska pošta; voj. kopenska vojska del armade, določen za vojaške dejavnosti na kopnem
SSKJ²
kóper tudi kôper -pra m (ọ́; ó)
vrtn. enoletna vrtna zdravilna ali začimbna rastlina z nitasto deljenimi listi in rumenimi cveti v kobulih, Anethum graveolens: sesekljati koper; začiniti kumarice, omako s koprom
SSKJ²
kopéta -e ž (ẹ̑)
nav. mn., nar. dolenjsko, slabš. noga: spotaknil se je ob njegovih dolgih kopetah
SSKJ²
kopéti -ím nedov. (ẹ́ í)
nar. zaradi kvarjenja dobivati, imeti vonj in okus po plesnivem: moka že kopi; krma je začela kopeti
SSKJ²
kopíca1 -e ž (í)
1. v obliki polkrogle naloženo seno, slama: senena kopica; kopica otave, sena; vrsta kopic / pokrita kopica / spravljati seno v kopice / sušiti v kopicah; kopice žita kope
2. ekspr., z rodilnikom velika količina, množina: ima kopico opravkov / kopica otrok se lovi po cesti / zastar. videl je mrtve ljudi, ležeče na kopici kupu
♦ astron. zvezdna kopica skupina več zvezd
SSKJ²
kopíca2 -e ž (í)
nav. mn., etn. kratka, čez gleženj segajoča nogavica iz domače volne s prišitim podplatom: obuti kopice
SSKJ²
kopíčast -a -o prid. (í)
po obliki podoben kopici, kupu: stal je pod kopičasto streho / kopičasti oblaki kopasti
SSKJ²
kopíčenje -a s (ī)
glagolnik od kopičiti: prišlo je do kopičenja blaga v trgovini / brezsmiselno kopičenje besed / kopičenje kapitala
SSKJ²
kopíčiti -im nedov. (í ȋ)
spravljati na kup: hudourniki kopičijo skale v dolini; na nebu se kopičijo oblaki / kopičiti blago v skladiščih
// nabirati v veliko količino: kopičiti denar, kapital / alge kopičijo jod v svojih celicah
SSKJ²
kopíčkati se -am se nedov. (ȋ)
ekspr. prekopicevati se, prevračati se: kopičkal se je po postelji
SSKJ²
kópija -e ž (ọ́)
1. izdelek, ki nastane pri kopiranju: narediti dve kopiji načrta; predložil je kopijo spričevala / dvajset kopij filma / arhivska kopija najboljša kopija posameznega filma, stalno shranjena v arhivu / varnostna kopija kopija podatkov na ločenem pomnilniškem mediju
2. besedilo, napisano ali natipkano hkrati z originalom z uporabo papirja za kopiranje: kopija ni bila čista / delati kopije / tipkal je v petih kopijah izvodih / papir za kopije papir, na katerega se kopira
3. z rodilnikom kar je narejeno čemu tako podobno, da vzbuja vtis pravega, originalnega: kopija slike se mu je posrečila; dobre, slabe kopije fresk / vozilo je kopija fiata
● ekspr. hči je prava kopija svojega očeta zelo mu je podobna
♦ film. delovna kopija filma prva, še neozvočena kopija; fot. kontaktna kopija neposredni odtis negativa; geod. kopija katastrskega načrta preris mejnih črt kake parcele ali skupine parcel s pripadajočimi številkami iz katastrskega načrta; teh. galvanoplastična kopija
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
kopíka -e ž (í)
čolnarski kavelj: železna kopika
SSKJ²
kòpilót -a m (ȍ-ọ̑)
aer. pilot z licenco, ki je glede na dolžnosti in pooblastila hierarhično drugi na letalu: helikopter z izurjeno posadko: pilotom, kopilotom in dvema reševalcema
// zastar. avtopilot: kopilot deluje brezhibno
SSKJ²
kopína -e ž (í)
nar. robida, robidnica: kopine že zorijo / svet je zarasel s kopinami
SSKJ²
kopínjak -a m (ȋ)
nar. robida, robidnica: čez nizko grmičje se vzpenja bodičasti kopinjak
// robidovje: malinjaki in kopinjaki
SSKJ²
kopínje -a s (ȋ)
nar. robidovje: ob stezi se je razraščalo kopinje
// robide, robidnice: najedla se je kopinja
SSKJ²
kopínščica -e ž (ȋ)
nar. robida, robidnica: čaj iz kopinščic
SSKJ²
kopíranje -a s (ȋ)
glagolnik od kopirati: kopiranje in razmnoževanje / kopiranje filmov / kopiranje srednjeveških fresk / papir za kopiranje papir, s katerim se kopira
♦ obrt. prenašanje vzorca na prozoren papir ali neposredno na tanko tkanino
SSKJ²
kopírati -am nedov. in dov. (ȋ)
1. povzročati, da se besedilo, slika s fotokemičnim, elektrostatičnim postopkom prenese na kaj: kopirati dokumente, načrte; kopirati in razmnoževati
♦ fot. delati neposreden odtis negativa v pozitiv ali pozitiva v negativ; tisk. s fotokemičnim postopkom neposredno prenašati negativ ali pozitiv na kovinsko ploščo
2. pog. prenašati z originala, predloge, navadno skozi prozoren papir, prerisovati: učenec je risbo kopiral
3. delati kaj čemu tako podobno, da vzbuja vtis pravega, originalnega: kopirati srednjeveške freske / odlično kopira naravo
4. pog. posnemati, oponašati: kopira njegovo hojo, navade; kopirati koga v vedenju
    kopíran -a -o:
    hranijo kopirane freske
SSKJ²
kopíren -rna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na kopiranje: kopirni postopek / kopirni papir tanek, ne zglajen papir za kopiranje; kopirni stroj
♦ fin. kopirno knjigovodstvo knjigovodstvo, pri katerem se z enkratnim zapisom knjiži dogodek v dnevnik in konte; obrt., tisk. kopirna igla topa jeklena paličica na gravirnih strojih, ki posnema obliko šablone ali modela in jo prenaša na rezkar; tisk. kopirni okvir okviru podobna naprava za kopiranje
SSKJ²
kopírka -e ž (ȋ)
1. kopistka: dela kot kopirka
2. tisk. žarg. kopirni stroj: graver za delo na kopirki
SSKJ²
kopírnica -e ž (ȋ)
delavnica, obrat za kopiranje: nesel je nekaj matric v kopirnico; dela v kopirnici
SSKJ²
kopíst -a m (ȋ)
kdor se (poklicno) ukvarja s kopiranjem: meterji in kopisti / kopist srednjeveških fresk
SSKJ²
kopístka -e ž (ȋ)
ženska, ki se (poklicno) ukvarja s kopiranjem: dela kot kopistka
SSKJ²
kopíšče -a s (í)
1. kraj, prostor, kjer se je žgala (oglarska) kopa: oglje so kuhali na več kopiščih; poraslo kopišče
2. kraj, prostor, kjer se postavljajo kope, kopice: na kopišču je tlačil seno
SSKJ²
kopítanje -a s (ī)
glagolnik od kopitati: slišati ni bilo ne hrzanja ne kopitanja
SSKJ²
kopítar -ja m (ȋ)
1. nav. mn., zool. sesalci, ki imajo zadnji členek prstov pokrit z roženo tvorbo, Ungulata: kopitarji in vrečarji / lihoprsti kopitarji ki imajo en prst ali tri prste, Perissodactyla; sodoprsti kopitarji ki imajo dva prsta ali štiri prste, Artiodactyla
2. nekdaj izdelovalec (čevljarskih) kopit: kot kopitar je malo zaslužil
// slabš. čevljar: ni noben kopitar ali šivankar / Le čevlje sodi naj Kopitar! (F. Prešeren)
SSKJ²
kopitárna -e ž (ȃ)
tovarna za izdelovanje (čevljarskih) kopit: dela v kopitarni
SSKJ²
kopítast -a -o prid. (í)
podoben kopitu: kopitaste noge
♦ anat. kopitasta hrustanca hrustanca, ki napenjata glasilki; arheol. kopitasta sekira (čevljarskemu) kopitu podobna neprevrtana sekira iz kamna
SSKJ²
kopítati -am nedov. (ī ȋ)
1. udarjati s (konjskim) kopitom: konja sta kopitala pred hišo / žival nemirno kopita
2. ekspr. slišno, ropotajoče hoditi: invalidi so kopitali z nožnimi protezami
SSKJ²
kopíten -tna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na (konjsko) kopito: kopitna roževina
♦ anat. kopitni sklep gibljivi sklep kopita z delom noge tik nad njim; kopitna kost; vet. kopitni nož nož z ukrivljenim enostranskim rezilom na koncu za obrezovanje kopit, parkljev; kopitna strela hrustančasti spodnji del kopita; kopitne klešče
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
kopítiti -im nedov. (í ȋ)
nar., navadno s prislovnim določilom premikati se, pomagajoč si z nogami in rokami; lesti: počasi je kopitil skozi okno / otrok rad kopiti po očetu
// počasi, navadno tudi s težavo premikati se: konj je kopitil po cesti navzgor
    kopítiti se 
    nabirati se na (konjskem) kopitu: konju se je sneg kopitil
SSKJ²
kopitljáč -a m (á)
ekspr. konj: gledal je tega trzajočega kopitljača
SSKJ²
kopitljáček -čka m (á)
ekspr. otrok, ki pobrcava, brca: naš kopitljaček se spet joka
SSKJ²
kopitljánje -a s (ȃ)
glagolnik od kopitljati: slišalo se je hrzanje in kopitljanje konja / kopitljanje otroka
SSKJ²
kopitljáti -ám nedov. (á ȃ)
1. nav. ekspr. nekoliko kopitati: konj je nemirno kopitljal na cesti / rjavec hrza in kopitlja z zadnjimi nogami
// pobrcavati, brcati: dojenček je veselo kopitljal z nogami
2. stopicati, drobiti: otrok kopitlja zraven očeta; žrebec je poslušno kopitljal za svojim gospodarjem
SSKJ²
kopítnik -a m (ȋ)
1. bot. rastlina z ledvičastimi listi in rjavo rdečimi cveti, Asarum europaeum: kopitnik in ciklama
2. vet. žarg. kopitni nož: brusiti kopitnik
♦ arheol. (čevljarskemu) kopitu podobna neprevrtana sekira iz kamna
SSKJ²
kopítniti -em dov. (í ȋ)
nav. ekspr. udariti, suniti s (konjskim) kopitom: kmalu bi ga konj kopitnil
// slabš. brcniti: fant ga je pošteno kopitnil
SSKJ²
kopíto -a s (í)
1. rožena kožna tvorba na koncu prstov nekaterih sesalcev: konj je grizel in bíl s kopiti ob tla; drobljivo kopito / konjsko kopito / kopita udarjajo po tlaku podkve na kopitih; klopotanje, peketanje kopit
♦ vet. obrezati kopito z nožem odstraniti odvečno kopitno roževino; zool. konjsko morsko kopito školjka z lupino, znotraj podobno konjskemu kopitu, Spondylus gaederopus
2. spodnjemu delu noge podobna, navadno lesena priprava za izdelovanje, oblikovanje obuval: kopita za veliko stopalo ni imel / dati čevlje na kopito v čevlje dati kopito, da bi se razširili / čevljarsko kopito
// ekspr., v prislovni rabi v zvezi s po izraža, da ima kaj ustaljeno ali pogosto se ponavljajočo obliko: predava po enem kopitu; vse gre po istem, starem kopitu
3. leseni, navadno razširjeni del strelnega orožja: udaril ga je s kopitom / puškino kopito
● ekspr. naš oče je človek starega kopita v vsem se drži ustaljenih navad iz prejšnjih časov; ekspr. odkar se je vrnil, ni več prijel za kopito ni več čevljaril; ekspr. poberi šila in kopita in pojdi vzemi vse svoje stvari in odidi
SSKJ²
kopjaník -a m (í)
nekdaj vojak, oborožen s kopjem: pehoto so sestavljali lokostrelci, kopjaniki in suličarji; odred turških kopjanikov
SSKJ²
kópjast -a -o prid. (ọ̄)
nav. ekspr. podoben kopju: pajek s kopjastimi nožicami
SSKJ²
kopjáš -a m (á)
nar. zastavonoša v ženitovanjskem sprevodu: kopjaši so jih spremljali z vriski
SSKJ²
kópje -a s (ọ̄)
1. pri prvotnih ljudstvih tanka lesena palica z zelo ostro kovinsko konico za bojevanje: kopje ga je zadelo v srce; sovražniki so metali kopja iz razdalje dvajset korakov / bojno kopje; pren., pesn. reko je razparalo kopje svetlobe
// publ., v zvezi lomiti kopja zelo si prizadevati za kaj; bojevati se: lomiti kopja za pravico / zaradi tega se z njim ne splača lomiti kopja prepirati se
2. šport. lesena ali kovinska, v sredini navadno z vrvico ovita palica za tekmovanje: vreči kopje; kopje za moške tekmovalce / metanje diska in kopja
3. star. drog za zastavo: na kopju je visela zastava
SSKJ²
kopjenósec -sca m (ọ̑)
nekdaj vojak, oborožen s kopjem: antični kip kopjenosca
SSKJ²
kopjíšče -a s (í)
držaj pri kopju: udaril ga je s kopjiščem
SSKJ²
kopnén -a -o prid. (ẹ̑)
zastar. kopenski: morske in kopnene živali
SSKJ²
kopnênje -a s (é)
glagolnik od kopneti: kopnenje snega / čuti se kopnenje jeze
SSKJ²
kopnéti -ím nedov. (ẹ́ í)
1. nav. 3. os., v zvezi s sneg biti v vedno manjši količini: sneg že kopni; pren., ekspr. prihranki kopnijo
● ekspr. v bolezni je vidno kopnela slabela, hirala
// ekspr., z dajalnikom izraža, da se nehuje stanje, razpoloženje, kot ga določa samostalnik: jeza mu že kopni; upanje, da pride, mu je bolj in bolj kopnelo
2. zastar. koprneti: kopnel je po časti
    kopnèč -éča -e:
    kopneči sneg
SSKJ²
kopníca -e ž (í)
zemeljska površina, na kateri je skopnel sneg; kopno2: začele so se kazati kopnice
SSKJ²
kopnína -e ž (ī) knjiž.
1. zemeljska površina, ki je ne pokriva morje; kopno2: daleč na obzorju se je že videla kopnina; veter je vel z morja na kopnino
2. zemeljska površina, na kateri je skopnel sneg; kopno2: grebene je pokrival sneg, po dolini pa se je že kazala kopnina
SSKJ²
kopnínski -a -o prid. (ȋ)
zastar. kopenski: kopninske živali
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
kopnjáva -e ž (ȃ)
nar. zemeljska površina, na kateri je skopnel sneg; kopno2: po strminah se je pokazala kopnjava; po kopnjavah so se pasli gamsi
SSKJ²
kôpno1 tudi kópno -a s (ō; ọ̑)
navadno s prilastkom zemeljska površina, ki je ne pokriva morje; kopno2: pripluli so do pustega kopna
SSKJ²
kôpno2 tudi kópno -ega s (ō; ọ̑)
1. zemeljska površina, ki je ne pokriva morje: ladja se je bližala kopnemu; s kopnega je pihal veter; promet po kopnem; kopno in morje / potniki so stopili na kopno
// zemljišče, ki ni pod vodo: njive na kopnem
2. zemeljska površina, na kateri je skopnel sneg: izpod snega se je že videlo kopno
● nar. gorenjsko to delo so opravili še v kopnem v času, ko še ni zapadel sneg; prim. kopen
SSKJ²
kópra -e ž (ọ̑)
užitni trdni del kokosovega oreha: mleti kopro; praženje kopre
SSKJ²
kóprc tudi kôprc -a m (ọ̑; ȏ)
bot. vrtna zdravilna, začimbna rastlina z rumenimi cveti v kobulih, Foeniculum vulgare: začiniti kumarice s koprcem
SSKJ²
kopréna -e ž (ẹ̑) knjiž.
1. tančica, pajčolan: imela je s kopreno zagrnjen obraz; črna, prozorna koprena; pren. na široko je začel odgrinjati kopreno z njegove preteklosti
2. ekspr. meglica, prozoren oblak: po nebu so plule komaj vidne koprene / sonce se je zavijalo v zlato kopreno / nad pokrajino je visela koprena megle
♦ tekst. zelo tanka plast neurejenih vlaken
SSKJ²
koprénast -a -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na kopreno: koprenasta ruta; koprenasto oblačilo / koprenasta megla / obzorje je koprenasto
SSKJ²
kopríva -e ž (í)
rastlina, ki ima na listih in steblu dlačice, ki povzročajo ob dotiku pekoč občutek: koprive preraščajo ruševine; pokositi koprive; otroci rastejo kot koprive za plotom / kopriva peče / špinača iz kopriv koprivnih listov
● tak je, kot bi na koprivah sedel slabe volje, nerazpoložen; kopriva ne pozebe zdrav, odporen človek uspešno kljubuje bolezni, naporu; slabega, malovrednega človeka navadno ne zadene nesreča
♦ bot. mala kopriva kopriva z manjšimi, pri dnu srčastimi listi, Urtica urens; mrtva kopriva rastlina z dvoustnatimi rdečimi, belimi ali rumenimi cveti, Lamium; velika kopriva kopriva z večjimi, pri dnu prisekanimi listi, Urtica dioica; žegnana kopriva zdravilna rastlina z rumenkastimi cveti in trnato nazobčanimi listi, Cnicus benedictus; vrtn. pisana kopriva lončna rastlina s pisanimi, koprivi podobnimi listi, Coleus hybridus
SSKJ²
koprívar -ja m (ȋ)
zool., navadno v zvezi mali koprivar dnevni metulj z živo pisanimi krili, Aglais urticae:
SSKJ²
koprívast -a -o prid.(í)
po barvi podoben koprivi: koprivaste hlače; vojaki v koprivastih srajcah
    koprívasto prisl.:
    koprivasto zelena uniforma
SSKJ²
kopríven -vna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na koprivo: koprivni listi; koprivne korenine; koprivno steblo / koprivno vlakno
♦ kozm. koprivna voda tekočina iz koprivnih korenin za nego las
SSKJ²
koprívje -a s (ȋ)
več kopriv, koprive: s koprivjem porasla pot
SSKJ²
koprívji -a -e prid. (ȋ)
nanašajoč se na koprivo: koprivji listi / koprivji čaj
SSKJ²
koprívka -e ž (ȋ)
med. zelo srbeč, rdeče obrobljen izpuščaj, ki se pojavi pri koprivnici:
SSKJ²
koprívnica -e ž (ȋ)
med. kožna bolezen, pri kateri se pojavijo zelo srbeči, rdeče obrobljeni izpuščaji: jedel je jagode in dobil koprivnico
SSKJ²
koprívničast -a -o prid. (ȋ)
med. tak kot pri koprivnici: koprivničast izpuščaj
SSKJ²
koprívničen -čna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na koprivnico: koprivnični izpuščaj / koprivnična koža
SSKJ²
koprívovec -vca m (í)
bot. grm ali drevo s podolgovatimi listi in koščičastimi plodovi, Celtis australis: nasadi koprivovca
SSKJ²
koprnênje -a s (é)
glagolnik od koprneti: obšlo ga je močno koprnenje / koprnenje človeškega srca
SSKJ²
koprnéti -ím nedov., tudi koprnì (ẹ́ í)
1. nav. ekspr. čutiti, imeti zelo močno željo po čem: koprneli so po miru, svobodi; koprni za njim; močno, zelo koprneti; z vso dušo je koprnel, da bi jo videl; pren. nemirno srce je koprnelo po sreči
2. star. zelo se bati, dreveneti (od strahu): kar koprnel je pred očetom / ob mučenju ljudi so gledalci koprneli od groze
// zastar. hirati, slabeti: koprnel je od lakote
    koprnèč -éča -e:
    koprneč po miru; po svobodi koprneči ljudje; prisl.: koprneče zreti v daljavo
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
kòprocésor -ja m (ȍ-ẹ́) rač.
dodatna procesna enota h glavnemu procesorju za hitrejše izvedbe zahtevnih računskih operacij: grafični, matematični koprocesor
SSKJ²
kòproducènt -ênta tudi -énta m (ȍ-ȅ ȍ-é, ȍ-ẹ́)
1. kdor skupaj s kom priskrbi sredstva za financiranje filma, gledališke uprizoritve, prireditve: koproducent filma, predstave
2. kdor skupaj s kom skrbi, je odgovoren za ustvarjanje, izvedbo in financiranje umetniškega dela, prireditve: od članov ekipe so le trije sodelovali kot koproducenti
SSKJ²
kòproducêntka tudi kòproducéntka -e ž (ȍ-ē; ȍ-ẹ̄)
1. ženska ali država, ustanova, ki skupaj s kom priskrbi sredstva za financiranje filma, gledališke uprizoritve, prireditve: nacionalna televizija je pri filmu sodelovala kot koproducentka
2. ženska ali ustanova, ki skupaj s kom skrbi, je odgovorna za ustvarjanje, izvedbo in financiranje umetniškega dela, prireditve: koproducentka serije; koproducentka in soavtorica glasbe
SSKJ²
kòprodúkcija -e ž (ȍ-ú)
1. sodelovanje dveh ali več ustanov, skupin pri ustvarjanju filma, gledališke uprizoritve, prireditve: koprodukcija je uspela; filmska koprodukcija; koprodukcija med domačimi in tujimi filmskimi podjetji / stopili so v koprodukcijo z beograjsko založbo
// film. žarg. koprodukcijski film: posnel je že pet nemških koprodukcij
2. sodelovanje dveh ali več producentov pri zagotavljanju sredstev za financiranje filma, gledališke uprizoritve, prireditve: javna televizija lahko v koprodukciji prispeva le manjši delež denarja
SSKJ²
kòprodukcíjski tudi kòprodúkcijski -a -o prid. (ȍ-ȋ; ȍ-ú)
nanašajoč se na koprodukcijo: koprodukcijska pogodba / koprodukcijski filmi
SSKJ²
kóprov tudi kôprov -a -o prid. (ọ́; ó)
nanašajoč se na koper: koprov cvet / koprova omaka
SSKJ²
kóptski -a -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na Kopte: koptska pisava / koptski cerkveni obredi
SSKJ²
kopúča -e ž (ú)
knjiž. kepa, gruča: kopuča lešnikov
♦ min. skupina kristalov, nastala na ravni podlagi
SSKJ²
kopúčast -a -o prid. (ú)
nanašajoč se na kopučo: kopučasti lešniki / kopučast kremen
SSKJ²
kópula -e ž (ọ̑)
jezikosl. pomensko nepopolni glagol, navadno biti, kot del povedka; vez2: poiskati kopule v stavku
// veznik: kopule: in, pa, ter
♦ filoz. beseda, ki potrjuje ali zanikuje odnos med osebkom in povedkom
SSKJ²
kopulácija -e ž (á)
1. agr. cepljenje, pri katerem se spojita poševno prirezana podlaga in cepič; spajanje, cepljenje v sklad: kopulacija in okulacija / angleška kopulacija pri kateri imata podlaga in cepič jezičasto zarezo
2. biol. spolno razmnoževanje organizmov z združitvijo moške in ženske spolne celice: kopulacija in konjugacija
3. knjiž. spolna združitev: obredna kopulacija; užitek pri kopulaciji / živalska kopulacija
SSKJ²
kopulacíjski -a -o (ȋ)
pridevnik od kopulacija: kopulacijski postopek
SSKJ²
kopulatíven -vna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na kopulo: kopulativni glagoli; kopulativni vezniki; kopulativno priredje vezalno priredje
SSKJ²
kopulírati -am nedov. in dov. (ȋ)
biol. opravljati kopulacijo: kopulirajo le fiziološko različne gamete
SSKJ²
kopúlja -e ž (ú)
nar. kopača, motika: kopati s kopuljo
SSKJ²
kopúljica -e ž (ú)
manjšalnica od kopulja: kopati s kopuljico
SSKJ²
kopún -a m (ȗ)
skopljen petelin: jedli so pečenega kopuna; pitani kopuni
SSKJ²
kopúniti -im nedov. (ú ȗ)
navadno v zvezi s petelin skapljati1: kopuniti petelina
SSKJ²
kór -a m (ọ̑)
1. dvignjeni del cerkve, namenjen za orgle in pevce: pevci so že na koru; moški so stali pod korom; s kora so donele orgle / cerkveni, pevski kor / pog. poje na koru je cerkvena pevka
2. arhit. del cerkve, namenjen za glavni oltar in duhovščino; prezbiterij: v koru so bili zbrani duhovniki
3. zastar. skupina, zbor: sestaviti kor / ptičji kor / bibl. kori angelov
4. voj., nekdaj vojaška enota nestalne sestave, moči: vkorakal je francoski kor; prostovoljni kor
SSKJ²
koracáti -ám nedov. (á ȃ)
ekspr. hoditi z nerodnimi, počasnimi koraki: otrok koraca po sobi; koraca široko kakor raca / starec je koracal proti svoji bajti počasi, okorno šel
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
koracljáti -ám nedov. (á ȃ)
ekspr. hoditi s kratkimi koraki: ob materi je koracljal otrok / koraclja okrog hiše koraca
SSKJ²
koráča -e ž (á) nar.
1. mesto med nogami; korak: voda mu je segala do korače
2. debelna rogovila: sedi v korači in obira češnje
SSKJ²
koračáj -a m (ȃ)
ekspr., v prislovni rabi izraža prostorsko oddaljenost; korak: do doma sta imela še dobrih dvajset koračajev
SSKJ²
koráčen -čna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na korak ali korakanje: koračni ritem / koračne vaje s petjem
♦ šport. koračna stoja stoja, pri kateri je teža telesa enakomerno porazdeljena na obe razmaknjeni nogi
SSKJ²
koráčiti -im nedov. (á ȃ)
ekspr. delati široke, lenobne korake: koračil je proti domu; počasi koračiti
// star. iti, hoditi: jezno so koračili dalje; ob palici je koračila do mize / korači svojo pot / neutrudno je koračil po izbi korakal
    koráčiti se 
    bahati se, postavljati se: dečki so se koračili na lesenih konjičkih / koračiti se s svojim junaštvom
SSKJ²
koráčnica -e ž (ȃ)
skladba v ritmu korakanja: godba je igrala koračnico; vesela, žalostna koračnica / pogrebna, svatbena, žalna koračnica; ob spremljavi vojaške koračnice
SSKJ²
korájža -e ž (ȃ)
pog. pogum: to mu ni vzelo korajže; vino dá korajžo / korajžo imeti, zbrati / elipt. tako je, zdaj pa korajžo / kar s korajžo, ga je spodbujal kar pogumno
● ekspr. korajža velja stvari se je treba lotiti, čeprav so videti težavne; ekspr. klicati na korajžo izzivati, spodbujati; ekspr. klobuk na korajžo klobuk, ki se nosi naprej in zelo postrani
SSKJ²
korájžen -žna -o prid. (á ā)
pog. pogumen: to so korajžni fantje; je premalo korajžen
    korájžno prisl.:
    korajžno potegne za zvonec / le korajžno!
SSKJ²
korájžiti -im nedov. (á ȃ)
knjiž. spodbujati, opogumljati: le popij! jo je korajžila / korajžil je sina
    korájžiti se 
    delati se pogumnega: korajžila se je, celo smejati se je hotela / ekspr. korajži se, da je vse sam naredil hvali se, baha se / tema je bila in vso pot se je korajžil hrabril
SSKJ²
korák -a m (ȃ)
1. gib noge pri hoji, teku, plesu: vsak korak mu je povzročal bolečine / napravil je dva koraka in padel; storiti (en) korak naprej, nazaj, vstran / delati dolge, drobne, široke, velike korake / kazal je osnovne korake / baletni, plesni korak; ples s poskočnimi koraki; vojaški korak; koraki polke, valčka; ekspr. bližati se s kilometrskimi koraki zelo dolgimi; pren., ekspr. to so bili njegovi prvi koraki v življenje
// dotik noge na podlago pri hoji; stopinja: tla so se pri vsakem koraku ugrezala / poznajo se sledovi njegovih korakov
2. nav. ekspr. premikanje s korakanjem; hoja1: njegov korak je bil odločen; pospešiti korake; pozna ga po koraku / hitri, počasni koraki / hodil je z drsajočimi, tihimi koraki drsajoče, tiho; približeval se je s težkimi koraki
// noga, zlasti pri hoji: koraki so se mu zapletali / zadržati korak
// zvok, šum, ki ga povzroča noga, zlasti pri hoji: koraki se bližajo, izgubljajo / zaslišali so se lahki koraki; tihi, ženski koraki
3. ekspr., v prislovni rabi izraža
a) prostorsko oddaljenost: do tam je kakih dvajset korakov; nekaj korakov vstran / na vsakih pet korakov; streljati na tri korake / zagleda ga korak od sebe nedaleč; stopil je za korak bliže malo / ona gre še korak dalje in mu ugovarja celo ugovarja mu
b) časovno oddaljenost: do izpolnitve je še dolg korak; en sam korak do sreče
4. mesto med nogami: stati do koraka v vodi / otrok ima pretesne hlačke v koraku
5. ekspr., s prilastkom dejanje, ukrep, ravnanje: to je bil nepremišljen korak; tega koraka se je še dolgo sramovala / storil je potrebne korake / publ.: napraviti resen korak k izboljšanju mednarodnega položaja; diplomatski koraki vlade
● ekspr. niti koraka niso storili ničesar; v tej stroki delamo prve korake smo se z njo šele začeli ukvarjati; držati korak s kom ne pustiti se komu prekositi, ne zaostajati za kom; ekspr. v kmetijstvu je storjen velik korak naprej kmetijstvo se je izboljšalo, dvignilo; ekspr. ta doba pomeni korak nazaj v razvoju zdravstva nazadovanje; ekspr. ranjence smo imeli na vsak korak pogosto, povsod; ekspr. hoditi, iti v korak s časom prilagajati se razmeram; biti napreden; ekspr. štipendije niso šle v korak s stroški niso bile enake, enakovredne stroškom; ekspr. šli so v korak, v koraku premikali so se s hitrostjo navadne hoje; ekspr. to ugotavlja na, ob vsakem koraku povsod, vedno; ekspr. bližali so se korak za korakom počasi, postopno
♦ elektr. korak napetosti napetost na določeni razdalji; kor. bočni korak plesni korak v levo ali v desno; križni korak plesni korak z eno nogo čez drugo; menjalni korak skupina treh med seboj povezanih korakov, narejenih tako, da se premakne ena noga, pristavi druga in še enkrat premakne prva noga; strojn. korak dolžina, za katero se premakne vijak v vzdolžni smeri, če se zavrti za 90°; šport. drsalni korak tehnika smučanja, pri kateri je gibanje takšno kot pri drsanju; strumni korak; voj. menjati korak premakniti dvakrat zapovrstjo isto nogo naprej, da se korakanje uskladi; paradni korak korakanje v določenem ritmu z zelo napetimi nogami; v korak kot povelje začni korakati tako, da se sočasno premikajo iste noge
SSKJ²
korákanje -a s (ȃ)
glagolnik od korakati: slišalo se je korakanje po sobi / strumno korakanje
SSKJ²
korákati -am nedov. (ȃ)
1. hoditi v enakomernem ritmu z nekoliko napetimi nogami: korakal je na čelu sprevoda; korakati po dva in dva, v parih; korakajo drug za drugim / korakati po taktu
♦ šport. strumno korakati korakati z napetimi nogami in udarjanjem ob tla
2. ekspr. iti, stopati1: ob njegovi strani je korakala hčerka; trdo je korakal po mostovžu / mirno koraka svoji prihodnosti naproti
● ekspr. korakati s časom prilagajati se razmeram; biti napreden
    korakajóč -a -e:
    nervozno korakajoč po sobi; korakajoči polki; prisl.:, glasb. korakajoče označba za hitrost izvajanja andante
SSKJ²
korákec -kca m (ȃ)
nav. ekspr. manjšalnica od korak: zaslišali so se drobni, hitri korakci / prvi korakci otroka
SSKJ²
korákniti -em dov. (á ȃ)
knjiž. narediti korak, stopiti: negotovo je koraknil naprej / trdo korakne proti vratom
SSKJ²
korákoma prisl. (ȃ)
premikajoč se s hitrostjo hoje: konji so nehali teči in so stopali v klanec korakoma / ekspr. cilju se približuje korakoma počasi, postopno
// v skladu s korakanjem: vojaki gredo na vaje in pojejo glasno, korakoma
SSKJ²
korál -a m (ȃ)
glasb. enoglasna liturgična glasba, vezana le na besedne poudarke: napisati koral / peti koral / gregorijanski koral; protestantski koral liturgična himnična glasba
SSKJ²
korála -e ž (ȃ)
1. nav. mn., zool., v zvezah: črna korala drevesasto razrasli koralnjaki s črnim ogrodjem, Antipatharia; kamena korala koralnjaki z apnenčastim ogrodjem, ki tvorijo v tropskih morjih koralne grebene, Madreporaria; prava ali rdeča korala drevesasto razrasli koralnjaki z močnim, navadno rdečim ogrodjem, Eucorallia
2. del rdeče ali črne korale za nakit: velika izbira koral / nosila je korale ogrlico iz delov (rdeče, črne) korale
SSKJ²
korálast -a -o prid. (ȃ)
podoben korali: ima koralasto obliko / ekspr. koralasta usta živo rdeča
    korálasto prisl.:
    koralasto razrasel
SSKJ²
korálda -e [korau̯da] ž (ȃ)
nav. mn. ovratni nakit iz na vrvici nanizanih, navadno enakih drobnih predmetov: nosi koralde in zapestnico; okrog vratu ima rdeče koralde
// posamezni del tega nakita: izgubila je najlepšo koraldo / ogrlica iz steklenih korald
SSKJ²
korálden -dna -o [korau̯dən] prid. (ȃ)
1. ki je iz korald, s koraldami: nosi koraldno ogrlico
2. knjiž. živo rdeč: koraldna usta
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
korálen1 -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na korale: koralni apnenec; koralni greben nadvodni ali podvodni greben, ki so ga zgradile korale; koralni otok; koralne čeri / knjiž. koralna usta živo rdeča
    korálno prisl.:
    koralno rdeči plodovi
SSKJ²
korálen2 -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na koral: koralni spev; koralno petje / koralne lestvice v srednjeveški cerkveni glasbi diatonične lestvice z nealteriranimi toni; koralne note; koralno črtovje
SSKJ²
koralína -e ž (ȋ)
bot. z apnencem prepojena drevesasto razrasla rdeča alga, Corallina:
SSKJ²
koralíšče -a s (í)
kraj, kjer nabirajo (prave) korale: morje je na tistem koncu polno korališč in morskih čeri
SSKJ²
korálnica -e ž (ȃ)
1. nav. mn. živo pisana ribica, ki živi ob koralnih grebenih tropskih morij: koralnice in cevosrčnice
2. zool. zelo strupena, živo pisana ameriška kača, Micrurus: navadna, rumena koralnica
♦ vrtn. nizka sobna rastlina z oranžnimi jagodami, Nertera granadensis
SSKJ²
korálnik -a m (ȃ)
ogrodje koralnjaka: koralniki različnih oblik in barv / lomljenje koralnika
♦ vrtn. okrasni tropski grm z metuljastimi koralno rdečimi cveti v grozdih, Erythrina crista galli
SSKJ²
koralnják -a m (á)
nav. mn., zool. morski ožigalkarji, pritrjeni na dno, s trdnim, navadno apnenčastim ogrodjem, Anthozoa: koralnjaki in klobučnjaki
SSKJ²
korán in kóran -a m (ȃ; ọ̑)
temeljna knjiga muslimanske vere: brati koran; tako piše v Koranu
SSKJ²
kórant -a m (ọ̑)
nar. štajersko kurent: koranti skačejo po cesti
SSKJ²
kórar -ja m (ọ̑)
nar. kanonik: korarji in škof
SSKJ²
kórarski -a -o prid. (ọ̑)
nar. kanoniški: nastanili so jih po samostanskih in korarskih hišah
SSKJ²
kórbica -e ž (ọ̑)
nižje pog. košarica: plete korbice; naložiti jedila v korbico
● nižje pog. dati komu korbico zavrniti njegovo ponudbo za ples; zavrniti ponudbo
SSKJ²
kôrcema prisl. (ō)
knjiž., v zvezi liti korcema liti kakor iz škafa:
SSKJ²
kôrčast -a -o prid. (ó)
nanašajoč se na korec: korčasta posoda / korčasta streha
SSKJ²
kôrček -čka m (ó)
1. manjšalnica od korec 1: na polici je stal pločevinast korček
2. nar. ciklama: šopek korčkov; prijeten vonj po korčkih
SSKJ²
korčúlja -e ž (ú)
nar. zajemalka: zajeti juho s korčuljo
SSKJ²
kórd -a m (ọ̑)
tekst. rebričasti žamet: hlače, obleka iz korda
// močen, debel sukanec: prešiti s kordom; v prid. rabi: kord žamet
SSKJ²
kordiálen -lna -o prid. (ȃ)
zastar. prisrčen, ljubezniv: sledilo je kordialno slovo
SSKJ²
kordón -a m (ọ̑)
1. strnjena vrsta navadno oboroženih oseb, postavljena za zavarovanje česa: napraviti kordon; močen kordon / kordon policije je potiskal ljudi nazaj / ekspr., s prilastkom kralj se je obdal s celim kordonom vohunov imel je veliko vohunov
2. v zvezi sanitarni kordon, nekdaj pas ozemlja, čez katerega je prehod prepovedan zaradi preprečitve širjenja nalezljivih bolezni: določiti sanitarni kordon; pren., publ. omejiti državo z ideološkim sanitarnim kordonom
♦ agr. zelo gosto razporejen nasad drevja ali trte; voj. vrsta ladij, oklopnih vozil, utrdb za preprečitev dohoda, prehoda na določeno ozemlje
SSKJ²
kordoné -êja in kordonét -a tudi cordonnet -a [tretja oblika kordoné -êja] m (ẹ̑ ȇ)
tekst. močno sukana debela svilena nit zlasti za kvačkanje:
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
kordován tudi kórdovan -a m (ȃ; ọ̑)
usnj. mehko, barvano kozje usnje za čevlje: čevlji iz kordovana
SSKJ²
kordovánski tudi kórdovanski -a -o prid. (ȃ; ọ̑)
usnj., v zvezi kordovansko usnje mehko, barvano kozje usnje za čevlje: nosi čevlje iz kordovanskega usnja
SSKJ²
kôrec -rca m (ó)
1. posoda z dolgim ročajem za zajemanje tekočine: piti iz korca; zajeti vodo s korcem / ponudila mu je korec vode / korec za zajemanje gnojnice; pren., knjiž. mladost smo pili iz polnih korcev
// taki posodi podoben del kake naprave: korci mlinskih koles / kolesa na korce
♦ teh. korci elevatorja zajemalke
2. žlebasta strešna opeka za pokrivanje primorskih hiš: stare korce bo treba zamenjati / strešni korci
3. nekdaj prostorninska mera, navadno za žito, približno 39 l: mernik pšenice in nekaj korcev ajde
4. nekdaj ploščinska mera, približno 2000 m2: k hiši je spadalo dvajset korcev polja in trije korci travnikov
SSKJ²
kòreferát -a m (ȍ-ȃ)
krajši referat, ki obravnava isto temo kot glavni referat in jo dopolnjuje: v svojem koreferatu je podal konkretne predloge za rešitev problema; sledili so referati in koreferati
SSKJ²
kòreferènt -ênta tudi -énta m (ȍ-ȅ ȍ-é, ȍ-ẹ́)
kdor ima, pripravi koreferat, soporočevalec: določili so referenta in koreferenta; govoril je kot koreferent
SSKJ²
korêjec -jca m (ȇ) pog.
avtomobil korejske znamke: kupiti, voziti korejca
SSKJ²
korékcija -e ž (ẹ́)
1. knjiž. popravek, sprememba: korekcija smeri in položaja / korekcija stališč / ukvarja se s korekcijo sistema dela izboljšavo, izboljševanjem
♦ med. korekcija vida izboljšanje vida z lečami ustrezne dioptrije
2. knjiž. popravljanje, korektura: strokovna korekcija teksta
3. mat. postopek, s katerim se popravi pokazana vrednost; popravek: naredili so korekcijo
// vrednost, za katero se popravi pokazana vrednost, da se dobi pravilna vrednost:
SSKJ²
korékcijski tudi korekcíjski -a -o prid. (ẹ́; ȋ)
nanašajoč se na korekcijo: različni korekcijski postopki / korekcijska leča
♦ fiz. korekcijski faktor faktor, s katerim se pomnoži pokazana vrednost na instrumentu, da se dobi pravilna vrednost; fot. korekcijski filter filter, ki odpravlja napake v optičnih napravah; pravn. korekcijski ukrep vzgojni ukrep; teh. korekcijski diagram diagram, ki kaže popravke pri meritvah
SSKJ²
korékten -tna -o prid., koréktnejši (ẹ̑)
1. ki je v skladu z določenimi normami, pravili; spodoben, obziren: njegov nastop je bil korekten / ima korekten in tovariški odnos; korektno vedenje / bil je zelo korekten do nje
// star. ustrezen, primeren: nosil je črno, korektno obleko
2. pravilen, neoporečen: piše korekten jezik; knjiga je pisana v korektni slovenščini
    koréktno prisl.:
    ravnal je korektno / v povedni rabi to ni bilo korektno
SSKJ²
korektív -a m (ȋ)
knjiž., s prilastkom popravljalni, izboljševalni pripomoček, izboljševalno sredstvo: kritika je bila učinkovit korektiv; dogodke ocenjuje kot korektive političnih napak / osebo si je zamislil kot moralni korektiv družbe; vzgojni korektiv
// popravek, sprememba: zakon je dobil svoj korektiv
SSKJ²
korektíven -vna -o prid. (ȋ)
knjiž. popravljalen, izboljševalen: gre za korektivne ukrepe / korektivna vzgoja
♦ ped. korektivna pedagogika pedagogika, ki se ukvarja s popravljanjem, izboljševanjem prizadetih funkcij razvojno motenih otrok; šport. korektivna gimnastika gimnastika za popravljanje napak v drži telesa
SSKJ²
koréktnost -i ž (ẹ̑)
lastnost, značilnost korektnega: odlikuje ga vsestranska korektnost / korektnost sprejema / oblikovna korektnost
SSKJ²
koréktor -ja m (ẹ́)
1. kdor (poklicno) ugotavlja in odpravlja jezikovne, stilistične napake v tekstu: določen je bil za korektorja pisnih izpitnih nalog; korektor učbenika
2. tisk. kdor (poklicno) označuje napake na krtačnem odtisu: zaposlen je kot korektor v tiskarni
3. šport. igralec pri odbojki, ki zlasti z napadom skrbi, da so posledice napak drugih igralcev njegove ekipe čim manjše: reprezentančni korektor; razglasili so ga za najboljšega korektorja na turnirju
4. kar kaj popravlja, korigira: študentsko delo je socialni korektor
// ličilo, ki zakrije kožne nepravilnosti, navadno na obrazu: nanesti svetel korektor v temno linijo gube
SSKJ²
koréktorica -e ž (ẹ́)
1. ženska, ki (poklicno) ugotavlja in odpravlja jezikovne, stilistične napake v tekstu: lektorica in korektorica
2. tisk. ženska, ki (poklicno) označuje napake na krtačnem odtisu: korektorica je na koncu pregledala odtis
3. šport. igralka pri odbojki, ki zlasti z napadom skrbi, da so posledice napak drugih igralk njene ekipe čim manjše: reprezentančna korektorica; igrati na mestu korektorice
SSKJ²
korektúra -e ž (ȗ)
1. ugotavljanje in odpravljanje jezikovnih, stilističnih napak v tekstu, popravljanje: pomagal je pri korekturah člankov; čaka jo še korektura šolskih nalog
2. tisk. označevanje napak na krtačnem odtisu: potrebna je ponovna korektura / opravil je zadnje korekture zadnji pregled teksta pred tiskom / avtorske korekture avtorjevo spreminjanje teksta med označevanjem teh napak; domača korektura označevanje teh napak v tiskarni sami
// nav. mn. krtačni odtis, na katerem so označene napake: nesti korekture v tiskarno; prosil je, naj mu pošlje korekture / brati korekture
3. popravek, sprememba: korektura meje; korekture smeri in položaja / korektura barvnih tonov / gre za korekture in dopolnitve njegovih prejšnjih izjav izboljšave, izboljševanje
SSKJ²
korektúren -rna -o prid. (ȗ)
nanašajoč se na korekturo: korekturno delo / seznam korekturnih znakov
♦ fiz. korekturni faktor faktor, s katerim se pomnoži pokazana vrednost na instrumentu, da se dobi pravilna vrednost; mat. korekturni člen člen, s katerim se popravi kaka vrednost; tisk. korekturni odtis krtačni odtis; korekturni stolpci krtačni odtis s tiskarskega stavka, ki še ni razporejen
SSKJ²
korelácija -e ž (á)
knjiž. medsebojna odvisnost, soodvisnost: zdi se, da med pojavoma ni korelacije / tudi kultura je v neki korelaciji z družbenim življenjem odvisnosti
♦ adm. koeficient korelacije koeficient, ki izraža stopnjo povezanosti med dvema spremenljivkama; jezikosl. korelacija razmerje soodnosnih jezikovnih prvin
SSKJ²
korelacíjski in korelácijski -a -o prid. (ȋ; á)
nanašajoč se na korelacijo: korelacijske dopolnitve / gre za korelacijsko zvezo med njima korelativno
♦ adm. korelacijski koeficient koeficient, ki izraža stopnjo povezanosti med dvema spremenljivkama; jezikosl. korelacijski fonemi fonemi, ki so v enakem medsebojnem odnosu
SSKJ²
korelát -a m (ȃ)
knjiž. kar po pomenu, vrednosti ustreza čemu na določenem področju: v glasbi te etične sile niso našle pravega korelata; vsaka literarna smer ima seveda tudi svoj svetovnonazorski korelat / družbeni korelat
SSKJ²
korelatíven -vna -o prid. (ȋ)
knjiž. medsebojno odvisen, soodvisen: korelativni pojavi / predmeta sta v korelativnem odnosu
♦ filoz. korelativni pojmi soodnosni pojmi, ki so podrejeni skupnemu pojmu
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
korén1 -a m (ẹ̑)
1. odebeljeni del korenine nekaterih rastlin, navadno stožčaste oblike: rastlino izpuliti s korenom; peteršiljev koren
// v zvezi koren lečen, po ljudskem verovanju zdravilna rastlina, ki ima nenavadno, skrivnostno moč: iskati koren lečen
2. zastar. podzemeljski del rastline, ki ji dovaja vodo in v njej raztopljene snovi; korenina: drevesce z dolgim korenom; spotaknil se je ob koren stare smreke
3. ekspr., navadno s prilastkom osnova, temelj: spoznati koren problema / tu je v korenu same debate nesporazum
// začetek, izvor: to ima svoj koren v preteklosti
4. jezikosl. del besede kot nosilec osnovnega pomena besedne družine: določiti koren; glagolski koren / koren besede
5. mat. količina, ki jo določujeta korenska osnova in korenski eksponent: izračunati koren / bikvadratni koren koren četrte stopnje; kubični ali kubni koren ki ima korenski eksponent 3; kvadratni koren ki ima korenski eksponent 2
● ekspr. toča je do korena vse potolkla popolnoma, čisto; ekspr. priti stvari do korena spoznati, kar je zanjo najvažnejše in najznačilnejše
♦ anat. lasni koren del lasu, ki je v koži; nohtni koren del nohta, ki je v kožni gubi; nosni koren del nosu, kjer ta prehaja v čelo; koren jezika skrajni zadnji del jezika; koren čutnega ali senzibilnega živca zadnji del hrbtenjačnega živca, ki prenaša vzburjenje k osrednjemu živčevju; koren gibnega ali motoričnega živca prednji del hrbtenjačnega živca, ki prenaša vzburjenje k mišicam; bot. črni koren rastlina z ozkimi, dolgimi listi in živo rumenimi ali rožnatimi cveti v koških, Scorzonera; trokrpi koralasti koren rastlina z rumenkasto zelenimi cveti in razvejeno koreniko, Corallorhiza trifida; rdeči koren; rožni koren rastlina s suličastimi, nazobčanimi listi in navadno zelenkasto rumenimi cveti v socvetjih, Sedum rosea; zlati koren visoka rastlina gorskih travnikov z belimi cveti v grozdih, Asphodelus; teh. koren del lopate, s katerim je ta pritrjena na kolo pri turbinah; koren vara del zvara ob stiku spodnjega roba kovinskih delov; koren zoba del zobnika, kjer prehaja zob v podlago; zool. koren kljuna, repa; koren hrbtne plavuti
SSKJ²
kóren2 -rna -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na kor: korna pesem / iz te dobe je korna pregraja in prižnica / imel je izvrstnega kornega poveljnika; korni štab
SSKJ²
korénast -a -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na koren 1: korenasta zelenjava / korenasto deblo deblo stožčaste oblike
SSKJ²
korénček tudi korênček -čka m (ẹ̑; ȇ)
rastlina z večkrat pernato razdeljenimi listi ali njeni rdečkasti omeseneli podzemeljski deli: sejati korenček; korenček in peteršilj / ostrgaj nekaj korenčkov / rdeči korenček
● ekspr. strgala mu je korenček: šlik šlak s premikanjem enega kazalca po drugem izražala škodoželjnost
SSKJ²
korénčnica -e ž (ẹ̑)
vrtn. rastlina, ki ima koren: pridelujejo repo in druge korenčnice; korenčnice in gomoljnice
SSKJ²
koreníčevje -a s (í)
koreničje: narezati koreničevja in gomoljev
SSKJ²
koreníčica -e ž (í)
bot. spodnji del kalčka, iz katerega nastane korenina s koreninicami:
SSKJ²
koreníčiti -im nedov. (í ȋ)
knjiž. koreniniti: ribez koreniči globlje kot jablana / želja po sreči koreniči v človeškem srcu
SSKJ²
koreníčje -a s (ȋ)
rastline, ki imajo koren, ali omeseneli podzemeljski deli teh rastlin: v juhi se je kuhalo koreničje; okopavati koreničje
SSKJ²
koreníčnik -a m (ȋ)
les. hlod iz spodnjega, najdebelejšega dela debla:
SSKJ²
koreníka -e ž (í)
1. bot. podolgovato, odebeljeno podzemeljsko steblo nekaterih rastlin: v zemlji ima koreniko; iz korenike so pognale številne korenine; korenika praproti, preslice
2. ekspr. osnova, temelj: njegova zavest se je izoblikovala iz istih teženj in korenik
// začetek, izvor: njen mir ima svoje korenike v preteklih dogodkih
3. ekspr. krepek, trden človek: je prava kmečka korenika
● ekspr. iztrebiti kaj do zadnje korenike popolnoma, čisto
SSKJ²
koreníkast -a -o prid. (í)
podoben koreniki: korenikasti gomolji
SSKJ²
korenína -e ž (í)
1. podzemeljski del rastline, ki ji dovaja vodo in v njej raztopljene snovi: korenine že poganjajo; rastlina je pognala korenine; izruvati plevel s korenino; baldrijanove korenine; korenine vinske trte; vršički korenin; gomolji in korenine; stal je tam, kot bi pognal korenine dolgo časa, vztrajno / to drevo ima globoke korenine; gnezdasto prepletene korenine; pren. to gibanje pri nas ni pognalo korenin
2. ekspr. osnova, temelj: gre za družbene korenine eksistencializma / seči bo treba prav do korenin sistema / sovraštvo ima preveč globoke korenine / zlo izruvati s koreninami vred
// začetek, izvor: vsi ti dogodki imajo svoje korenine v preteklosti
3. ekspr. krepek, trden človek: taka korenina mora vzdržati; star je, pa je še vedno korenina; je prava kraška korenina / kot nagovor kako je s teboj, stara korenina / to je še kmet stare korenine
4. zastar. del besede kot nosilec osnovnega pomena besedne družine; koren1: korenina krajevnega imena
● ekspr. iztrebiti kaj do zadnje korenine popolnoma, čisto; ekspr. kaj v korenini zatreti preprečiti, onemogočiti, da se kaj razvije, takoj ko se prvič pojavi; popolnoma uničiti
♦ anat. lasna korenina del lasu, ki je v koži; zobna korenina del zoba, ki je v zobni jamici; bot. adventivne ali nadomestne korenine ki rastejo iz stebla ali listov; geotropične korenine ki rastejo v smeri delovanja težnosti ali proti njej; glavna ali srčna korenina najmočnejša korenina, iz katere rastejo stranske korenine; stranske korenine ki rastejo iz glavne korenine; zračne korenine ki sprejemajo vlago zlasti iz zraka
SSKJ²
korenínast -a -o prid. (í)
ki ima korenine: koreninasta povrtnina; gomoljaste in koreninaste rastline / drug za drugim so šli po koreninasti stezi
SSKJ²
korenínica -e ž (í)
manjšalnica od korenina: stebelce in koreninica / na stranskih koreninah so pognale drobne koreninice / dlakaste koreninice / jesti sladke koreninice
SSKJ²
koreníniti -im nedov. (í ȋ)
1. agr. delati, poganjati korenine: ribez hitro korenini / ta rastlina globoko, plitvo korenini
2. ekspr. imeti v čem osnovo, izhodišče: v večini svojih del korenini na domačih tleh
SSKJ²
korenínje -a s (ȋ)
vse korenine ene rastline: koreninje je segalo globoko v tla; koreninje pšenice
// nav. ekspr. več korenin, korenine: spotikal se je ob koreninje / za zimo so se založili s koreninjem z užitnimi koreninami, koreni
SSKJ²
korenínski -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na korenino: koreninska zgradba / koreninski vršiček; koreninska povrhnjica
♦ bot. koreninski gomolj; koreninski gomoljčki tvorbe na koreninah metuljnic, ki jih povzročajo dušikove bakterije; koreninski laski; koreninski tlak sila, s katero potiska korenina vodo v steblo; koreninski vrat del rastline med korenino in steblom; koreninska čepica varovalno tkivo iz rahlo povezanih celic, ki obdaja vršičke korenin; vrtn. koreninska gruda korenine sadike s prstjo, ki se jih drži
SSKJ²
korenít -a -o prid., korenítejši (ȋ)
1. nav. ekspr. ki zadeva bistvo, temelj česa: to pomeni korenit preobrat; prišlo je do korenite spremembe / zatekli so se h korenitim ukrepom / v razpravljanju je bil zelo korenit
2. zastar. odločen, trden, neustrašen2: to so bili koreniti ljudje
    koreníto prisl.:
    korenito so se spremenili
SSKJ²
koréniti -im nedov. (ẹ̄ ẹ̑)
mat. računati število, ki, potencirano s korenskim eksponentom, da korensko osnovo: kvadrirati in koreniti
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
korenjáček -čka m (á)
manjšalnica od korenjak: šele šest let mu je, pa je precejšen korenjaček / naš mali korenjaček
SSKJ²
korenjáčiti se -im se nedov. (á ȃ)
ekspr. delati se velikega, močnega: spet se korenjači
SSKJ²
korenják -a m (á)
ekspr. velik, močen človek: ta korenjak je z lahkoto dvignil vrečo; njegovi tovariši so pravi korenjaki / korenjak je bil, da si je to upal pogumen človek
// krepek, trden človek: kljub letom je še korenjak
SSKJ²
korenjákinja -e ž (á)
ekspr. velika, močna ženska: po postavi je prava korenjakinja
SSKJ²
korenjáški -a -o prid. (á)
ekspr. velik, močen: je visoke, korenjaške postave / bal se jih ni, bil je zelo korenjaški pogumen
// krepek, čvrst: to je korenjaški rod
SSKJ²
korenjáštvo -a s (ȃ)
ekspr. lastnost, značilnost korenjaškega človeka: občudoval je njegovo korenjaštvo; junaštvo in korenjaštvo
SSKJ²
korênje tudi korénje -a s (é; ẹ̑)
1. rastlina z večkrat pernato razdeljenimi listi ali njeni omeseneli podzemeljski deli: korenje je dobro obrodilo; korenje pleti, populiti, sejati; rumen kot korenje / njiva korenja
♦ bot. navadno korenje divja ali kultivirana rastlina z belimi cveti v kobulih, Daucus carota
2. zastar. več korenin, korenine: spotikal se je ob korenje drevja
SSKJ²
korénjenje -a s (ẹ̄)
glagolnik od koreniti: rezultat korenjenja; korenjenje in logaritmiranje
SSKJ²
korênjev tudi korénjev -a -o prid. (é; ẹ̑)
nanašajoč se na korenje: korenjevo seme / korenjeva marmelada
SSKJ²
korenjíšče -a s (í)
njiva, na kateri je raslo korenje: korenjišča so pripravljena za pomlad
SSKJ²
korenonóžec -žca m (ọ̑)
nav. mn., bot., zool. enoceličarji, ki se gibljejo s panožicami, Rhizopoda: korenonožci, bičkarji in migetalkarji
SSKJ²
korénovka -e ž (ẹ̑)
vrtn. rastlina, ki ima koren: gomoljnice in korenovke
SSKJ²
korenôvnik -a m (ȏ)
bot. lesnata rastlina tropskih obrežij z lokasto upognjenimi zračnimi koreninami, ki poganjajo iz vej, Rhizophora:
SSKJ²
korénski -a -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na koren 4, 5: korenski samoglasnik / korenski glagoli glagoli, ki nimajo glagolske pripone / korenski eksponent število, ki izraža stopnjo korena; korenska osnova število, iz katerega se računa koren
♦ teh. korenski varek del zvara ob stiku spodnjega roba kovinskih delov
SSKJ²
korénstvo -a s (ẹ̑)
zastar. koreničje: vložiti sadje, sočivje in korenstvo
SSKJ²
koreográf -a m (ȃ)
kdor se (poklicno) ukvarja s koreografijo: bil je eden najslavnejših koreografov; koreografi in plesalci
SSKJ²
koreografíja -e ž (ȋ)
dejavnost, ki se ukvarja z uprizarjanjem umetniških plesov, baleta: posvetiti se koreografiji / Pepelka v koreografiji znanega koreografa / razvoj koreografije
SSKJ²
koreográfinja -e ž (ȃ)
koreografka: znana koreografinja in baletna umetnica
SSKJ²
koreografírati -am dov. in nedov. (ȋ)
narediti načrt za uprizoritev umetniškega plesa, baleta: koreografirati in režirati / delo je koreografiral znani koreograf
SSKJ²
koreográfka -e ž (ȃ)
ženska, ki se (poklicno) ukvarja s koreografijo: zaposlena je kot koreografka v operi
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
koreográfski -a -o prid.(ȃ)
nanašajoč se na koreografe ali koreografijo: koreografsko in režisersko delo; koreografsko oblikovanje / teksti bodo opremljeni s koreografskimi slikami in fotografijami
    koreográfsko prisl.:
    plesu koreografsko izdelati obliko
SSKJ²
korepetícija -e ž (í)
1. glasb. vaja (ob klavirski spremljavi) s solisti, zborom, orkestrom kot priprava za nastop: pevske korepeticije
// klavirska spremljava drugega glasbenika, glasbenikov na nastopu: koncert pevskega zbora ob korepeticiji znanega pianista
2. star. ponavljanje učne snovi s kom: korepeticije in inštrukcije
SSKJ²
korepetírati -am nedov. in dov. (ȋ)
1. glasb. (s klavirsko spremljavo) vaditi, pripravljati za nastop soliste, zbor, orkester: korepetira v operi; korepetirati zbor za opero
// na klavirju spremljati nastop drugega glasbenika, glasbenikov: korepetirati balet / na nastopu je mlade glasbenike korepetirala znana pianistka
2. star. ponavljati s kom učno snov: zasluži s tem, da korepetira
SSKJ²
korepetítor -ja m (ȋ)
1. glasb. kdor (s klavirsko spremljavo) vadi, pripravlja za nastop soliste, zbor, orkester: dolgo je bil korepetitor pri baletu; zaposlen je kot korepetitor v operi
// kdor na klavirju spremlja nastop drugega glasbenika, glasbenikov: koncert pevskega zbora ob spremljavi korepetitorja; kot korepetitor spremlja učence različnih instrumentov
2. star. kdor ponavlja s kom učno snov: preživljal se je kot inštruktor in korepetitor
SSKJ²
korepetítorka -e ž (ȋ)
glasb. ženska, ki (s klavirsko spremljavo) vadi, pripravlja za nastop soliste, zbor, orkester: kot korepetitorka je sodelovala pri različnih zborovskih sestavah
// ženska, ki na klavirju spremlja nastop drugega glasbenika, glasbenikov: nastopila je s svojo stalno korepetitorko; profesorica klavirja in korepetitorka / koncert ob spremljavi korepetitorke
SSKJ²
korêselj -slja m (é)
zool. manjša, krapu podobna sladkovodna riba, Carassius carassius: loviti koreslje
SSKJ²
korespondénca -e ž (ẹ̑)
1. vzdrževanje medsebojnih pisnih stikov, dopisovanje: ima, vodi obširno, redno korespondenco / poslovna, trgovska korespondenca / tečaji iz knjigovodstva in korespondence
// pisma, dopisi: izšla je celotna Cankarjeva korespondenca
2. knjiž. zveza, povezava: iskal je korespondenco z družbeno bitjo; gre le za simbolično korespondenco med njima
SSKJ²
korespondénčen -čna -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na korespondenco: korespondenčna dokumentacija; korespondenčno pismo / korespondenčni center, urad; vzpostaviti korespondenčne odnose; korespondenčna banka, zavarovalnica; korespondenčna mreža / korespondenčna seja; korespondenčno glasovanje, odločanje; korespondenčno gradivo
SSKJ²
korespondènt -ênta tudi -énta m (ȅ é, ẹ́)
1. kdor poklicno opravlja dopisovanje: korespondent v podjetju; korespondent in knjigovodja / korespondent za tuje jezike
2. dopisnik: bil je korespondent znanih nemških časopisov
3. kdor si dopisuje: imeti korespondente v vseh delih sveta
4. dopisni član akademije znanosti in umetnosti: zbrali so se akademiki, korespondenti in častni člani
SSKJ²
korespondêntka tudi korespondéntka -e ž (ē; ẹ̄)
ženska, ki poklicno opravlja dopisovanje: zaposliti korespondentko / korespondentka za tuje jezike
SSKJ²
korespondírati -am nedov. (ȋ)
1. vzdrževati medsebojne pisne stike; dopisovati si: prijatelj, s katerim je korespondiral, je umrl; redno korespondirata
2. knjiž. ujemati se, skladati se: četrti cikel pesmi korespondira s prvim / dramatika korespondira temu času
3. publ. tvoriti zvezo, povezavo: zelena oaza bo spretno korespondirala med starim in novim delom mesta
SSKJ²
koréta stil. korêta -e ž (ẹ̑; ȇ)
1. pog. voz na dveh kolesih: vojaki so odpeljali ranjence na koreti
// slabš. staro, slabo vozilo, zlasti avtomobil: prodaj že to koreto / stara koreta
2. nar. zahodno ročni voziček, ciza: naložiti krompir na koreto
SSKJ²
kóretelj in korételj in korêtelj -tlja m (ọ̑; ẹ́; é)
kratko belo liturgično oblačilo katoliških duhovnikov: obleči si koretelj; duhovniki v belih koretljih
// knjiž. temu podobno oblačilo sploh: spokorniki so v črnih koretljih drug za drugim stopali iz cerkve
SSKJ²
korética stil. korêtica -e ž (ẹ̑; ȇ)
manjšalnica od koreta: naložiti korenje na koretico
SSKJ²
koriánder -dra m (á)
1. bot. zdravilna rastlina z belimi ali rdečkastimi cveti v kobulih, Coriandrum sativum: koriander že cvete
2. začimba, pripravljena iz semen te rastline: dodala je še malo popra in koriandra
SSKJ²
koriándol -a m (ȃ) nav. mn.
1. dolg papirnat barvast trak, zvit v kolobarček: na maškaradi so si metali konfete in koriandole
2. nar. primorsko barvast papirček, navadno okrogel za (medsebojno) obmetavanje udeležencev na zabavah, zlasti maškaradah; konfet: ves je bil posut s koriandoli
SSKJ²
koribánt -a m (ā á)
v grški mitologiji plešoči spremljevalec boginje Kibele: divji ples koribantov
SSKJ²
kórica -e ž (ọ̑)
zastar. skorja (kruha): kruh s preveč zapečeno korico
SSKJ²
korida gl. corrida
SSKJ²
koridór -ja in -a m (ọ̑)
1. navadno s prilastkom ozek pas ozemlja, po katerem potekajo prometne zveze: koridorji preko naše države so že preveč obremenjeni / zračni in kopenski koridorji med državami / ta rečna dolina je dober kopenski koridor; pren., knjiž. delali so si koridor skozi množico
2. knjiž. ozek, dolg prostor v stavbi, od koder vodijo vrata v bivalne in druge prostore; hodnik1: sprehajati se po koridorju; obokan, temen koridor / vrata na koridor
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
koridórski -a -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na koridor: koridorsko ozemlje / koridorske predsobe
♦ arhit. koridorska zgradba zgradba z vzdolžnim hodnikom in prostori ob njegovih straneh
SSKJ²
korifêja -e ž (ȇ)
knjiž. prvak, veličina: bil je korifeja na literarnem področju; korifeje v zdravstvu
SSKJ²
korigènd -ênda in -énda m (ȅ é, ẹ́)
pravn., nekdaj mladoletni prestopnik v poboljševalnem oddelku prisilne delavnice:
SSKJ²
korigíranje -a s (ȋ)
glagolnik od korigirati: korigiranje šolskih nalog / korigiranje smeri poleta
SSKJ²
korigírati -am nedov. in dov. (ȋ)
1. ugotavljati in odpravljati jezikovne, stilistične napake v tekstu, popravljati: korigirati članek; korigira šolske naloge
2. tisk. označevati napake na krtačnem odtisu: staviti in korigirati
3. nav. ekspr. popravljati, spreminjati: avtor je korigiral svoje prejšnje mnenje; svoje pesmi je večkrat korigiral / lepo krojena obleka ji v marsičem korigira premočno postavo
♦ med. korigirati vid izboljšati vid z lečami ustrezne dioptrije
    korigíran -a -o:
    korigirana naloga
    ♦     fot. korigirani objektiv objektiv, izboljšan z uporabo raznih vrst stekla, brušenjem leč, s kombinacijami leč
SSKJ²
korínta -e ž (ȋ)
nav. mn. majhna temna rozina brez pečk: dodala je še korinte
SSKJ²
koríntski -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na (starogrški) Korint: korintsko pristanišče
♦ um. korintski kapitel kapitel z volutami na oglih in akantovimi listi; korintski slog starogrški umetnostni slog, za katerega je značilna vitkost, slikovitost in uporaba korintskega stebra; korintski steber steber z bazo in kapitelom z volutami na oglih in akantovimi listi
SSKJ²
koríst1 -a m (ȋ)
star. zborovski pevec: solisti in koristi
SSKJ²
koríst2 -i ž (ȋ)
1. kar je, predstavlja določeno vrednoto kot posledico kakega dela, delovanja: to delo mu daje, prinaša korist; od prevajanja ni imel velikih koristi; napraviti več škode kot koristi / gojijo jih zaradi gospodarskih koristi; vse to dela samo zaradi materialnih koristi
// nav. mn. kar je, predstavlja komu določeno vrednoto sploh: naše koristi se križajo; branil, zagovarjal je njegove koristi; družijo jih skupne koristi / družbene koristi; to zahtevajo javne koristi; podrejati osebne koristi splošnim; zastopa koristi družbe
2. navadno s prilastkom kar daje, prinaša ugodne, pozitivne posledice: braniti, zastopati koristi ljudstva / njihova nesloga nam je bila samo v korist
3. publ., v prislovni rabi, v zvezi v korist izraža usmerjenost koristi glagolskega dejanja: dela v korist skupnosti; razmerje med prevodi in domačimi deli se nagiba v korist prvih k prvim, na stran prvih
● ekspr. tu je vsaka beseda brez koristi kljub opominjanju, govorjenju se nič ne spremeni; star. to sodelovanje je velike koristi za mir je zelo pomembno, važno; star. delati za korist naroda za blaginjo, srečo
♦ ekon. celotna korist skupna korist od določene količine kake dobrine; marginalna ali mejna korist korist zaradi dodatne enote dobrine, blaga; pravn. premoženjska korist
SSKJ²
korísten -tna -o prid., korístnejši (ī)
1. ki daje, prinaša ugodne, pozitivne posledice: koristno delo / dati komu koristen nasvet, nauk / biti koristen za kaj
2. od katerega ima kdo določeno vrednoto: bili so koristni člani družbe; koristne živali / fant bo doma še najkoristnejši / koristen material ki se da uporabiti, izkoristiti
♦ grad. koristna obremenitev, teža obremenitev, teža, ki jo nosilni gradbeni element lahko nosi poleg stalne obremenitve, teže; žel. koristni kilometer vsak prepeljani kilometer koristne vožnje; koristni tovor tovor brez embalaže; koristna vožnja vožnja z natovorjenimi vozili
    korístno prisl.:
    koristno izrabiti čas / v povedni rabi bilo je zelo koristno, da je sodeloval z njimi
SSKJ²
korístiti -im nedov. (ī ȋ)
1. dajati, prinašati ugodne, pozitivne posledice: to nikomur ne koristi; kar enemu koristi, drugemu škoduje / telesne vaje koristijo za okrepitev organizma; to ji je malo koristilo
2. delati, da ima kdo od česa določeno vrednoto: rad bi ji koristil s svojim delom
3. uporabljati, izkoriščati: za prevoz surovin koristijo železnico; prostori se že koristijo; koristiti se z izsledki znanosti / koristiti letni dopust / vozne olajšave lahko koristijo vsi učenci dobivajo, prejemajo
    koríščen -a -o:
    domovi ob morju so koriščeni le nekaj mesecev; dobro koriščene površine
SSKJ²
korístka -e ž (ȋ)
star. zborovska pevka: operna koristka
SSKJ²
korístnica -e ž (ȋ)
uporabnica: koristnica storitev podjetja / države koristnice evropske razvojne pomoči; koristnica kmetijskih subvencij
SSKJ²
korístnik -a m (ȋ)
uporabnik: koristnike cest so o tem pravočasno obvestili; koristniki družbenega premoženja; je koristnik stanovanja, stavbe / koristnikom bodo izplačali določeno vsoto
// potrošnik, porabnik: blago so razdelili med koristnike; potrebe koristnikov se večajo
SSKJ²
korístnost -i ž (ī)
1. lastnost, značilnost koristnega: koristnost diskusije; vsestranska koristnost nekaterih živali
2. publ. korist2: to dela le zaradi osebne koristnosti; vsebino presojati po njeni praktični koristnosti
SSKJ²
korístnosten -tna -o prid. (ī)
knjiž. nanašajoč se na koristnost: gleda z njegovega koristnostnega stališča / koristnostna literatura
SSKJ²
koristoljúben -bna -o prid. (ú ū)
nanašajoč se na koristoljubje: koristoljubna žena / koristoljubno delo
SSKJ²
koristoljúbje -a s (ȗ)
težnja po koristi: častihlepje in koristoljubje / to je naredil iz čistega koristoljubja
SSKJ²
koristolôvec -vca m (ȏ)
slabš. kdor teži po koristi: bil je velik koristolovec; koristolovci in karieristi
SSKJ²
koristolôvje -a s (ȏ)
koristoljubje, koristolovstvo: zadostiti svojemu koristolovju / to je delal iz koristolovja
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
koristolôvski -a -o prid. (ȏ)
nanašajoč se na koristolovce ali koristolovstvo: imeti koristolovske namene / koristolovski ljudje
SSKJ²
koristolôvstvo -a s (ȏ)
slabš. težnja po koristi: sodeloval je samo iz koristolovstva
SSKJ²
koristonôsen -sna -o prid. (ó ō)
zastar. dobičkonosen, koristen: koristonosna živina; ta posestva so bila manj koristonosna
SSKJ²
koríščenje -a s (ī)
glagolnik od koristiti: koriščenje zemljišč / racionalno koriščenje objektov, stanovanj
SSKJ²
korítar -ja m (ȋ)
slabš. kdor je v donosni službi, na uglednem položaju ali si zelo prizadeva priti do tega zaradi lastnih koristi: koristolovci in koritarji
SSKJ²
korítarstvo -a s (ȋ)
slabš. lastnost, značilnost koritarjev: očitali so mu koritarstvo; dobičkarstvo in koritarstvo
SSKJ²
korítast -a -o prid. (í)
podoben koritu: koritasto ležišče / koritasta oblika
♦ geogr. koritasta dolina dolina z zelo strmimi pobočji in širokim ravnim dnom; metal. koritasta peč
SSKJ²
korítce -a s (ī)
manjšalnica od korito: prašičem napolniti koritca / koritce za dežnike
SSKJ²
koríti -ím nedov. (ī í)
zastar. opominjati, oštevati: za vsako besedico ga kori
SSKJ²
korítnica -e ž (ȋ)
grad. navadno betonski element koritaste, trikotne oblike za odtok vode ob robu cestišča: vgraditi koritnice ob cesti
SSKJ²
koríto -a s (í)
1. podolgovata, navadno lesena posoda za krmljenje, napajanje živine: v koritu je še dosti krme; leseno korito / svinjsko korito
// večja podolgovata, navadno zidana posoda na prostem za vodo: zajeti vodo iz korita / šla je h koritu po vodo; pere pri koritu
2. kar je po obliki podobno koritu: po koritu je spuščal opeko s strehe / cvetlična korita; mlinsko korito; pomivalno, umivalno korito / navt. žarg. korito čolna, ladje trup
3. podolgovata naravna ali umetna vdolbina na zemeljski površini, po kateri teče voda; struga: v koritu pod hišo teče potok; izsušeno, razrito korito; korito hudournika / rečno, vodno korito
● slabš. še korita si ne pospravi sam postelje, ležišča; slabš. hitro je prišel do korita do donosne službe, uglednega položaja; slabš. se vidi, da je pri koritu da ima donosno službo, ugleden položaj
♦ alp. korito globoka vdolbina v skalovju, nastala zaradi delovanja tekoče vode, plazov; čeb. korito (čebelji) panj, izdolben iz kosa debla; fot. korito naprava, v kateri se kemično obdeluje fotografski material; gled. svetlobno korito pločevinasta naprava z žarnicami različnih barv za osvetljevanje scene
SSKJ²
korjêra -e ž (ȇ)
nar. primorsko avtobus: peljati se s korjero
SSKJ²
kórm -a m (ọ̄)
zool. iz matičnega osebka nastali osebki, ki so med seboj organsko povezani:
SSKJ²
kormóniš -a m (ọ̑)
pri dravskih in savinjskih splavarjih krmar (na splavu): najprej je bil splavar, nato kormoniš
SSKJ²
kormorán -a m (ȃ)
nav. mn., zool. v skupinah živeče vodne ptice temne barve, ki se hranijo z ribami, Phalacrocoracidae: veliki kormoran
SSKJ²
kórner -ja m (ọ́)
1. šport., pri nogometu prostor v kotu igrišča, s katerega igralec strelja pred gol; kot1: postavil se je v korner
// kazenski strel s tega prostora: dosoditi korner
2. nakup vsega blaga ali velikega dela blaga določene vrste z namenom, da se mu dvigne cena:
SSKJ²
kornét -a m (ẹ̑)
1. trobenti podobno glasbilo: igrati na kornet / altovski kornet
2. obrnjenemu stožcu podobna posodica, navadno iz nekvašenega testa ali tršega papirja: sladoled v kornetih / pog. prosim kornet kornet z vsebino
3. nekdaj najnižji častnik eskadrona: bil je kornet znanega polka
4. rel., nekdaj belo, v ostrih robovih nazaj štrleče pokrivalo nekaterih redovnic, zlasti usmiljenk: na glavi je imela kornet
SSKJ²
kornjáča -e ž (á)
zool., navadno v zvezi grška kornjača v južni in jugovzhodni Evropi živeča želva, Testudo hermanni: ježi in kornjače
SSKJ²
korobáč -a m (á)
biču podobna priprava iz spletenih šib, jermenov, vrvi za udarjanje: ošvrknil ga je s korobačem; usnjen korobač; šibe in korobači
// bič1: udariti konja s korobačem
SSKJ²
korobáčiti -im nedov. (á ȃ)
ekspr. tepsti s korobačem: bičati in korobačiti
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
korodírati -am nedov. in dov. (ȋ)
1. kem. razpadati, razkrajati se zaradi kemičnih ali elektrokemičnih procesov: kovina korodira
// preh. povzročati tak razpad, razkroj: fluorovodikova kislina korodira steklo; sulfatna raztopina korodira beton
2. geogr. povzročati razpad, razkroj zemeljske površine: voda korodira apnenec
    korodíran -a -o:
    korodirane stene jame
SSKJ²
koromáč -a m (á)
nar. primorsko komarček: na pašniku je rasel koromač
SSKJ²
Koromándija -e ž (á)
po ljudskem verovanju dežela, kjer je vsega dovolj, kjer je zelo dobro: vedno sanjajo o Koromandiji / babica jim je pripovedovala o Indiji Koromandiji
SSKJ²
koróna -e ž (ọ̑)
1. glasb. polkrožec s piko, ki označuje nedoločeno podaljšanje tona ali pavze: napisati korono nad noto
2. astron. plast Sončeve atmosfere, ki prehaja v medplanetarni prostor: kromosfera in korona
SSKJ²
koronáren -rna -o prid. (ȃ)
anat., navadno v zvezi koronarna arterija, žila arterija, žila, ki v obliki venca obdaja srce: prizadetost, zožitev koronarnih arterij / bolezen koronarnih arterij
SSKJ²
koronárka -e ž (ȃ)
med. koronarna arterija: zožitev koronark
SSKJ²
korónavírus -a m (ọ̑-ȋ)
virus iz družine Coronaviridae: povzročitelj bolezni je koronavirus; okužba s koronavirusom
SSKJ²
koróščina -e ž (ọ̑)
koroško narečje: govori koroščino; posebnosti koroščine
SSKJ²
korošíca -e ž (í)
nar. kar je po izvoru s Koroškega: med različnimi sekirami je imel tudi korošico / kadi pipo korošico
SSKJ²
koróški -a -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na Korošce ali Koroško: koroška dežela, zemlja / koroški plebiscit; koroška narečna skupina / prirediti koroško-primorski večer
♦ zgod. ustoličevanje koroškega vojvode
SSKJ²
korotánski -a -o prid. (ȃ)
star. koroški: korotanska zemlja
SSKJ²
korozíja -e ž (ȋ)
1. kem. razpadanje, razkrajanje površine kovin zaradi kemičnih ali elektrokemičnih procesov: preprečiti korozijo; je odporen proti koroziji; zaščititi avtomobile pred korozijo / korozija kovin / korozija betona razpadanje, razjedanje betona zlasti zaradi vpliva sulfatne raztopine
2. geogr. razpadanje, razkrajanje zemeljske površine zaradi atmosferskih vplivov: korozija na krasu
3. med. počasno razpadanje, razkrajanje tkiva zaradi delovanja jedkih kemikalij ali vnetja: korozija sluznice prebavil
SSKJ²
korozíjski -a -o prid.(ȋ)
nanašajoč se na korozijo: korozijska odpornost / korozijska zaščita / korozijska poškodba
    korozíjsko prisl.:
    korozijsko nastale jamice v steni
SSKJ²
korozíven -vna -o prid. (ȋ)
ki povzroča korozijo: korozivna kislina / korozivno delovanje
SSKJ²
korporácija -e ž (á)
1. gospodarska organizacija, sestavljena iz več istovrstnih ali sorodnih podjetij zaradi monopolističnih ciljev: korporacija obvladuje trg / kapitalistične korporacije
// gospodarska organizacija, ki temelji na skupnem delovanju delodajalcev in delojemalcev: ustanoviti korporacijo
2. publ. organizacija, združenje: te občine so bile med prvimi javnimi korporacijami / okrepitev mestnih korporacij / skupina je nastopila kot samostojna korporacija
SSKJ²
korporacíjski -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na korporacija 1: korporacijski dobiček; korporacijske znamke; korporacijsko pravo; korporacijsko upravljanje / korporacijski gozdovi / korporacijski sistem korporativni sistem; korporacijska država korporativna država
SSKJ²
korporál -a m (ȃ)
v nekaterih državah čin komandirja desetine ali nosilec tega čina: napredovati v korporala
SSKJ²
korporálski -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na korporale: korporalska uniforma / korporalski čin
SSKJ²
korporatíven -vna -o prid. (ȋ)
1. nanašajoč se na korporacija 1: korporativna ureditev države / korporativni sistem sistem, v katerem sta gospodarstvo in politična ureditev osnovana na korporaciji; korporativna država država s korporativnim sistemom
2. publ. ki vključuje vse, večino: korporativna akcija / korporativna udeležba
    korporatívno prisl.:
    korporativno se udeležiti manifestacije; korporativno organizirano gospodarstvo
SSKJ²
korporativízem -zma m (ī)
v nekaterih državah ureditev, osnovana na korporativnem sistemu: demokratični, monopolni korporativizem; fašistični, predvojni korporativizem; značilnosti korporativizma / državni, globalni korporativizem
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
korpulénten -tna -o prid. (ẹ̑)
knjiž. debel, obilen: je korpulentne postave / vstopila je precej korpulentna ženska
SSKJ²
kórpus -a m (ọ̑)
1. vojaška enota iz divizij in posebnih enot: formirati korpus; poveljnik korpusa / ekspedicijski korpus
2. jezikosl. zbirka besedil v elektronski obliki s standardizirano obliko zapisa in izbranimi podatki: analiza korpusa; delo s korpusom; besedila za korpus; korpus in slovar / referenčni korpus ki je glede na vključena besedila zvrstno kar se da uravnotežen / besedilni korpus
3. publ., navadno s prilastkom skupina, zbor: nastopili so najboljši korpusi; baletni, godalni korpus / diplomatski korpus diplomatski zbor; korpus miru zlasti v ameriškem okolju organizacija iz prostovoljcev, ki skrbi zlasti za gospodarski razvoj in pomoč nerazvitim deželam
4. knjiž. zbirka: korpus srednjeveških fresk
● ekspr. ta ženska je pa korpus je zelo debela
SSKJ²
korpus delikti gl. corpus delicti
SSKJ²
kórpusen -sna -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na korpus: korpusno področje / korpusni general / korpusni opisi, podatki; korpusni pristop k jezikoslovnim raziskavam; korpusne analize, raziskave; korpusno gradivo / korpusno jezikoslovje ki se pri analizi jezika opira zlasti na besedilne korpuse
SSKJ²
korpúskul -a m (ȗ)
fiz. osnovni delec:
SSKJ²
korpuskuláren -rna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na korpuskul: korpuskularno sevanje / korpuskularna teorija svetlobe teorija, po kateri je svetloba sestavljena iz fotonov
SSKJ²
kórski -a -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na kor 1, 2: je korski pevec / zapela je z visokim korskim glasom
SSKJ²
kórteks -a m (ọ̑)
anat. vrhnja plast nekaterih notranjih organov, skorja: operacija korteksa nadledvične žleze / možganski korteks možganska skorja
SSKJ²
kórtes -a m (ọ̑)
v nekaterih državah, nekdaj zakonodajna skupščina, narodno predstavništvo: doseči zmago pri volitvah v kortese / španski kortesi
SSKJ²
kórtikosteroíd -a m (ọ̑-ȋ) med.
hormon nadledvične žleze ali snov z biološko aktivnostjo tega hormona: zdraviti bolezen s kortikosteroidi; inhalacijski kortikosteroidi; injekcije, odmerki kortikosteroidov; uporaba kortikosteroidov
SSKJ²
kortizól -a m (ọ̑)
hormon nadledvične žleze: izločanje kortizola; raven kortizola; adrenalin in kortizol / hormon kortizol
SSKJ²
kortizón -a m (ọ̑)
med. hormon nadledvične žleze: žleze izločajo kortizon / zdravljenje s kortizonom
SSKJ²
korumpíranost -i ž (ȋ)
nav. slabš. lastnost, značilnost korumpiranega: boriti se proti zlaganosti in korumpiranosti družbe
SSKJ²
korumpírati -am nedov. in dov. (ȋ)
nav. slabš. (moralno) izprijati, kvariti, navadno s podkupovanjem: okolica ga je korumpirala; uradništvo se je vse bolj korumpiralo
    korumpíran -a -o:
    korumpirani vladajoči razredi; kritika je bila že tako dovolj korumpirana
SSKJ²
korúnd -a m (ȗ)
min. rudnina aluminijev oksid:
SSKJ²
korúpcija -e ž (ú)
izkoriščanje družbenega položaja, moči za neupravičeno in navadno nezakonito pridobivanje zlasti premoženjske koristi zase ali za znance: korupcija se širi; obtožbe, očitki o korupciji; boj proti korupciji; preiskava zaradi suma korupcije; korupcija, klientelizem in nepotizem / politična korupcija; korupcija v javnem življenju; korupcija v sodstvu, zdravstvu / Komisija za preprečevanje korupcije [KPK]
// nav. slabš. (moralna) izprijenost, pokvarjenost, navadno zaradi takega izkoriščanja družbenega položaja, moči: korupcija dvora, politikov
SSKJ²
korupcíjski tudi korúpcijski -a -o prid. (ȋ; ú)
nanašajoč se na korupcijo: o tisti korupcijski aferi se je mnogo pisalo; korupcijska mreža; korupcijsko tveganje / preganjati korupcijska dejanja, ravnanja / korupcijska komisija protikorupcijska
SSKJ²
korupcioníst -a m (ȋ)
nav. slabš. kdor je izprijen, pokvarjen, navadno zaradi izkoriščanja družbenega položaja, moči ali dopuščanja, spodbujanja takega izkoriščanja: boj proti korupcionistom; bil je korupcionist in podkupovalec
SSKJ²
korúpten -tna -o prid. (ȗ)
publ. (moralno) izprijen, pokvarjen, navadno zaradi izkoriščanja družbenega položaja, moči ali dopuščanja, spodbujanja takega izkoriščanja: koruptna meščanska politika; posluževal se je najbolj koruptnih sredstev / koruptni uradniki podkupljivi
SSKJ²
koruptíven -vna -o prid. (ȋ)
ki temelji na izkoriščanju družbenega položaja, moči za neupravičeno in navadno nezakonito pridobivanje zlasti premoženjske koristi zase ali za znance: koruptivni posli; koruptivne povezave, prakse; koruptivno dejanje, ravnanje, vedenje; koruptivno financiranje / koruptivni politiki; koruptivna država
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
korúptnost -i ž (ȗ)
publ. (moralna) izprijenost, pokvarjenost, navadno zaradi izkoriščanja družbenega položaja, moči ali dopuščanja, spodbujanja takega izkoriščanja: drama je protest zoper koruptnost družbe / izrabili so koruptnost sodnikov podkupljivost
SSKJ²
korúza -e ž (ú)
enoletna rastlina s kolenčastim steblom in velikimi storži ali njeno seme: saditi, okopavati koruzo; koruzo ličkati; popoldne so lomili, trgali koruzo; pečena koruza; zunaj visi kita koruze / koruza letos dobro kaže / koruza je spet poplavljena njiva s koruzo / bela koruza z belimi zrni; debelozrnata, drobnozrnata koruza; semenska koruza
● ekspr. kmalu je vrgel puško v koruzo ni več vztrajal, je obupal; pog. živita na koruzi živita skupno življenje brez zakonske zveze
♦ agr. silažna koruza ki je za silažo; biol. heterozna, hibridna koruza; vrtn. pisana koruza enoletna okrasna rastlina z listi, ki imajo srebrne proge, Zea mays japonica
SSKJ²
korúzen -zna -o prid. (ȗ)
nanašajoč se na koruzo: koruzna slama; koruzno steblo, zrno / koruzni zdrob; koruzna moka / koruzni kruh, močnik; koruzni žganci
♦ agr. lasje na koruznem storžu zelo podaljšani vratovi pestičev; zool. koruzni molj molj, ki povzroča škodo zlasti na koruzi, Sitotroga cerealella
SSKJ²
koruzínje -a s (ȋ)
nar. vzhodno koruzna slama: na njivah so ležali snopi koruzinja
SSKJ²
koruzíšče in korúzišče -a s (í; ū)
1. njiva, na kateri je rasla koruza: preorati koruzišče; koruzišča in krompirišča so bila suha
2. koruzna slama: na njivi so bili kupi koruzišča
SSKJ²
korúzje -a s (ȗ)
koruzna stebla, koruza: visoko koruzje
SSKJ²
korúznica -e ž (ȗ)
1. koruzna slama: po njivi je ležala raztresena koruznica; obrali so koruzo in posekali koruznico
2. pog. ženska, ki živi s kom v zunajzakonski zvezi: poroka dolgoletnih koruznic
SSKJ²
korúznik -a m (ȗ)
1. pog. kdor živi s kom v zunajzakonski zvezi: bil je zaprisežen koruznik
2. koruzni kruh: doma še koruznika niso imeli
SSKJ²
korúzniški -a -o prid. (ȗ)
pog. priležniški: tam je pravo koruzniško gnezdo / koruzniško življenje
SSKJ²
korúzništvo -a s (ȗ)
pog. priležništvo: to ni noben zakon, to je koruzništvo / živita v koruzništvu
SSKJ²
koruznják -a m (á)
1. nar. vzhodno stavba za sušenje in hranjenje koruze: koruznjak je bil prazen; skril se je v koruznjak / nedaleč so stali trije koruznjaki koruze
2. star. koruzni kruh: otroci so jedli koruznjak
SSKJ²
koruzovína -e ž (í)
koruzna slama; koruznica: pokladati koruzovino; s koruzovino pokrit hlev
SSKJ²
korvéta -e ž (ẹ̑)
voj. vojna ladja, oborožena s protiletalskim in protitorpednim orožjem za zaščito konvojev: konvoj s korveto / kapetan korvete nekdaj čin v Jugoslovanski ljudski armadi, za stopnjo višji od poročnika bojne ladje, ali nosilec tega čina
// nekdaj manjša vojna ladja, oborožena samo z eno baterijo:
SSKJ²
korvéten -tna -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na korveto: korvetno spremstvo / korvetni kapetan kapetan korvete
SSKJ²
korzár -ja m (á)
nekdaj član posadke na ladji, ki napada in pleni tuje ladje; gusar: njihovi korzarji so križarili vzdolž vseh obal
SSKJ²
korzárski -a -o prid. (á)
nekdaj gusarski: korzarska ladja / korzarski napadi
SSKJ²
korzét -a m (ẹ̑)
tesno oprijet del ženskega spodnjega perila, ki stiska in oblikuje telo; steznik: doma je bila vedno brez korzeta; pretesen korzet
SSKJ²
kórzo -a m (ọ̑)
1. javni prostor, namenjen za sprehajanje: na korzu je igrala godba; razsvetljen korzo
// ekspr. sprehajanje, sprehod: večerni korzo; bila je ura korza
2. tradicionalna prireditev, navadno s sprevodom okrašenih vozov: iti na korzo / cvetlični, pustni korzo
SSKJ²
kós1 -a m (ọ̑)
1. navadno s prilastkom del snovi, stvari: pojedel je tri kose kruha; zaviti kaj v kos papirja; majhen, velik kos sira / odrezati kos salame / razdeliti hlebec na dva kosa; zrezati kaj na drobne kose na drobno
2. navadno s prilastkom predmet, stvar glede na število istovrstnih predmetov, stvari: na zalogi je še nekaj kosov; vsega skupaj je bilo osem kosov / ekspr. med pohištvom so bili prav lepi kosi / sveža jajca so bila po sedemdeset par kos / plačevati od kosa glede na število izdelkov
// predmet, stvar kot del istovrstnih predmetov, stvari: kosi perila; pripeljal je nekaj kosov pohištva / omaro je skušal kombinirati z drugimi kosi
3. nav. ekspr., z rodilnikom izraža količinsko omejitev: velik kos poti je sam prehodil; videla je lep kos sveta / doma imajo kos vrta manjši, majhen vrt / dobršen kos življenja je že za njim
● ekspr. tam bo še vedno imela svoj kos kruha zaslužek; spomenik je iz enega kosa nesestavljen, cel; ekspr. iti na kose zdrobiti se, razbiti se; ekspr. razbiti, raztrgati na drobne kose čisto, popolnoma; ekspr. figura v romanu je kot (ulita) iz enega kosa skladna, harmonična
♦ grad., strojn. fazonski kos večji, primerno oblikovan kos materiala za vodovodno, kanalizacijsko napeljavo; mont. kos največja oblika premoga po drobljenju; trg. blago na kose
SSKJ²
kós2 -a m (ọ̑)
večja ptica pevka črne barve z rumeno liso okrog oči: na vrtu poje, žvižga kos; liščki, kosi in kalini / črni kos
♦ zool. povodni kos ptica pevka, ki se potaplja in gnezdi v bližini vode, Cinclus cinclus
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
kós3 -a -o prid. (ọ̑ ọ̄)
zastar. poševen, nagnjen: gledala ga je s svojimi kosimi očmi
SSKJ²
kós4 povdk. (ọ̑)
nav. ekspr., z dajalnikom, v zvezi biti kos izraža, da je kdo telesno ali duševno dovolj močen za izvršitev določenega dela: temu človeku bom kos; nalogi ni kos; v matematiki je vsakemu kos
● ekspr. nismo vsemu kos preveč je dela, da bi ga mogli opraviti
SSKJ²
kôsa -e stil. -é ž (ó)
orodje z dolgim rezilom in dolgim ročajem za košenje trave: kosa se je skrhala; koso brusiti, klepati, nasaditi / ekspr. kose so pele
● ekspr. smrt že kleplje koso zanj kmalu bo umrl; ekspr. komaj je še mahal s koso kosil; ekspr. prišla je starka s koso smrt
♦ geogr. zemeljska kosa podolžna sipina, ki zapira zaliv ali jezero; navt. kosa nekdaj naprava na liburnah za rezanje vrvi, ki držijo jambore
SSKJ²
kósanje -a s (ọ̑)
glagolnik od kosati se: med njimi se je začelo tiho kosanje / tradicionalno veslaško kosanje
SSKJ²
kosár -ja m (á)
izdelovalec kos: bil je kosar
SSKJ²
kósast1 -a -o prid. (ọ̑)
ki je v kosu, kosih: kosasti material
SSKJ²
kôsast2 -a -o prid. (ó)
podoben kosi: kosasto rezilo
SSKJ²
kósati -am nedov. (ọ̑)
nav. ekspr. iz celote delati, napravljati kose, dele: kosati posestvo, zemljišče; kosati na majhne dele / kosati perutnino rezati, sekati
SSKJ²
kósati se -am se nedov. (ọ̑)
1. prizadevati si narediti kaj bolje in hitreje kot drugi: kosati se s kom pri delu, v delu; ekspr. kar kosale so se, katera bo povedala prva tekmovale / kosati se med seboj
2. nav. ekspr., z orodnikom imeti kako lastnost, značilnost v enaki meri kot drugi: v pridnosti se lahko kosa z njim; glede padavin se jesen kosa s pomladjo / letošnji pridelek se ne more kosati z lanskim primerjati
// pojavljati se, nastopati v enaki meri: tu se natančnost kosa s točnostjo opisov
3. ekspr. boriti se, spopadati se: parnik se je kosal z viharjem / sovraštvo se kosa z ljubeznijo
SSKJ²
kósec1 -sca m (ọ̄)
manjšalnica od kos1: kosci stekla / razrezati na drobne kosce
● ekspr. člankar ga je raztrgal na kosce njegovo delo je ocenil zelo negativno
SSKJ²
kósec2 -sca m (ọ̑)
zool. kot kos velika ptica selivka, ki se oglaša s hreščečim glasom, Crex crex: v detelji je hreščal kosec
SSKJ²
kôsec3 -sca m (ó)
kdor kosi (travo): kosec kleplje koso
SSKJ²
kósek -ska m (ọ̑)
manjšalnica od kos2: mladi koski se bodo kmalu izvalili
SSKJ²
kósekans -a m (ọ̑)
geom., v zvezi kosekans kota število, določeno z razmerjem med dolžino hipotenuze in dolžino kotu nasprotne katete v pravokotnem trikotniku:
SSKJ²
kôsem tudi kósem -sma m (ó; ọ̄)
1. rahel skupek vlaken, dlak: volneni kosmi; kosmi prediva / trgati na kosme, v kosme kosmati / prišel je opraskan in brez nekaj kosmov las šopov
// ekspr. temu podoben skupek česa sploh: kosmi meglic, oblakov; na nebu je bilo le nekaj belih kosmov oblakov / dim se je nad streho trgal v kosme
2. velika, cunjasta snežinka: padali so debeli kosmi / naletava, sneži v kosmih
SSKJ²
koseskízem -zma m (ī)
nav. ekspr. jezikovna značilnost pesnika Koseskega: koseskizmi v pesmi Kdo je mar? / kritik očita pesniku koseskizme
SSKJ²
koséz -a m (ẹ̑)
zgod. pripadnik sloja svobodnjakov, navadno družinikov v zgodnji fevdalni dobi: kosezi in starešine
SSKJ²
kosíca -e ž (í)
ženska, ki kosi (travo): je dobra kuharica in kosica / evropsko prvenstvo koscev in kosic
SSKJ²
kosìč -íča tudi kósič -a m (ȉ í; ọ̑)
nav. ekspr. manjšalnica od kos2: v grmu je pel kosič; kosovka s kosičem
SSKJ²
kosílce -a s (ī)
ekspr. manjšalnica od kosilo: pojesti kosilce; privoščiti si dobro kosilce
♦ gastr. topla (dopoldanska) malica
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
kosílen -lna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na košnjo ali košenje: kosilna naprava / kosilni noži; kosilni stroj kosilnica
SSKJ²
kosílnica1 -e ž (ȋ)
večji stroj za košenje: kosilnica se je pokvarila / motorna, ročna, vprežna kosilnica
SSKJ²
kosílnica2 -e [kosiu̯nica] ž (ȋ)
nar. jerbas: Na glavah se jim zibljejo široke kosilnice, pokrite z belimi prti (C. Kosmač)
SSKJ²
kosílnik -a m (ȋ)
kosilnica1: ima motorni, ročni kosilnik
♦ agr. sekalni kosilnik
SSKJ²
kosílo -a s (í)
1. obrok hrane, ki se jé opoldne ali zgodaj popoldne: kuhati, razdeliti, servirati kosilo; nositi kosilo iz menze; pripraviti kosilo za dvajset oseb; dobro, obilno kosilo; ostanki kosila / še nekaj mesa imam za kosilo / sestaviti jedilni list za kosilo / jesti kosilo kositi / brezmesno kosilo
● ekspr. pajek si je ujel muho za kosilo za hrano, jed
// uživanje tega obroka: kosilo je dolgo trajalo; biti brez kosila / kosilo bo ob enih / kosilo ima v gostilni kosi / povabiti, priti na kosilo; ostati pri kosilu / delati do kosila; iti na sprehod po kosilu; ravno med kosilom je vstopil / prirediti gostu poslovilno, slavnostno kosilo; kosilo na čast predsedniku
2. nar. dolenjsko zajtrk: nesti kosilo koscem / kosilo bo ob osmih
SSKJ²
kósinus tudi kòsínus -a [prva oblika tudi kózinus] m (ọ̑; ȍ-ȋ)
geom., v zvezi kosinus kota število, določeno z razmerjem med dolžino kotu priležne katete in dolžino hipotenuze v pravokotnem trikotniku: sinus in kosinus kota
SSKJ²
kosír -ja m (í)
1. nož z zakrivljenim rezilom, zlasti za obrezovanje trt: brusiti kosir / obrezovati trte s kosirjem
// nar. priprava za sekanje, obsekavanje, navadno z ukrivljenim koncem; klestilnik: klestiti veje s kosirjem
2. obroček, s katerim je rezilo kose pritrjeno na kosišče: kosišče je bilo prekratko in tudi kosir ni dobro držal
SSKJ²
kosíšče -a s (í)
držaj pri kosi: zlomiti kosišče; nasaditi koso na kosišče
SSKJ²
kosíter -tra m (í)
kem. bela, lahko taljiva kovina, element Sn: zaliti s kositrom; kositer v zrnih / tanjeni kositer v obliki zelo tankih listov; staniol
SSKJ²
kósiti1 -im nedov. (ọ́)
jesti kosilo: kosili so, ko je vstopil / kosi in večerja doma / preh. kosi rad tečne jedi jé za kosilo
SSKJ²
kosíti2 -ím nedov. (ī í)
1. s koso, kosilnico rezati travo, žito: kosci že dve uri kosijo; počasi kositi / kositi travo, žito / nizko, visoko kositi / ekspr. kdaj boste pa pri vas kosili kdaj bo čas košnje
2. ekspr. množično ubijati, moriti: brzostrelka je kosila iz hiše
// uničevati, pokončevati: bolezni so kosile živino / med vojno je smrt neusmiljeno kosila
    košèn -êna -o:
    dvakrat košeni travniki
SSKJ²
kosítrar -ja m (ȋ)
delavec v proizvodnji kositra ali kositrnih izdelkov: zaposlen je kot kositrar
SSKJ²
kosítrast -a -o prid. (í)
star. kositrn: kositrasta posoda
SSKJ²
kosítriti -im nedov., kosítren (í ȋ)
teh. prekrivati kovino s tanko plastjo kositra: kositriti jekleno pločevino
// zadelovati, zalivati s kositrom:
SSKJ²
kosítrn -a -o prid. (ī)
ki je iz kositra: kositrn vrč; kositrna posoda / kositrna barva / ekspr. nad mesto se je spustilo kositrno nebo
SSKJ²
kosítrov -a -o prid. (í)
nanašajoč se na kositer: kositrova ruda / kositrov oksid
SSKJ²
kosítrovec -vca m (í)
min. rudnina kositrov oksid; kasiterit
SSKJ²
kósje -a s (ọ̄)
nar. kosišče: zlomiti kosje
SSKJ²
kósji -a -e (ọ̑)
pridevnik od kos2: kosje gnezdo
SSKJ²
kosmáč -a m (á)
1. trajno zimsko jabolko s hrapavo lupino, navadno rjavkaste barve: za zimo se je preskrbel z bobovci in kosmači / na vrtu ima kosmače
♦ agr. boskopski kosmač zimsko jabolko s hrapavo lupino rjaste barve
2. kosmata žival, navadno medved; kosmatinec: iz gozda se prikaže kosmač
3. les. skobljič z zaokroženim rezilom za grobo skobljanje: uporabljati kosmač
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
kosmáča -e ž (á)
zool. del ptičjega peresa iz sprijetih res, resic: tulec in kosmača
SSKJ²
kosmáčka -e ž (ȃ)
sad s hrapavo lupino, zlasti jabolko, hruška: nabrati kosmačke
SSKJ²
kosmàt -áta -o prid. (ȁ ā)
1. zelo porasel z dlakami: po prsih je kosmat; ima kosmate noge / kosmata žival
// nav. ekspr. porasel s kocinami, neobrit: kosmata brada; kosmat po obrazu
2. nav. ekspr. ki ima negladko površino, navadno s štrlečimi dlakami ali vlakni: kosmat klobuk; pokriti se s kosmato kapo, kučmo / kosmato blago; tkanina je kosmata na obeh straneh / kot vzklik kapa kosmata, tega pa nisem vedel
3. ekon. ki vključuje odbitke vseh bremen, dajatev ali dolgov: kosmati prejemki; kosmata cena / kosmata teža skupna teža blaga in embalaže; bruto teža
4. ekspr. nespodoben, opolzek: kosmati dovtipi; povedal je nekaj kosmatih šal
● ekspr. to je kosmata laž velika, očitna; ekspr. imajo kosmato vest so krivi česa; ekspr. fant ima kosmata ušesa noče slišati, upoštevati stvari, ki mu niso všeč, zlasti ukazov; ekspr. ta je pa res kosmata! ta novica, izjava je zelo pretirana, neverjetna
♦ bot. kosmati sleč alpska grmičasta rastlina z rdečimi cveti; dlakavi sleč
    kosmáto prisl.:
    kosmato zakleti
    kosmáti -a -o sam.:
    povedal je marsikatero kosmato / kot vzklik tristo kosmatih!
SSKJ²
kosmatênje -a s (é)
glagolnik od kosmatiti ali kosmateti: kosmatenje tkanine
SSKJ²
kosmatéti -ím nedov. (ẹ́ í)
zastar. postajati kosmat: mladič kosmati
SSKJ²
kosmáti -ám tudi kósmati -am nedov. (á ȃ; ọ̄ ọ̑)
trgati v kosme, nitke: ženske so kosmale platno
// star. mršiti, kuštrati: veter mu je kosmal brado
SSKJ²
kosmatíca -e ž (í)
bot. zdravilna rastlina z brezlistnim steblom in rumenimi cveti v enem košku, Hieracium pilosella: čaj iz kosmatice
♦ agr. breskev z negladko, kosmato lupino
SSKJ²
kosmatílen -lna -o prid. (ȋ)
tekst., v zvezi kosmatilni stroj stroj za kosmatenje tkanine, pletenine:
SSKJ²
kosmatín -a m (ȋ)
kosmata žival, navadno medved; kosmatinec: kosmatin je podavil že mnogo ovac / volk kosmatin
// ekspr. neobrit človek: in ta kosmatin je sedel za mizo
SSKJ²
kosmatína -e ž (í)
ekspr. dlaka, kocina: prsi s kosmatinami / obrij si že tiste kosmatine
SSKJ²
kosmatínast -a -o prid. (í)
ekspr. kosmat: postaren mož s kosmatinastim obrazom; pren., knjiž. ulična svetilka je bila vsa kosmatinasta od megle
SSKJ²
kosmatínček -čka m (ȋ)
ekspr. manjšalnica od kosmatinec: kosmatinček je zaprt v leseni kolibici
SSKJ²
kosmatínec -nca m (ȋ)
1. ekspr. kosmata žival, navadno medved: kosmatinec je začutil nevarnost in jo je popihal v gozd; spremljal ga je velik kosmatinec / volk kosmatinec
// neobrit človek: ta kosmatinec je pa še odgovarjal
2. bot. dlakava rastlina z belimi, rumenimi ali vijoličastimi cveti, Pulsatilla: alpski kosmatinec
SSKJ²
kosmatínje -a s (ȋ)
ekspr. več dlak, dlake: kosmatinje na prsih
SSKJ²
kosmatínka -e ž (ȋ)
ekspr. samica kosmate živali, navadno medveda: opazil je kosmatinko z mladiči
♦ bot. užitna goba s tanjšim betom in z večinoma razpokano sivkasto rjavo kožo na klobuku, Xerocomus subtomentosus
SSKJ²
kosmatíti -ím nedov. (ī í)
delati kaj kosmato: kosmatiti pletenine; kosmatiti in krtačiti / kosmatiti površino tkanine
♦ teh. na grobo obdelovati površino lesa, kovin
    kosmatíti se 
    tvoriti kosme, kosmiče, svaljke, navadno na površini: blago se kosmati / jopica se ji je začela kosmatiti
SSKJ²
kosmátka -e ž (ȃ)
bot. trava z bočno sploščenimi klaski v latu, Eragrostis: mala, prava kosmatka
SSKJ²
kosmatúlja -e ž (ú)
bot. alpska rastlina s škrlatnimi ali modrikastimi cveti v koških, Saussurea: pritlikava kosmatulja
SSKJ²
kosmìč -íča m (ȉ í)
1. manjšalnica od kosem: kosmič prediva, vate / krpa ne pušča kosmičev / kosmič surovega masla / sneg je padal v debelih kosmičih
2. nav. mn., navadno v zvezi ovseni kosmič oluščeno in stisnjeno ovseno zrno: zavitek ovsenih kosmičev / jedli so ovsene kosmiče z mlekom / koruzni, riževi, sojini, žitni kosmiči
SSKJ²
kosmíčast -a -o prid. (í)
nanašajoč se na kosmič: sladoled je bil grudičast in kosmičast / kosmičast oblak
♦ tekst. kosmičasta preja preja, ki ima zaradi dodanih kosmičev odebeljena mesta; kosmičasto blago blago iz kosmičaste preje
    kosmíčasto prisl.:
    kosmičasto rasti
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
kosmíčenje -a s (ī)
glagolnik od kosmičiti: kosmičenje vate / kosmičenje vode
SSKJ²
kosmíčiti -im nedov. (í ȋ)
1. nav. ekspr. trgati na majhne kosme, nitke: kosmičiti vato
2. kem. izločati majhne delce iz koloidne raztopine ali prah iz plina v obliki kosmičev: kosmičiti vodo
    kosmíčiti se 
    tvoriti kosme, kosmiče, svaljke, navadno na površini: blago se kosmiči
    // sprijemati se (v kepe): barva se kosmiči
SSKJ²
kosmína -e ž (í) nar.
1. dlaka, kocina: srebrne kosmine v bradi; kosmine pod nosom
2. velika, cunjasta snežinka; kosem: z neba so padale kosmine
SSKJ²
kosmínje -a s (ȋ)
zastar. več dlak, dlake: kamelje kosminje
♦ tekst. kosmatena stran tkanine
SSKJ²
kosmínka -e ž (ȋ)
knjiž. velika, cunjasta snežinka; kosem: tla so pokrivale vedno gostejše kosminke
SSKJ²
kosmúlja -e ž (ú)
gojen ali divje rastoč bodeč grm z užitnimi jagodami: na vrtu imajo ribez in kosmuljo / jesti kosmulje
SSKJ²
kosmúljev -a -o prid. (ú)
nanašajoč se na kosmuljo: kosmuljevo grmičje / kosmuljeva mezga
SSKJ²
kosmúljka -e ž (ȗ)
vrtn. okrasna rastlina z dolgimi ozkimi listi, ki se razrašča z živicami, Chlorophytum: gojiti kosmuljko / živikasta kosmuljka
SSKJ²
kósnik -a m (ọ̑)
navt. poševen drog na prednjem delu premca: stal je na kosniku; kosnik jahte
SSKJ²
kósoma prisl. (ọ̑)
knjiž. v kosih, po kosih: omet odpada kosoma / obleko so metali kosoma za njim kos za kosom
SSKJ²
kosorép in kosorèp -épa -o prid. (ẹ̑; ȅ ẹ́)
knjiž. ki ima odrezan, prisekan rep: spremljal ga je kosorep pes; kosorepa mačka
SSKJ²
kosorépec -pca m (ẹ̑)
knjiž. žival, navadno pes, ki ima kratko odrezan, prisekan rep: tropa gosposkih psov – kosorepcev / pes kosorepec
SSKJ²
kosorépiti -im nedov. (ẹ́ ẹ̑)
knjiž. na kratko rezati, sekati rep: kosorepiti pse
SSKJ²
kósov -a -o (ọ̑)
svojilni pridevnik od kos2: slišala se je le kosova pesem
SSKJ²
kósovec -vca m (ọ̑)
premog v velikosti nad 6 cm: naročil je dve toni kosovca; orehovec in kosovec
SSKJ²
kosôven tudi kósoven -vna -o prid. (ō; ọ̑)
ki je v kosih: kosovni led / kosovni premog; kosovno pohištvo
♦ ekon. kosovna mezda mezda, ki se obračunava glede na število narejenih kosov; trg. kosovno blago blago na kose
SSKJ²
kósovka -e ž (ọ̑)
ekspr. samica kosa: kos in kosovka
SSKJ²
kóst -í ž (ọ̑)
1. vsak od delov, ki sestavlja okostje človeka in nekaterih živali: zlomiti si kost; lobanja je iz osmih kosti; podolgovata, sploščena, štirioglata kost; prelom kosti; mišice in kosti; na vsako besedo je prežal kakor pes na kost; suha je kot kost in koža zelo / ima krhke, mehke, močne kosti / urezal se je do kosti / pes gloda kost / kupiti meso brez kosti; mozgova kost / čelna, čeljustna kost; dlanske kosti; obraz s poudarjenimi ličnimi kostmi; nosna kost / človeške, živalske kosti / izdelki iz slonove kosti iz zobovine slonovih oklov
2. osrednji oleseneli del koščičastega plodu, sadu; koščica: meso teh breskev gre nerado od kosti
3. ekspr., navadno s prilastkom (človeško) telo: vse kosti ga bolijo / na kamen je položila svoje kosti je sedla; pošteno pretegniti svoje kosti / tu počivajo kosti njegovega očeta posmrtni ostanki, truplo; njene kosti že trohnijo pod zemljo
// slabš. človek, navadno suh: vzela bo tisto ošabno kost / kot psovka poberi se, kost stara
4. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi z do izraža visoko stopnjo doživljenega: premražen sem do kosti; mraz, veter je rezal do kosti / obrali so jo do kosti zelo so jo obrekovali
● ekspr. sama kost in koža ga je zelo je suh; ekspr. dati ideji meso in kosti uresničiti jo; dati ji zunanjo podobo, obliko; ekspr. če bi ga zalotil, bi mu polomil, preštel, zrahljal kosti bi ga zelo pretepel; ekspr. to mu je pognalo strah v kosti prestrašilo ga, vznemirilo; ekspr. še zdaj mu tiči strah v kosteh zelo se boji; ekspr. požrl ga je s kostmi in kožo vsega je požrl
♦ anat. bedrna kost stegnenica; cevasta, ploščata kost; ekstremitetna kost; kopitna kost; križna kost križnica; prsna kost kost prsnega koša, na katero so pritrjena rebra; prsnica; gobasta zgradba kosti zgradba, pri kateri je tkivo tako razporejeno, da so vmes luknjice; med. fisura kosti; obl. vzorec ribja kost vzorec z diagonalno lomljenimi črtami; vet. divja ali mrtva kost grčast koščen izrastek na površini cevastih kosti; prim. kamenkost
SSKJ²
kôstanj -ánja m (ó á)
drevo s suličastimi listi in drobnimi rumenkasto belimi cveti v socvetjih ali njegovi užitni sadovi: kostanj že cvete; nabirati kostanj; jesti kuhan, pečen kostanj / pravi kostanj
● ekspr. za druge hoditi po kostanj v žerjavico opravljati nevarna dela, od katerih imajo drugi koristi
♦ bot. divji kostanj okrasno drevo z belimi, rumeno ali rdeče lisastimi cveti v piramidastih socvetjih, Aesculus hippocastanum
SSKJ²
kostánjar -ja m (ȃ)
kdor (poklicno) peče in prodaja kostanj: kostanjar je postavil peč
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
kostánjast -a -o prid. (á)
kostanjev: ima kostanjaste lase
SSKJ²
kostánjev -a -o prid. (á)
1. nanašajoč se na kostanj: kostanjev drevored; kostanjevi gozdovi / kostanjev les; kostanjeva ježica / kostanjev med
2. ki je take barve kot kostanj: kostanjevi lasje / kostanjeva barva
♦ čeb. kostanjeva paša; zool. kostanjeva raca raca, katere samica ima na starost bele oči, Nyroca nyroca
    kostánjevo prisl.:
    kostanjevo pobarvati / piše se narazen ali skupaj: kostanjevo rdeč ali kostanjevordeč; kostanjevo rjavi lasje
SSKJ²
kostánjevec -vca m (á)
1. nar. konj kostanjeve barve: rjavec in kostanjevec
2. čeb. kostanjev med: hojevec in kostanjevec
♦ bot. vodna rastlina z rombastimi listi, belimi cveti in rogljatimi plodovi; vodni orešek
SSKJ²
kostanjevína in kostánjevina -e ž (í; á)
kostanjev les: hrastovina in kostanjevina
SSKJ²
kostánjevje -a s (á)
kostanjev gozd: pot je vodila po temnem kostanjevju in hrastovju
SSKJ²
kostánjevka -e ž (á)
bot. užitna goba temno rjave barve z belkastim mesom, ki prerezana pomodri, Xerocomus badius: nabirati kostanjevke
SSKJ²
kostél -a m (ẹ̑)
arheol. utrjena naselbina na vzpetini, zlasti iz prazgodovinskih časov; gradišče: sovražnik je vdrl v kostel
SSKJ²
kostelíčevje -a s (ȋ)
bot. grm ali popenjavka z nasprotnimi listi, Lonicera: tam raste kosteličevje / puhastolistno kosteličevje grm s po dvema cvetoma v socvetju in rdečimi strupenimi jagodami, Lonicera xylosteum
SSKJ²
kôsten1 -tna -o prid. (ó)
nanašajoč se na kost: kostni zlom; kostna zgradba / kostne celice / kostni klej; kostna juha juha iz govejih, telečjih kosti in jušne zelenjave; kostna mast / kostni rak; kostna tuberkuloza
♦ agr. kostna moka gnojilo ali krmilo iz zmletih kosti; anat. kostna gostota masa anorganskih sestavin na prostorninsko enoto kostnine; kostni mozeg; kompaktno kostno tkivo; biol. kostna medceličnina; petr. kostna breča trdno zlepljeni ostanki kosti
SSKJ²
kostén2 -a -o prid. (ẹ̑)
zastar. koščen: nožiček z belim kostenim ročajem / njegov kosteni obraz
SSKJ²
kosténec -nca m (ẹ̄)
nar. oreh z zelo trdo lupino in jedrom, ki se nerado loči od nje; koščak: trl je kostence
SSKJ²
kostenéti -ím nedov. (ẹ́ í)
spreminjati se v kost: hrustanec kosteni
// ekspr. postajati negiben, tog: roke kostenijo; pren. sčasoma je ta revolucionarni organizem začel kosteneti in se birokratizirati
SSKJ²
kosteníca -e ž (í)
1. agr. sad, katerega meso se nerado loči od koščice: kostenice in kalanke
2. zastar. kostni revmatizem: muči jo kostenica
SSKJ²
kosteníčevje -a s (í)
bot. grm s suličastimi listi, belimi cveti v socvetjih in črnimi jagodami; kalina
SSKJ²
kosteníka -e ž (í)
bot. grm s suličastimi listi, belimi cveti v socvetjih in črnimi jagodami; kalina: kostenika, dren in češmin
SSKJ²
kostenják -a m (á)
zastar. okostnjak: tam so ležali ostanki človeškega kostenjaka
SSKJ²
kostím -a m (ȋ)
vrhnje žensko oblačilo iz navadno podložene jope in krila iz istega blaga: nosi kostim; siv, žametast kostim / hlačni kostim ki ima namesto krila dolge hlače; jesenski, zimski kostim; klasični, športni kostim
SSKJ²
kostímček -čka m (ȋ)
nav. ekspr. manjšalnica od kostim: ima nov kostimček; kroj kostimčka
SSKJ²
kostíšče -a s (í)
1. prostor ali stavba za shranjevanje kosti iz prekopanih grobov; kostnica: kostišče vrh griča
2. ekspr. zelo suh, koščen človek: kaj bi s tistim starim kostiščem
SSKJ²
kostljív -a -o prid. (ī í)
poln kosti: kostljivo meso / spada med kostljive ribe
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
kostnàt -áta -o prid. (ȁ ā)
star. koščen: kostnat človek / dvignil je svoj kostnati obraz
SSKJ²
kóstnica -e ž (ọ̑)
1. prostor ali stavba za shranjevanje kosti iz prekopanih grobov: iz grobov so prenesli kosti v kostnico; mavzoleji in kostnice
2. nav. mn., zool. ribe, ki imajo ogrodje iz kosti, Teleostei:
SSKJ²
kostnína -e ž (ī)
anat. snov med kostnimi celicami: kostne celice izločajo kostnino / kompaktna, luknjičava kostnina; zobna kostnina kostno tkivo, ki prekriva zobne korenine; zobni cement
SSKJ²
kostnják -a m (á)
zastar. okostnjak: izkopali so celo vrsto kostnjakov / človeški kostnjak
SSKJ²
kostolòm -ôma m (ȍ ó)
zastar. zlom, prelom kosti: napravljale so obveze za kostolome rok
SSKJ²
kostolómnica -e ž (ọ̑)
vet. bolezen odrasle živine, za katero je značilno mehčanje kosti: krava je zbolela za kostolomnico
SSKJ²
kostréba -e ž (ẹ̄)
bot. visoka trava s svetlo zelenimi klaski v latu, Echinochloa crus-galli: strnišče, poraslo s kostrebo
SSKJ²
kostúm -a m (ȗ)
1. oblačilo, v katerem se igra v gledališču, filmu: kupiti nove kostume / filmski, gledališki kostum; temno rdeč kostum paža
// oblačilo, ki se obleče ob (maškaradni) zabavi: bili so v maskah in kostumih / kostum za maškarado
2. s prilastkom oblačilo, značilno za določeno dobo, deželo: antični, baročni kostum; škotski kostum
3. kostim: pod plaščem je imela karirast kostum
● šalj. bil je v Adamovem kostumu nag, gol; star. bila je v kopalnem kostumu kopalni obleki
SSKJ²
kostúmen -mna -o prid. (ȗ)
zastar. kostumski: kostumna oprema / kostumni ples
SSKJ²
kostumêr -ja m (ȇ)
kostumograf: je scenograf in kostumer / filmski kostumer
// nekdaj izdelovalec (gledaliških) kostumov: izučil se je za kostumerja
SSKJ²
kostumêrka -e ž (ȇ)
kostumografka: kostumerka in scenografka
SSKJ²
kostumêrski -a -o prid. (ȇ)
kostumografski: kostumerska oprema
SSKJ²
kostumíranje -a s (ȋ)
glagolnik od kostumirati: kostumiranje plesalca; kostumiranje in maskiranje
SSKJ²
kostumírati -am nedov. in dov. (ȋ)
ukvarjati se z delanjem osnutkov za kostume, kostumsko opremo: inscenirati in kostumirati / kostumirati predstavo
    kostumírati se 
    oblačiti se v kostum: igralca sta se kostumirala
    kostumíran -a -o:
    kostumirani in maskirani igralci
SSKJ²
kostumográf -a m (ȃ)
kdor se (poklicno) ukvarja s kostumografijo: je kostumograf v gledališču; scenograf in kostumograf
SSKJ²
kostumografíja -e ž (ȋ)
1. dejavnost, ki se ukvarja z delanjem osnutkov za kostume, kostumsko opremo: posvetiti se kostumografiji / oddelek za scenografijo in kostumografijo
2. knjiž. kostumi, kostumska oprema: razstava kostumografije
SSKJ²
kostumográfinja -e ž (ȃ)
kostumografka: je kostumografinja pri gledališču
SSKJ²
kostumográfka -e ž (ȃ)
ženska, ki se (poklicno) ukvarja s kostumografijo: nagrado je dobila kostumografka
SSKJ²
kostumográfski -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na kostumografe ali kostumografijo: scenografska in kostumografska oprema / kostumografske kreacije
SSKJ²
kostúmski -a -o prid. (ȗ)
nanašajoč se na kostum: scenski in kostumski osnutki / kostumska delavnica; kostumska oprema
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
kòš kôša m, mest. ed. tudi kóšu (ȍ ó)
1. visoka, spodaj zožena pletena posoda za prenašanje (česa) na hrbtu: nesti, oprtati si koš; pozimi plete koše; zadeti koš na pleča; nositi gnoj v košu; star. reven kot Lahov koš zelo / koš stelje / oprtni koš; koš za listje
// v zvezi gnojni koš voz s košu podobno napravo: gnojni koš sta vlekla dva vola
2. manjša, navadno pletena posoda, zlasti za odpadni papir: raztrgal je pismo in ga vrgel v koš / koš za papir, smeti
3. pletena posteljica za dojenčka: otrok je v košu lepo zaspal
4. navadno v zvezi prsni koš del telesnega ogrodja, ki ga sestavljajo rebra, prsna vretenca in prsnica: izbočiti prsni koš / preiskovati prsni koš s poslušanjem
5. šport., pri košarki naprava z obročem in mrežo, ki nima dna, v katero se meče žoga: žoga je padla v koš / metati, streljati na koš / skoki pod domačim in tujim košem
// dejstvo, da pride žoga v to napravo: dati koš; tekmovalci so dosegli sto košev
6. navt., navadno v zvezi jamborni koš majhna zavarovana ploščad na jamboru: ladja z jambornim košem; izvidnik v košu
7. mont. žarg. košu podobna kabina dvigala pri rudniku; kletka: v jamo se spuščajo v ozkem košu / dvigalni koš
8. ekspr., z rodilnikom velika količina, množina: prinesla je cel koš novic; pošilja mu koš poljubčkov / poznal je na koše dovtipov zelo veliko
● ekspr. ta nas dene v koš premaga nas, boljši je kot mi; ekspr. prošnja je romala v koš bila je odbita, neugodno rešena; niso je upoštevali; ekspr. poročilo je hotel vreči v koš uničiti, zavreči; ekspr. problema ne sodita v isti koš nista enaka; ekspr. meče vse v en, isti koš ne upošteva razlik med stvarmi, problemi
♦ agr. koš del stiskalnice, v katerega se da drozga; čeb. koš pleten čebelni panj, navadno kopaste oblike; gozd. (drevesni) koš drevo z gostimi, bujno razraščenimi vejami, katerega spodnje segajo do tal; teh. sesalni koš mreža, ki zapira trdnim primesem dostop v sesalno cev črpalke; zool. koš zunanje ogrodje glavoprsja rakov deseteronožcev
SSKJ²
košánec -nca m (ā)
nar. četrtzemljak
SSKJ²
kôšar1 -ja m (ȏ)
nav. mn., zool. raki z valjastim ali dorziventralno sploščenim trupom in močnim oklepom, Reptantia:
SSKJ²
košár2 -ja m (á)
izdelovalec košev: košarji in sodarji
// ekspr. kdor nosi koš: košar se je počasi vzpenjal v hrib
SSKJ²
košár3 -ja m (ā) nar. vzhodno
1. koš, košara: košar češenj
2. mreža iz vrbovih vej: nastaviti košarje piškurjem
SSKJ²
košára -e ž (ȃ)
1. večja pletena posoda različne oblike za prenašanje ali hranjenje česa, navadno z enim ročajem: plesti košare; v veži je stala košara s krompirjem / pripeljali so polne košare še toplega kruha; košara jabolk / žene s košarami na glavi jerbasi / košara za papir koš; košara za perilo
// kovčku podobna pletena priprava: pripravil si je košaro za na pot
2. pletena posteljica za dojenčka: v košari je mirno spal otrok
♦ navt. ribiška košara signalna naprava na manjši ribiški ladji, ki opozarja, da ladja lovi ribe
SSKJ²
košárast -a -o prid. (ȃ)
podoben košari: košarasti stoli / košarasta oblika
♦ arhit. košarasti lok lok, sestavljen iz več krožnic
SSKJ²
košárica -e ž (ȃ)
manjšalnica od košara: plete košarice; pletena, žična košarica / košarica češenj / samopostrežne košarice ki se uporabljajo v samopostrežnih trgovinah; košarica za šivanje
// manjša pletena posoda za kruh, pecivo: na mizo je dala košarico s kruhom
● pog. dati komu košarico prekiniti (ljubezensko) razmerje; zavrniti ponudbo; zavrniti njegovo ponudbo za ples; pog. dobiti košarico biti zavrnjen; biti zavrnjen ob ponudbi za ples
♦ bot. košarice rastline, ki imajo košek, Asteraceae
SSKJ²
košárka tudi kóšarka -e ž (ȃ; ọ̑)
športna igra, pri kateri igralci mečejo žogo v koš: igrati košarko; odbojka in košarka / tekmovanje v košarki
♦ šport. ulična košarka pri kateri igrata dve ekipi s po tremi igralci, ki mečejo žogo v en koš
SSKJ²
košárkar -ja m (ȃ)
športnik, ki se ukvarja s košarko: tekmovanje košarkarjev
SSKJ²
košárkarica -e ž (ȃ)
športnica, ki se ukvarja s košarko: je dobra košarkarica
SSKJ²
košárkarski -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na košarkarje ali košarko: košarkarska tekma / košarkarska liga
SSKJ²
košarkáš -a m (á)
košarkar: nogometaši in košarkaši
SSKJ²
košárna -e ž (ȃ)
zastar. košara, jerbas: ženske so v košarnah nesle jajca na trg
SSKJ²
košárski -a -o prid. (á)
nanašajoč se na košar2: košarski izdelki / košarska obrt
SSKJ²
košárstvo -a s (ȃ)
košarska obrt: košarstvo in pletarstvo
SSKJ²
kôšast -a -o prid. (ó)
ekspr. ki ima obliko koša: košasta drevesa
SSKJ²
košàt -áta -o prid. (ȁ ā)
1. ki ima dosti bujno razraščenih vej: košat hrast; na dvorišču je stala košata lipa; košato drevo / košate veje
// gost, bujno razraščen: košati lasje; dvignil je košate obrvi / košat rep; košata glava s košatimi lasmi
2. ekspr. zelo in lepo razvit: košata ženska / ima košata ramena široka / v tej obleki je videti zelo košata debela
3. ekspr. mogočen, imeniten: nedaleč je stala košata domačija / nosi košate obleke
// oblasten1, prevzeten: košat pa ni bil / košato govorjenje
    košáto prisl.:
    košato hoditi, se nositi; košato je sedel za mizo
SSKJ²
košátenje -a s (á)
glagolnik od košatiti se: košatenje žensk / košatenje krošnje
SSKJ²
košatíja -e ž (ȋ)
star. bahanje, postavljanje, ponašanje: svatba naj bo preprosta, ne maram košatije / mesto je kipelo v svoji košatiji mogočnosti, imenitnosti
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
košátiti se -im se nedov. (á ȃ) ekspr.
1. postavljati se, ponašati se: pijanci so se prepirali in košatili; košatil se je pred njo; košati se kakor petelin / košatil se je s svojimi uspehi bahal / v soncu so se košatila pšenična polja
2. oblastno, prevzetno se vesti, ravnati: v naši hiši se ne bo košatila; pren. pri hiši se je košatil napuh
3. knjiž. biti košat, bujno razraščen: krošnja se košati / ob cesti se košati drevje
SSKJ²
košatorép in košatorèp -épa -o prid. (ẹ̑; ȅ ẹ́)
ki ima košat rep: košatorep lisjak; košatorepa veverica
SSKJ²
košatorépka -e ž (ẹ̑)
ekspr. žival, ki ima košat rep, navadno lisica: podnevi si košatorepka ni upala blizu hiš
SSKJ²
košátost -i ž (á)
lastnost, značilnost košatega: košatost gozdnega drevja / občudoval je košatost njenih las / ekspr. odbijal je s svojo košatostjo v obnašanju in govorjenju
SSKJ²
kóšava -e ž (ọ̑)
jugovzhodni veter v Podonavju, zlasti v Vojvodini, ki piha predvsem v hladni polovici leta: zunaj brije, piha košava
SSKJ²
koščák -a m (á)
1. oreh z zelo trdo lupino in jedrom, ki se nerado loči od nje: koščake je težko stolči / na vrtu ima nekaj koščakov dreves s takimi orehi
2. ekspr. krepek, trden človek: bil je mlad koščak z rjavo brado
♦ zool. manjši sladkovodni rak z ozkim glavoprsjem in belkastimi nogami, Astacus torrentium
SSKJ²
koščàt -áta -o prid. (ȁ ā)
ekspr. zelo suh, koščen: koščat obraz; koščata roka / bil je suh in koščat
SSKJ²
kóšček -čka m (ọ́)
manjšalnica od kos(ec): odlomiti košček / razrezati na koščke / košček kruha / košček sladkorja / ob koči je košček njive
● ekspr. raztrgati na drobne koščke čisto, popolnoma; ekspr. mesto obnavljajo po koščkih postopno
SSKJ²
koščén -a -o prid. (ẹ̑)
1. nanašajoč se na kost: koščeni izrastki / koščeno ogrodje / koščeni izdelki; nož s koščenim ročajem
2. ki ima zelo vidne, izstopajoče kosti: koščen obraz, prst; prijela ga je s svojo koščeno roko; koščeno lice / je visok in koščen človek / ekspr. koščen konj je s težavo vlekel voz zelo suh
♦ anat. koščeni labirint koščena, zunanja plast labirinta; koščeni polž spiralasto zaviti kanal koščenega labirinta; les. koščeni les zelo trd les
    koščéno prisl.:
    koščeno bele hiše
SSKJ²
koščenják -a m (á)
ekspr. zelo suh, koščen človek: kaj bo takle koščenjak
SSKJ²
koščénka -e ž (ẹ̄)
ekspr. zelo suha, koščena ženska: debeluške in koščenke / pride koščenka s koso smrt
SSKJ²
koščenolíčen -čna -o prid. (ī ȋ)
ki ima zelo suha, koščena lica, koščen obraz: koščenoličen človek / koščenoličen obraz
SSKJ²
koščénost -i ž (ẹ̑)
značilnost koščenega: koščenost obraza; koščenost in mišičavost
SSKJ²
koščíca -e ž (í)
1. manjšalnica od kost: ptič ima drobne koščice / ribja koščica se mu je zataknila v grlu
2. osrednji oleseneli del koščičastega plodu, sadu: breskova, slivova koščica / sadne koščice
3. nar. prekmursko bučno seme: nepozabni so bili zimski večeri z luščenjem koščic
● ekspr. njeni prsti so same koščice so zelo suhi; ekspr. rad bi mu koščice potipal, pretresel rad bi ga zelo pretepel
♦ anat. slušne koščice koščice v srednjem ušesu, ki prenašajo tresljaje z bobniča v notranje uho; bot. koščica močvirska ali vodna rastlina s pernato deljenimi listi in belimi cveti v kobulih, Sium
SSKJ²
koščíčar -ja m (ȋ)
agr. drevo, ki rodi koščičaste sadove: koščičarje cepijo spomladi; obrezovanje koščičarjev
SSKJ²
koščíčast -a -o prid. (í)
ki ima koščico (v sadu): pečkato in koščičasto sadje / koščičasti plod, sad
SSKJ²
kôšek -ška m (ō)
nav. ekspr. manjšalnica od koš: oprtati si košek / košek detelje / gnojni košek / košek za odpadke / otročiček je v košku hitro zaspal
♦ bot. socvetje, ki ima cvete na ploščati ali izbočeni osi; čeb. jamica v goleni zadnjih nog čebele za spravljanje, prenašanje cvetnega prahu
SSKJ²
kôšen1 -šna -o prid. (ó)
agr. nanašajoč se na košnjo: košni sistem / pašno in košno gospodarstvo
SSKJ²
kôšen2 -šna -o prid. (ȏ)
navt., v zvezah: košni podaljšek srednji del sestavljenega jambora, kjer stoji koš; košno jadro križno jadro, nameščeno med spodnjim in vršnim jadrom
SSKJ²
košeníca -e ž (í)
travnik, navadno v hribovitem, gorskem svetu, ki se kosi enkrat na leto: pasti živino po košenicah; košenice in pašniki
// travnik sploh: ob hiši imajo košenico
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
košeníčica -e ž (í)
1. nar. (pokošena) trava, seno: grabiti košeničico
2. bot. rastlina z nedeljenimi listi in navadno rumenimi metuljastimi cveti, Genista: barvilna, dlakava košeničica
SSKJ²
košenílja -e ž (ȋ)
kem. rdeče barvilo iz košeniljke:
SSKJ²
košeníljka -e ž (ȋ)
zool. na kaktusu živeči kapar z rdečim barvilom v koži, Dactylopius coccus: košeniljka daje rdečo barvo
// kem. rdeče barvilo iz te živali:
SSKJ²
košenína -e ž (í)
1. travnik, navadno v hribovitem, gorskem svetu, ki se kosi enkrat na leto: na strmi košenini je le tu in tam rasel kak grm
// travnik sploh: za vrtom so imeli njivo in košenino
2. (pokošena) trava, seno: grabiti košenino
SSKJ²
košenínar -ja m (ȋ)
zool. večja, komarju podobna žuželka z zelo dolgimi nogami, ki ne pika, Tipula oleracea:
SSKJ²
košênje -a s (é)
glagolnik od kosíti: stroj za košenje trave
SSKJ²
košêr -- prid. (ȇ)
v judovski religiji obredno čist: košer hrana; kozliček je bil košer
● knjiž. košer ljudstvo Judje
SSKJ²
košníca -e ž (í)
nar. vzhodno pleten čebelni panj, navadno kopaste oblike; koš: košnice so bile brez okraskov
SSKJ²
kôšnja -e ž (ó)
1. delo, dejavnost, povezana s pospravljanjem trave: pomagati pri košnji; začeti s košnjo; košnja, setev in žetev / druga, prva košnja
// čas takega pospravljanja: bilo je ob košnji
2. glagolnik od kosíti: košnja je težko delo / nizka pri tleh, visoka košnja visoko od tal
// kar se (na)kosi: letos je bila slaba košnja; pren., ekspr. v tej vojni je imela smrt bogato košnjo
SSKJ²
kóšta -e ž (ọ̑)
nižje pog. hrana, jed: košta je bila slaba
SSKJ²
koštáti -ám nedov. (á ȃ)
nižje pog. stati1, veljati: šola ga dosti košta
SSKJ²
koštrún -a m (ȗ)
1. skopljen oven: jedli so pečenega koštruna
2. ekspr. kdor ima goste, skodrane, navadno razmršene lase: poglej ga, kakšen koštrun je
3. ekspr. navihan, razposajen otrok: ta koštrun ni nikoli pri miru / kot nagovor ti koštrun ti
SSKJ²
koštrúnček -čka m (ȗ)
manjšalnica od koštrun: servirali so pečenega koštrunčka / mali koštrunček me je skoraj spravil v strah
SSKJ²
koštrúnji -a -e prid. (ȗ)
nanašajoč se na koštrune: koštrunje meso v obari / koštrunja kučma / ekspr. ta človek ima koštrunji obraz
SSKJ²
koštrúnov -a -o (ȗ)
pridevnik od koštrun: jedli so koštrunovo pečenko; koštrunovo meso
SSKJ²
koštrunovína in koštrúnovina -e ž (í; ȗ)
koštrunje meso: pečena koštrunovina; koštrunovina z rižem
SSKJ²
košúta -e ž (ú)
1. samica jelena: košuta se pase; vitka košuta
2. etn. šema, ki predstavlja četveronogo žival, znana v okolici Celja: biti za košuto
SSKJ²
košútji -a -e prid. (ȗ)
nanašajoč se na košute: košutje mleko / ekspr. otroci s črnimi košutjimi očmi
SSKJ²
košútnik -a m (ȗ)
bot. gorska rastlina z rumenimi cveti in zdravilno koreniko, Gentiana lutea: tam rastejo košutniki in jegliči
SSKJ²
kót1 -a m (ọ́)
1. prostor med dvema stikajočima se stenama: postavil je palico v kot; sedla je v kot in čakala; kredenca stoji v desnem kotu kuhinje; umazan, zanemarjen kot / tudi kot je treba pomesti / za kazen je moral stati v kotu / v kotu ust je imel cigareto kotičku / jedilni kot del prostora, urejen za serviranje hrane; miza, kotna klop in stoli za tak prostor; kmečki kot jedilni kot s pohištvom v kmečkem slogu
// s prilastkom del, površina med dvema stikajočima se stranicama česa: v zgornjem kotu slike; kot šahovnice
2. ekspr., navadno s prilastkom prostor, kraj1, mesto1: tudi na dvorišču ni bilo primernega kota za njegov avto / moral se je umakniti v svoj kot na svoje običajno mesto, na svoj prostor / hitro najde vsak skriven, varen kot
// manjše, ozko območje, predel: svet je velik, na ta kot pa nisi vezan / bohinjski kot
3. ekspr., navadno s prilastkom prostor za bivanje, dom: rada bi že imela svoj kot; hrani za miren kot na stara leta
4. v kmečkem okolju pravno zagotovljena pravica do stanovanja, hrane v hiši ob spremembi lastnika; preužitek: izgovoriti si kot; zapisal mu je kot za stara leta / ima pravico do kota
5. geom. količina, ki izraža razprtost med dvema poltrakoma s skupnim krajiščem: izračunal je vse kote; kote meriti; stranici oklepata kot 90°; koti kvadrata; vsota kotov / reflektorja sta nameščena pod različnimi koti / izbočeni ali konveksni kot; iztegnjeni kot ki meri 180°; komplementarna kota ki merita skupaj 90°; naklonski kot; notranji kot ki ga v notranjosti geometrijskega lika oklepata dve sosednji stranici ali dve sosednji stranski ploskvi; ostri kot manjši od 90°; polni kot ki meri 360°; pravi kot ki meri 90°; suplementarna kota ki merita skupaj 180°; topi kot večji od 90° in manjši od 180°; kosinus kota število, določeno z razmerjem med dolžino kotu priležne katete in dolžino hipotenuze v pravokotnem trikotniku; kotangens kota število, določeno z razmerjem med dolžinama kotu priležne in nasprotne katete v pravokotnem trikotniku
6. voj., navadno v zvezi mrtvi kot prostor, ki ga zaradi naravne ali umetne ovire ni mogoče obstreljevati: skriti se v mrtvi kot; mrtvi kot pod zidom
7. šport., pri nogometu prostor v kotu igrišča, s katerega igralec strelja pred gol: postaviti se v kot
// kazenski strel s tega prostora: dosoditi kot
8. publ., navadno v zvezi zorni kot izhodišče, osnova za presojanje česa: problem obravnavata z različnih zornih kotov
● ekspr. pretaknili so vse kote povsod so pogledali, vse so preiskali; ekspr. tudi na strokovnem področju je bil potisnjen v kot tudi njegovo strokovno delo je bilo neupoštevano; ekspr. knjige je vrgel v kot trajno ali začasno je nehal študirati; po vseh kotih so se valjale cunje povsod
♦ alp. kot na koncu zaprta gorska dolina; astron. časovni kot čas, ki poteče od kulminacije zvezde; avt. mrtvi kot prostor ob strani avtomobila, ki se v vzvratnem ogledalu ne vidi; fiz. deklinacijski kot odklonski kot magnetne igle od smeri sever–jug; lomni kot med lomnim žarkom in vpadno pravokotnico; odbojni kot med odbitim žarkom in vpadno pravokotnico; vpadni kot med vpadnim žarkom in vpadno pravokotnico; grad. deviacijski kot; šport. mrtvi kot prostor, v katerem nasprotni igralec glede na svoj položaj lahko prestreže žogo; teh. rezilni kot med čelno ploskvijo rezila in smerjo rezanja
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
kot2 vez.
I. med členi v stavku
1. za izražanje primerjave glede enakosti: prav tako pridna je kot njena mati; razumeta se kot brata; za to delo je kot ustvarjen / otroci so bili iz iste ulice kot ona / letos je zaslužil toliko kot lani; dobička je toliko kot stroškov kolikor
2. navadno s primernikom za izražanje primerjave glede neenakosti, različnosti: njegov avto je dražji kot sosedov; proizvodnja je za desetino večja kot lani; vlak ne stoji več kot minuto; ekspr. to utegne napredek prej zavreti kot pospešiti / odbojka ni priljubljena kot nogomet / ne gre mu toliko za denar kot za čast
3. za izražanje podobnosti: vede se kot gospodar / bel kot sneg; otrok je tiho kot miška; dela kot črna živina
4. za izražanje približne, dozdevne podobnosti: sprejeli so ga medse kot brata; obšlo ga je nekaj kot kesanje; strop je bil kot posut z zvezdicami; počutim se kot prerojen; odgovarja kot v zadregi
5. ekspr., z nikalnico, v zvezi z drug, drugače za izražanje omejenosti na določeno, navedeno: to mi je povedal nihče drug kot direktor; z otrokom nima drugega kot skrbi; predenj si ne upa drugače kot s sklonjeno glavo / kje drugje kot pri nas bi se mu godilo bolje?
6. ekspr., navadno v zvezi s tako za združevanje, vezanje sorodnih pojmov glede na povedano: s filmom so bili zadovoljni tako gledalci kot kritiki; znanstvenika visoko cenijo doma kot v tujini / razdrobljenost je škodljiva kot v gospodarskem tako v družbenem pogledu; publ. prošnji je treba priložiti osebno izkaznico kot tudi potrdilo o nekaznovanju in
7. za izražanje funkcije, položaja, ki ga ima ustrezna oseba ali stvar: vsi ga poznajo kot odličnega govornika; pusti pijačo, to ti svetujem kot prijatelj; publ. znanost kot vodilna družbena sila; bil je zdravnik in kot tak je služil v mornarici; kot gost nastopa slaven tenorist; že kot otrok, star. otrok je ljubil samoto / to sliko sem dobil od sorodnikov kot dar v dar; postavljajo ga kot zgled za zgled
II. v odvisnih stavkih
1. v primerjalnih odvisnih stavkih za izražanje pomenov kakor pod I., 1–6
a) zgodilo se bo tako, kot si naročil; obnašaj se, kot se spodobi; ekspr. taki, kot si ti, nimajo besede / film na televiziji je isti, kot sem ga videl pred leti / podjetje je imelo toliko stroškov, kot so računali kolikor
b) pridelek je slabši, kot smo pričakovali / zgodba se je končala drugače, kot je nakazoval začetek; ni tako močen, kot sem mislil / izdal je več, kot je namenil
c) s pogojnim naklonom ali v zvezi z da: vede se, kot da je on gospodar; govori, kot da ne bi bil pri pameti
č) ni dosegel drugega, kot da so se mu vsi smejali; odgovora ne dobiš drugače, kot če ga izsiliš
d) kot se virusi ločijo po obliki, tako se razlikujejo tudi po zgradbi
// z oslabljenim pomenom za izražanje primerjave sploh: kot kaže spričevalo, si se pošteno trudil; delajo, kot se komu zljubi; publ. kot poročajo listi, je upor zadušen / takoj se je spustil v prepir, kot je bil sploh hitre jeze; skopuh kot je, ni popustil niti za dinar
// nav. ekspr. za izražanje odnosa osebka do povedanega: pridi jutri ali pojutrišnjem, kot hočeš; kot se zdi, bodo naši zmagali / skrajnosti so, kot je znano, zmeraj škodljive / kot sem rekel: ne dam
2. nav. elipt. za naštevanje zgledov za prej povedano: na voljo so jim pripomočki, kot so predavanja, tečaji in seminarji; glagoli, kot skakati, letati, sedati, se imenujejo ponavljalni
● star. to je, kot bi dejal, zastonj takorekoč; ekspr. za delo je pripraven kot le kaj zelo; ekspr. poznam tisto dekle, lahkomiselna je kot le katera zelo; ekspr. delo je več kot lahko zelo; pog. opomin je zalegel toliko kot nič prav nič; ekspr. to je pa že več kot preveč izraža nejevoljo, zavrnitev; ekspr. denarja ima več kot preveč zelo veliko; ekspr. tam ljudje malo manj kot stradajo skoraj
SSKJ²
kóta -e ž (ọ́)
1. geod. točka na zemeljskem površju, zlasti na vzpetini, z izmerjeno nadmorsko višino: na tem območju so tri kote
// nadmorska višina: določiti, izmeriti koto
2. voj. žarg. vzpetina z izmerjeno nadmorsko višino: obkoljevati koto; zavzeli so položaje na koti petsto
♦ geom. število, ki označuje oddaljenost točke od projekcijske ravnine; teh. številka z znaki za označevanje mer na načrtu, risbi
SSKJ²
kotácija -e ž (á) ekon.
1. sprejem novega vrednostnega papirja v trgovanje na borzi: uvrstiti delnice v borzno kotacijo; razširitev kotacije / prva kotacija del borzne kotacije, v katero se lahko uvrstijo delnice izdajateljev, ki izstopajo po svoji likvidnosti, velikosti in transparentnosti poslovanja
2. vrednost, cena česa na borzi: visoka kotacija evra; znižanje kotacij
SSKJ²
kotáč -a m (á) knjiž.
1. kolo (pri vozu): bližal se je voz, škripaje s kotači
// skuter: kotač je bil najprimernejše prevozno sredstvo za patrulje
2. zvitek, kolobar: na krovu so ležali kotači vrvi
♦ zool. polž s stožčasto hišico, Calliostoma
SSKJ²
kotáčnik -a m (ȃ)
nav. mn., zool. navadno v sladkih vodah živeče nečlenaste živali z migetalkami na glavi, Rotatoria: deževniki in kotačniki
SSKJ²
kotálen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na kotaljenje: kotalno spravljanje sodov
♦ fiz. kotalno gibanje gibanje telesa, ki se kotali; kotalno trenje trenje pri kotaljenju kakega telesa; strojn. kotalni mlin stroj, pri katerem težki valji z drsenjem po gladkem dnu trgajo večja vlakna v manjša; teh. kotalni ležaj ležaj, pri katerem so med vrtečim se in mirujočim delom kotalke
SSKJ²
kotalícati -am nedov. (ī)
ekspr. kotaliti, valiti1: otroci so okroglo igračo premetavali in kotalicali; srebrnik se je kotalical v kot
SSKJ²
kotalíkati -am nedov. (ī)
ekspr. kotaliti, valiti1: otroka sta kotalikala fižol; obroči so se kotalikali po blatu
SSKJ²
kotalíti -ím nedov. (ī í)
premikati predmet po površini tako, da se vrti okoli svoje osi: kotaliti hlode; velik kolobar sira so kotalili do kamiona; kamenje se kotali po strmini navzdol; pren., knjiž. veter kotali črne oblake
    kotalíti se 
    1. ekspr. s težavo, nerodno premikati se: otrok se kotali za materjo
    2. potepati se, pohajkovati: kotali se po vasi
    kotalèč -éča -e:
    kotaleče se krogle
SSKJ²
kotaljáti -ám nedov. (á ȃ)
star. kotaliti, valiti1: kotaljati sod; kotaljal se je po strehi
    kotaljajóč -a -e:
    kotaljajoče se kamenje
SSKJ²
kotaljênje -a s (é)
glagolnik od kotaliti: kotaljenje žoge / slišati je bilo samo zamolklo kotaljenje kamenja
SSKJ²
kotálka -e ž (ȃ)
nav. mn. priprava s koleščki za kotalkanje, ki se pritrdi na čevlje: ima kotalke in drsalke
♦ nav. mn., teh. sestavni del kotalnega ležaja v obliki valjčka, prisekanega stožca, sodčka, iglice
SSKJ²
kotalkalíšče -a s (í)
urejen prostor z betonsko, asfaltno ploskvijo za kotalkanje: vsako popoldne se hodi kotalkat na kotalkališče; drsališča in kotalkališča
SSKJ²
kotálkanje -a s (ȃ)
glagolnik od kotalkati: veselil se je drsanja in kotalkanja / ukvarjati se s kotalkanjem / zmagati v kotalkanju
SSKJ²
kotálkar -ja m (ȃ)
kdor se kotalka: na kotalkališču je ob nedeljah veliko kotalkarjev
// športnik, ki se ukvarja s kotalkanjem: tekmovanje mladih kotalkarjev
SSKJ²
kotálkarica -e ž (ȃ)
ženska, ki se kotalka: na kotalkališču je bilo kmalu vse polno kotalkarjev in kotalkaric
// športnica, ki se ukvarja s kotalkanjem: tečaj za mlade kotalkarje in kotalkarice
SSKJ²
kotálkarski -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na kotalkarje ali kotalkarstvo: kotalkarski krožek / drsalno-kotalkarski klub
SSKJ²
kotálkarstvo -a s (ȃ)
kotalkanje: kotalkarstvo in drsanje
SSKJ²
kotálkati -am nedov. (ȃ)
ukvarjati se s kotalkanjem: kotalka že več let
    kotálkati se 
    hitro se premikati na kotalkah: deklice se kotalkajo po pločniku
SSKJ²
kotánčast -a -o prid. (á)
star. podoben kolobarju, spirali: kotančasti okraski
    kotánčasto prisl.:
    dim se kotančasto dviga proti nebu
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
kotánec -nca m (á)
star. kolobar, spirala: veter je vrtinčil kotance suhega snega / dim se je dvigal v kotancih
SSKJ²
kòtángens -a m (ȍ-ȃ)
geom., v zvezi kotangens kota število, določeno z razmerjem med dolžinama kotu priležne in nasprotne katete v pravokotnem trikotniku:
SSKJ²
kotánja -e ž (á)
manjša vdolbina v zemljišču, navadno naravna: kotanja z vodo; na dnu gozdne kotanje je oglarska koča / svet za vasjo je poln kotanj / na cesti se delajo kotanje jame
// nav. ekspr. vdolbina, votlina sploh: vodnjak je bil velika kamnita kotanja / drobne oči ji tičijo globoko v kotanjah
♦ geogr. čelna kotanja kotanja, ki jo izdolbe ledenik ob svojem spodnjem koncu
SSKJ²
kotánjast -a -o prid. (á)
poln kotanj: izravnaval je kotanjast svet okrog barak / ceste so bile blatne in kotanjaste / ekspr. nesrečniki s kotanjastimi lici
SSKJ²
kotánjica -e ž (á)
nav. ekspr. manjšalnica od kotanja: z grmičjem prerasle kotanjice / v licih je imela kotanjici jamici
SSKJ²
kótar -ja m (ọ̑)
nar. preužitkar: čeprav je kotar, rad daje za pijačo
SSKJ²
kotáti -ám in kótam nedov. (á ȃ, ọ̄)
nar. kotaliti, valiti1: kotati sod; kotal se je po bregu navzdol
    kotáti se 
    valjati se: svinja se kota v blatu
SSKJ²
kótec -tca m (ọ̑)
nar. ograjen prostor v kotu hleva, zlasti za prašiče: v kotcu je bilo več prašičev; ozek kotec
SSKJ²
kótek -tka m (ọ́)
kotiček: stoji v desnem kotku / našel ji je varen kotek / kotki ustnic
SSKJ²
kôtel -tla [kotəu̯] m (ó)
1. velika, navadno okrogla ali valjasta kovinska posoda za kuhanje, segrevanje: naliti vodo v kotel; bakren, medeninast kotel; s stropa je visel velik kotel; zunaj je bilo vroče kot v kotlu, kot bi stopil v kotel / (vojaški) kotel; žganjarski kotel; kotel za prašiče; v pralnici imajo kotel za kuhanje perila; kotel za žganjekuho; pren., publ. Rusija je bila kotel, v katerem so vrele evropske in azijske sile
2. navadno v zvezi parni kotel naprava nekaterih pogonskih strojev, v kateri se voda z dovajanjem toplote spreminja v paro: parni kotel je razneslo; parni kotel za centralno kurjavo / kurjač parnega kotla
3. nav. ekspr. okrogla dolina s strmimi pobočji: vas leži v kotlu; odprl se mu je pogled na kotel pod Krnom
● publ., ekspr. strašiti kmete s skupnim kotlom zlasti prva leta po 1945 neobjektivno prikazovati življenje v (kmetijski) zadrugi
♦ strojn. ladijski parni kotel parni kotel, po konstrukciji prilagojen potrebam na ladji; lokomotivski parni kotel parni kotel za lokomotive; pranje kotlov odstranjevanje zlasti kotlovca z notranjih sten parnega kotla
SSKJ²
kôteln -a -o [kotələn in kotəln] prid. (ȏ)
nanašajoč se na kotel: kotelna cev / kotelna pločevina / opraviti redni kotelni pregled
♦ strojn. kotelni kamen kotlovec; kotelna voda voda, primerna za parne kotle
SSKJ²
kôtelski -a -o [kotəlski] prid. (ó)
nanašajoč se na kotel: kotelski ročaj / opraviti kotelski pregled
SSKJ²
kóten -tna -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na kot: dobili so kotne klopi, mize
♦ agr. kotni plug prevračalni plug s tremi ročicami za oranje nagnjenih površin; elektr. kotni jambor jambor, pri katerem električni vodnik spremeni smer; geom. kotna mera število, ki izraža velikost kota v kotnih enotah; (kotna) minuta šestdeseti del (kotne) stopinje; (kotna) sekunda šestdeseti del kotne minute; (kotna) stopinja devetdeseti del pravega kota; teh. kotni ventil ventil na oglu dveh pravokotno stoječih cevi; kotno železo navadno kovinska palica, v prerezu podobna črki L
SSKJ²
kotenína -e ž (í)
močna, navadno nebeljena bombažna tkanina: rjuhe iz kotenine
SSKJ²
kotenínast -a -o prid. (í)
ki je iz kotenine: koteninast predpasnik; koteninasta krpa
SSKJ²
kotênje -a s (é)
glagolnik od kotiti: ob času kotenja; parjenje in kotenje
SSKJ²
koteríja -e ž (ȋ)
knjiž. klika: nastopili so proti koteriji / literarna, politična koterija
SSKJ²
kotìč -íča m (ȉ í)
nav. ekspr. manjšalnica od kot: ždi v kotiču / potrebuje le miren kotič in preskrbo / živel je v prijaznem kotiču med hribi
SSKJ²
kotíček -čka m (ȋ)
1. nav. ekspr. manjšalnica od kot(ič): skril se je v kotiček / svojega kotička pri oknu ni odstopil / zelenjadni kotiček / je redek v tem kotičku Evrope / v skrivnem kotičku njenega srca
● ekspr. pretaknili so vse kotičke povsod so pogledali, vse so preiskali; uredili so prodajni kotiček za cigarete oddelek; ekspr. dvorano so napolnili do zadnjega kotička popolnoma, čisto
2. s prilastkom skrajni del ust, oči: ob očesnih kotičkih so že bile gubice; kotiček ust / s kotički oči ga je opazoval
3. s prilastkom soba, prostor za kako dejavnost: odprli so računalniški kotiček; šahovski kotiček
4. s prilastkom stalna rubrika v časopisu, reviji, navadno le za ožji krog bralcev: urednik jezikovnega kotička; ugankarski kotiček; najraje bere zdravstveni kotiček
SSKJ²
kotiljón -a m (ọ̑)
skupinski ples s figurami, po izvoru iz Francije, pri katerem si plesalci dajo manjša darila: plesati kotiljon
// tako darilo: dala mu je kotiljon
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
kotíranje -a s (ȋ)
glagolnik od kotirati: kotiranje načrta / kotiranje na borzah
SSKJ²
kotírati -am nedov. in dov. (ȋ)
1. teh. označevati s kotami: kotirati načrt
2. nepreh. imeti določeno tržno ceno: delnice nizko, visoko kotirajo; pren., knjiž. njegove slike visoko kotirajo
// imeti možnost trgovanja na borzi: ta delnica lahko kotira
    kotíran -a -o:
    kotirani vrednostni papirji; kotirana risba
    ♦     geom. kotirana projekcija
SSKJ²
kotíren -rna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na kotiranje: kotirni sistem / kotirna črta, številka
SSKJ²
kotíšče -a s (í)
1. prostor za kotenje: premestiti breje svinje v kotišče; čiščenje kotišča / kotišča komarjev so polivali s petrolejem
2. s prilastkom kraj, kjer se kaj pojavlja v veliki meri in od koder se širi: to močvirje je kotišče bolezni; kotišča okužb / slabš. nekatera predmestja so bila prava kotišča zločinov
SSKJ²
kotítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od kotiti: v času paritve in kotitve / primer prezgodnje kotitve mladičev
SSKJ²
kotíti -ím nedov. (ī í)
pri živalih spravljati iz rodil mladiče, mladiča: preden samica koti, napravi toplo gnezdo / zajklja koti večkrat na leto / kotiti žive mladiče
    kotíti se 
    1. razmnoževati se, množiti se: komarji se kotijo v mlakah
    2. ekspr. nastajati, pojavljati se: tu se kotijo bolezni / tako se zlo koti v družinah
SSKJ²
kotizácija -e ž (á)
1. glagolnik od kotirati 2: kotizacija vrednostnih papirjev
2. prispevek organizaciji za kritje skupnih izdatkov: plačati kotizacijo za članstvo v inozemskem društvu; članice Organizacije združenih narodov so se dogovorile o višini kotizacij za stroške poslovanja
SSKJ²
kôtla in kótla -e ž (ȏ; ọ̑)
zastar. tolmun: pod njim je bila kotla z vodo; pognal se je v kotlo
// manjša jama, kotanja: v kotli so se valjali divji prašiči
SSKJ²
kotlár -ja m (á)
izdelovalec, popravljavec kotlov: bil je kotlar; klepar in kotlar
SSKJ²
kotlárna -e ž (ȃ)
prostor ali stavba, kjer je nameščen parni kotel: zgraditi kotlarno; tovarniška kotlarna; kotlarna z dvema kotloma
// delavnica za izdelovanje, popravljanje kotlov: bil je lastnik kotlarne in livarne
SSKJ²
kotlárski -a -o prid. (á)
nanašajoč se na kotlarje ali kotlarstvo: kotlarsko kladivo, orodje / kotlarski izdelki / kotlarska obrt
SSKJ²
kotlárstvo -a s (ȃ)
kotlarska obrt: ukvarja se s kotlarstvom
SSKJ²
kôtlast -a -o prid. (ó)
podoben kotlu: kotlasta posoda / kotlasta jama
SSKJ²
kötlaški gl. ketlaški
SSKJ²
kotlét1 -a m (ẹ̑)
kos mesa s kostjo s telečjega ali svinjskega hrbta; zarebrnica: kupiti kotlet / svinjski, telečji kotlet / za večerjo je bil svinjski kotlet z omako
SSKJ²
kotlét2 -a m (ẹ̑)
nav. mn., zastar. zalizek: imel je črne kotlete
SSKJ²
kotlíca -e ž (í)
knjiž. kotliček: prinesla je kotlico s toplo vodo
♦ geol. vdolbina, kotanja, ki nastane zaradi vrtinčenja v rečni strugi
SSKJ²
kotlìč -íča m (ȉ í)
1. manjšalnica od kotel; kotliček: segreti vodo v kotliču / kotlič za sneg
2. knjiž. kotlu podobna vdolbina v rečni strugi: tam so bili slapovi, tolmuni in kotliči, v katerih je vrela ledena voda
♦ geogr. kotlič vrtača s strmimi pobočji v visokogorskem svetu; navt. kompasni kotlič
SSKJ²
kotlíček -čka m (ȋ)
manjšalnica od kotel: zavreti vodo v kotličku / očistiti kotliček pri štedilniku posodo za gretje in shranjevanje vode
// kotličku podobna skleda za mešanje: v kotličku stepaj štiri beljake
SSKJ²
kotlíčkar -ja m (ȋ)
nekdaj popravljavec (manjših) kotlov: potujoči kotličkar
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
kotlína -e ž (í)
1. nižji, zaprt svet med hribi, gorami: mesto leži v kotlini; široka kotlina / ljubljanska, trboveljska kotlina
2. zastar. jama, kotanja: ob njivi je bila plitva kotlina
SSKJ²
kotlínast -a -o prid. (í)
nanašajoč se na kotlino: kotlinasta planota / ima kotlinasto lego
SSKJ²
kotlínica -e ž (í)
manjšalnica od kotlina: pred njimi se iznenada odpre kotlinica; leži v kotlinici
SSKJ²
kotlíšče -a s (í)
kotlarna, kotlovnica: v kotlišču je bila velika vročina
SSKJ²
kotljáti -ám nedov. (á ȃ)
ekspr. kotaliti, valiti1: vneto so kotljali sodčke; denar se je kotljal pod posteljo; pren. premišljeno je kotljal besede iz sebe
    kotljáti se 
    s težavo, nerodno premikati se: otrok se kotlja za materjo / okoli ognjišča se kotljajo mačice se valjajo
SSKJ²
kôtlovec -vca m (ó)
strojn. trdna usedlina, ki se nabira na stenah posod, v katerih se kuha, segreva voda: odstranjevanje kotlovca
SSKJ²
kotlôven -vna -o prid. (ō)
koteln: kotlovna pločevina / kotlovna naprava na kurilno olje
SSKJ²
kotlovína -e ž (í)
pločevina za kotle, zlasti bakrena: nerjaveča kotlovina
SSKJ²
kotlovínast -a -o prid. (í)
ki je iz kotlovine: kotlovinasta posoda
SSKJ²
kotlôvnica -e ž (ȏ)
prostor ali stavba, kjer je nameščen parni kotel: postavitev nove kotlovnice za proizvodnjo pare; kurilnica in kotlovnica
SSKJ²
kôtlovski -a -o prid. (ó)
koteln: kotlovska pločevina
SSKJ²
kótnik -a m (ọ̑)
1. teh. navadno kovinska palica, v prerezu podobna črki L: zaščititi vogle zidov s kotniki / enakokraki kotnik
// naprava, podobna črki L, za določanje pravih kotov: preveriti prave kote s kotnikom
2. nar. kočnik: ima še nekaj gnilih kotnikov
SSKJ²
kotnják -a m (á)
1. agr. kotni plug: orati s kotnjakom
2. nar. vzhodno kočnik: boleli so ga gnili kotnjaki
SSKJ²
kotomér -a m (ẹ̑)
priprava za merjenje kotov: šestilo in kotomer / premični kotomer
SSKJ²
kotón -a m (ọ̑)
tekst. tanko surovo bombažno platno: rjuhe iz kotona; v prid. rabi: koton stroj stroj za izdelovanje pletenin po kroju
SSKJ²
kotoneáster -tra m (á)
vrtn. okrasni grm z drobnimi belimi ali bledo rožnatimi cveti in rdečimi plodovi, panešplja: po parku so nasadili več vrst kotoneastrov
SSKJ²
kotonizírati -am nedov. in dov. (ȋ)
tekst., nekdaj kemični postopek, pri katerem se predelajo stebelna vlakna v vlakna, podobna bombažnim: kotonizirati konopljo
    kotonizíran -a -o:
    kotonizirani lan
SSKJ²
kotóren -rna m (ọ̄)
nar. zahodno kotorna: priletela je jata kotornov
SSKJ²
kotórna -e ž (ọ̑)
zool. sivkasta ptica z rdečim kljunom, ki živi v skalnatih gorskih predelih, Alectoris graeca: v stenah so se sklicevale kotorne
SSKJ²
kotrljáti -ám nedov. (á ȃ)
ekspr. kotaliti, valiti1: otroci kotrljajo fižole po tleh; kamenje se kotrlja po klancu navzdol / po obrazu so mu kotrljale solze tekle, polzele; pren. glasovi so se kotrljali po kamnitem hodniku
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
kotúrn -a m (ú)
1. nav. mn., pri starih Grkih in Rimljanih obuvalo z zelo visokim podplatom, ki ga nosijo igralci: igralci z maskami in koturni; pren., knjiž. našemu pojmovanju ni najvišje vedno tisto, kar se postavlja na visoke koturne
2. knjiž. izumetničen, bombastičen stil: v prevodu se čuti koturn
SSKJ²
kotúrnski -a -o prid. (ú)
nanašajoč se na koturn: bili so v visokih koturnskih čevljih / koturnska privzdignjenost igre
SSKJ²
kótva in kôtva -e ž (ọ̑; ó)
1. elektr. del generatorja, v katerem se inducira električna napetost: izmenični generator z vrtečo se kotvo
2. elektr. kos železa, ki ga priteguje trajni magnet ali elektromagnet: rele je pritegnil kotvo
3. zastar. sidro: spustiti kotvo
SSKJ²
kótvica in kôtvica -e ž (ọ̑; ó)
manjšalnica od kotva: pritegniti kotvico
SSKJ²
kòv1 kôva in kôv -a m (ȍ ó; ȏ)
1. knjiž. kovanje: kov jekla / dati v kov
// num. vtisnjen znak, podoba (na novcu): opremiti s kovom / enostranski, dvostranski kov
2. nav. rod. ed., star. vrsta, sorta: sin je čisto drugega, drugačnega kova kot oče; ljudje istega kova si ne morejo nasprotovati; ni bila takega kova, da bi tvegala / umetniki manjšega kova
● naš oče je človek starega kova v vsem se drži ustaljenih navad iz prejšnjih časov
SSKJ²
kôv2 -í ž (ȏ)
zastar. okov(je): dragocena kov
// podkev: konju dati novo kov
SSKJ²
kováč -a m (á)
1. kdor z udarci kladiva ali s strojnim stiskanjem oblikuje, obdeluje kovino: kovač kuje; kovač je z obema rokama vihtel kladivo; pesn. črni kovači / učiti se za kovača / kovač je podkoval konja / orodni, podkovski kovač; umetni kovač / kroparski kovači
2. ekspr. kdor z določenim ravnanjem pripravlja, ustvarja kaj: kovači usode
● preg. vsak je svoje sreče kovač
// nav. slabš. kdor sestavlja, tvori kaj: besedni kovači; kovač verzov
3. pog., nekdaj bankovec ali kovanec za 10 par: dala mu je kovač(a); plačati je moral tri kovače
♦ zool. užitna morska riba z bodicami in črno liso na obeh prsnih plavutih, Zeus faber
SSKJ²
kováček -čka m (á)
manjšalnica od kovač: kovaček že vihti kladivo / boji se plačati tistih par kovačkov
♦ zool. manjša, po hrbtu olivno zelenkasta ptica pevka, Phylloscopus trochilus
SSKJ²
kováčev -a -o prid. (á)
nanašajoč se na kovače: stisk žuljave kovačeve roke / kovačeve klešče kovaške klešče
● preg. kovačeva kobila je zmeraj bosa pri poklicnih storitvah svojca pridejo domači zadnji na vrsto
SSKJ²
kovačíca -e ž (í)
kovačeva žena: stara kovačica je umrla; pekovka in kovačica
SSKJ²
kovačíja -e ž (ȋ)
kovačnica: ob cesti je stala stara vaška kovačija
// kovaška obrt: pri njem se je izučil kovačije
SSKJ²
kováčnica -e ž (ā)
delavnica, obrat za kovanje: ob cesti je stala kovačnica; iz kovačnice se je razlegalo udarjanje kladiv; pren., ekspr. armada je kovačnica mladih ljudi
SSKJ²
kováčnik -a m (ȃ)
bot. lesnata popenjavka z velikimi rumenkasto rožnatimi cveti v socvetjih, Lonicera caprifolium: ob gozdu cvete kovačnik; kovačnik se vzpenja čez ograjo; vonj kovačnika
SSKJ²
koválen -lna -o prid. (ȃ)
ki se rabi za kovanje: kovalno orodje
♦ metal. kovalni preizkus preizkus, če se da kovina kovati; teh. kovalni stroj stroj za avtomatizirano kovanje drobnih izdelkov; vet. kovalna stena lesena stena, ob katero se pri podkovanju priveže nemiren konj; kovalne klešče podkovske klešče
SSKJ²
kòvalénten -tna -o prid. (ȍ-ẹ̑)
kem., v zvezah: kovalentni kristal kristal, v katerem so atomi vezani s kovalentno vezjo; kovalentna vez vez, ki veže atome istega elementa v molekulo
SSKJ²
koválo -a s (á)
teh. del kovalnega stroja, s katerim se neposredno udarja po kovini:
SSKJ²
kovánec -nca m (á)
kovan denar: v žepu so mu žvenketali kovanci / kovanec za en evro; srebrni, zlati kovanci; nekdaj tolarski, dinarski kovanec; kovanec za pet par
SSKJ²
kovánje -a s (ȃ)
1. glagolnik od kovati:
a) kovanje jekla; kovanje in varjenje / ročno, strojno kovanje
♦ teh. hladno kovanje brez poprejšnjega segrevanja; vroče kovanje kovanje razbeljene kovine; kovanje v utorih s kovalnim orodjem, ki ima izdolbeno obliko predmeta, ki ga želimo skovati
b) kovanje novih besed, verzov
c) kovanje načrtov
č) slišalo se je le drobno kovanje zapestne ure
2. star. kovinski del, ki varuje ali je za okras; okovje: smučarski čevlji z medeninastim kovanjem na robovih; kovček, obit s svetlim kovanjem; stol s srebrnim kovanjem
SSKJ²
kovár -ja m (á) knjiž.
1. spletkar, rovar: je premeten kovar
2. kovač: sami smo kovarji svoje usode
SSKJ²
kováren -rna -o prid. (ȃ)
knjiž. spletkarski, rovarski: snuje kovarne načrte / premetena in kovarna ženska
// zvit, premeten: kovaren smeh
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
kováriti -im nedov. (á ȃ) knjiž.
1. spletkariti, rovariti: kovaril je proti njim
2. kovati: ravno je kovaril železo za ključavnico / vso pot je kovarila hude naklepe
SSKJ²
kovárnik -a m (ȃ)
zastar. spletkar, rovar: ta zlobni kovarnik ga je očrnil pri očetu
SSKJ²
kovárski -a -o prid. (á)
knjiž. spletkarski, rovarski: vodili so ga kovarski nagibi / gre za kovarsko dejavnost propagande
SSKJ²
kovárstvo -a s (ȃ)
knjiž. spletkarstvo, rovarstvo: politično kovarstvo; postal je žrtev kovarstva in laži
SSKJ²
kováški -a -o prid. (á)
nanašajoč se na kovače ali kovanje: usnjen kovaški predpasnik / kovaška obrt / kovaški meh; kovaške klešče; kovaško kladivo, orodje; kovaško ognjišče ognjišče, na katerem se z ogljem ali koksom razžarjajo kosi kovine pred kovanjem
● sope kot kovaški meh zelo, glasno
♦ metal. kovaška klada debela kvadratna plošča z različno oblikovanimi luknjami in z žlebovi na robovih
SSKJ²
kováštvo -a s (ȃ)
kovaška obrt: izučil se je kovaštva / umetno kovaštvo / opustil je kovaštvo opravljanje kovaškega poklica
SSKJ²
kováti kújem nedov., kovál (á ú)
1. z udarci kladiva ali s strojnim stiskanjem oblikovati, obdelovati kovino: kovati jeklo, železo; kovati in variti / kovati v tanke železne palice / ročno, strojno kovati / kovati denar; kovati orožje; pren., ekspr. življenje ga je neusmiljeno kovalo
2. opremljati s kovinskim delom: kovati hrastova vrata / kovati konja pritrjati mu podkev / kaznjence kovati v verige uklepati
3. ekspr. z določenim ravnanjem pripravljati, ustvarjati kaj: koval je svojo lastno nesrečo; sami so si kovali svojo usodo / iz tuje nesreče kovati dobiček
// sestavljati, delati kaj, navadno s težavo: govor sta skupaj kovala; dolgo v noč je koval primerne izraze / slabš. kuje verze sestavlja, piše
4. ekspr. naskrivaj pripravljati, snovati kaj: kovati maščevanje; kovali so zaroto proti njemu; zvedel je, da se nekaj kuje / kuje nove načrte za bodočnost; kovati hudobne naklepe
5. ekspr. močno biti, utripati: od strahu ji je kovalo srce / v sencih mu je kovala groza; brezoseb. v glavi ji je kovalo
// udarjati, tolči: slepo kovati po nasprotnikovi sablji / na deblu je kovala žolna
● ekspr. kovati koga v deveta nebesa, v zvezde zelo hvaliti, povzdigovati; preg. kuj železo, dokler je vroče vplivaj na koga, kaj, dokler je mogoče; takoj izkoristi vsako ponujeno ugodnost
    kováti se ekspr.
    postajati bolj sposoben za kaj, navadno zaradi vpliva težkih razmer: v tej šoli se kujejo in vzgajajo kadri
    kován -a -o:
    kovani čevlji; kovani denar; kovano zlato zlat kovanec, zlatnik; kovano železo
SSKJ²
kôvčeg -éga m (ó ẹ́)
zastar. kovček
SSKJ²
kôvček -čka m (ó)
priprava, navadno pravokotne oblike s pokrovom in ročajem za prenašanje osebnih stvari: v levici je nesel kovček; vzeti obleko iz kovčka; težek, velik kovček; usnjen, lepo okovan kovček / pripravljati kovček dajati, zlagati vanj osebne stvari za potovanje / kovček za violino škatla; strešni kovček kovčku podoben avtomobilski strešni prtljažnik
// večjemu kovčku podobna priprava z ročajem na obeh straneh: lesen vojaški kovček
● ekspr. če nočeš ubogati, kar pospravi svoje kovčke pojdi, odidi; prišel je s kovčkom, odhaja pa kot milijonar prišel je reven, siromašen
SSKJ²
kovčéžič -a m (ẹ̑)
zastar. majhen kovček, kovčič: s seboj je prinesla kovčežič
SSKJ²
kôvčič -a in kovčìč -íča m (ó; ȉ í)
majhen kovček: iz kovčiča je vzel obleko
SSKJ²
kovelín -a m (ȋ)
min. rudnina heksagonalni bakrov sulfid:
SSKJ²
kôven -vna -o prid. (ō)
ki se da kovati: kovna litina, med; kovno jeklo; železo je kovno in magnetno
♦ ekon. kovna pariteta ali kovno razmerje razmerje med kovnimi stopnjami različnih valut; kovna prostost nekdaj pravica državljanov, da jim državna kovnica naredi iz kovine, ki so jo prinesli sami, ustrezno število kovancev; kovna stopnja razmerje med utežno enoto določene kovine in številom iz nje narejenih kovancev
SSKJ²
koventrírati -am dov. in nedov. (ȋ)
knjiž. z bombardiranjem uničiti, razdejati: koventrirati mesto
SSKJ²
koverkót tudi covercoat -a [koverkót] m (ọ̑)
tekst. močna volnena tkanina v keprovi, atlasovi vezavi, zlasti za moške plašče in obleke:
SSKJ²
kôvica -e ž (ȏ)
teh. preprost element, s katerim se vežejo pločevinasti deli: kovico izbiti, zakovati; aluminijasta, bakrena kovica; ploščata, polokrogla kovica / kleparska kovica drobna kovica za povezavo tanjših pločevin; konstrukcijske kovice večje kovice za jeklene konstrukcije; ugrezna kovica z ugreznjeno glavo
SSKJ²
kôvičen -čna -o prid. (ȏ)
nanašajoč se na kovico: kovična glava / kovična luknja / kovični niz, šiv
SSKJ²
kovíčenje -a s (ī)
glagolnik od kovičiti: hladno, vroče kovičenje; ročno, strojno kovičenje
SSKJ²
kovíčiti -im nedov. (í ȋ)
teh. vezati s kovicami: kovičiti in variti / hladno z nesegretimi, vroče kovičiti z razbeljenimi kovicami
    kovíčen -a -o:
    varjene in kovičene konstrukcije
SSKJ²
kovílje -a s (ȋ)
nar. trava kraških pašnikov z dolgimi resami v cvetih; bodalica: planinsko cvetje in kovilje
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
kovína -e ž (í)
neprozorna, navadno trdna kovna snov s sijajem in dobro prevodnostjo: ulivati kovino; primesi v kovinah; prevleka iz kovine; industrija za predelavo kovin; les in kovine / barvaste ali neželezne kovine vse kovine razen železa in železovih zlitin; rdeča kovina baker; železne kovine železo in železove zlitine
♦ kem. kovina element, ki tvori s kisikom bazični oksid in s kislinami sol; alkalijska kovina mehek, zelo lahek element kovinskega sijaja, na zraku in v vodi neobstojen; korozija kovin; metal. gnesti kovine oblikovati kovine s stiskanjem, valjanjem, vlečenjem; obdelovati kovino spreminjati obliko kovine z odrezovanjem; taniti kovino dajati kovini obliko tankih lističev; bela kovina zlitina bakra, kositra, svinca in antimona; čiste kovine brez kakršnihkoli primesi; lahke, težke kovine; mehke kovine z majhno trdoto; plemenite ali drage ali žlahtne kovine kemično zelo obstojne kovine, ki se uporabljajo zlasti za nakit in kovance; redke kovine; lahko, težko taljive kovine; ugotavljati čistino kovine količino, odstotek čistih žlahtnih kovin v kovinah in zlitinah; min. samorodna kovina
SSKJ²
kovínar -ja m (ȋ)
delavec v kovinski industriji: zaposlen je kot kovinar
// delavec v barvasti metalurgiji:
SSKJ²
kovínarski -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na kovinarje ali kovinarstvo: kovinarska delavnica; obiskuje kovinarsko šolo / kovinarska industrija kovinska
SSKJ²
kovínarstvo -a s (ȋ)
1. dejavnost, ki se ukvarja z oblikovanjem, obdelovanjem kovin: razvoj kovinarstva
2. veda o pridobivanju barvastih kovin: ima izpit iz kovinarstva
SSKJ²
kovínast -a -o prid.(í)
kovinski: kovinasta cev, posoda / govoril je s kovinastim glasom / kovinasta barva
    kovínasto prisl.:
    kovinasto zeleni hrošči
SSKJ²
kovino... ali kovíno... prvi del zloženk (ī)
nanašajoč se na kovino: kovinostrugar
SSKJ²
kovínostrugár -ja m (ī-á)
delavec, ki struži kovine: sprejeti v službo kovinostrugarja
SSKJ²
kovínski -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na kovino:
a) kovinski izdelki; kovinski vijak; kovinska cev; kovinska embalaža; kovinska galanterija; kovinska konstrukcija; kovinska palica, plošča, posoda
b) kovinski lesk, sijaj; kovinski okus okus po kovini; kovinske in nekovinske lastnosti / ekspr. govoriti s kovinskim glasom z zvonkim, ostrim glasom / kovinska barva
c) dela v kovinski stroki; kovinska industrija industrija, ki oblikuje, obdeluje kovine v končne izdelke
♦ fiz. kovinski barometer kovinska priprava za merjenje zračnega pritiska; aneroid; kem. kovinski oksid spojina kovine s kisikom; obrt. kovinsko pohištvo pohištvo s kovinskimi nosilnimi deli; teh. kovinska elektroda; kovinska žaga žaga za rezanje kovin
    kovínsko prisl.:
    perje se mu kovinsko sveti; kovinsko modra morska gladina; hrošč kovinsko zelene barve
SSKJ²
kôvnica -e ž (ȏ)
delavnica, obrat za izdelovanje kovanega denarja: zlato pošiljajo v kovnice / državna kovnica / kovnica denarja
// zastar. kovačnica: stopil je v kovnico po žago
SSKJ²
kôvničar -ja m (ȏ)
delavec v kovnici: zaposlen je kot kovničar
SSKJ²
kôvniški -a -o prid. (ȏ)
nanašajoč se na kovničarje ali kovnico: kovniški material / kovniško delo / kovniški obrat
SSKJ²
kôvnost -i ž (ō)
lastnost, značilnost kovnega: kovnost jekla / preizkus kovnosti
SSKJ²
kôvter -tra m (ó)
nižje pog. prešita odeja: odeti, pokriti se s kovtrom
SSKJ²
kôza -e stil. -é ž (ó)
1. manjša domača žival s srpastimi rogovi: koza meketa; kozo molsti, pasti; čreda koz; skače kot koza / angorska koza ki ima dolgo, mehko dlako; domača koza; kašmirska koza z dolgo, mehko dlako, po izvoru iz osrednje Azije
2. slabš. neumna, domišljava ženska: ona je prava, velika koza / kot psovka: koza neumna; koza kozasta
3. lesena priprava, navadno s štirimi nogami, na kateri se žaga, teše, oblikuje: desko položiti na kozo / tesarska koza; koza za žaganje drv
// tej podobna priprava, ki se rabi kot podstavek: risalna deska, postavljena na dveh kozah
4. nar. okrogla lončena posoda, navadno s tremi nogami ali brez njih: okrog koze je bilo polno žerjavice
5. mn. kužna bolezen z gnojnimi mehurčki na koži: preboleti koze; epidemija koz / ekspr. takrat so razsajale koze; pog. koze cepiti proti kozam; zastar. koze staviti cepiti proti kozam
● ekspr. narediti tako, da bo volk sit in koza cela da bo prav za obe strani
♦ agr. koza kozolec brez strehe za sušenje detelje in trave; etn. kozo biti otroška igra, pri kateri igralci mečejo v stoječ predmet kamne, da bi ga prevrnili; grad. koza lesena, kovinska priprava, na katero se položi deska, ploh; mostna koza podpornik, navadno pri lesenem mostu; med. črne koze kužna bolezen s krvavimi mehurčki na koži; strojn. ležajna koza kovinska priprava za držanje ležaja v določeni razdalji od tal; šport. koza telovadno orodje za preskoke; vet. goveje, ovčje koze; zool. divja koza gams
SSKJ²
kozáča -e ž (á)
1. slabš. manjša domača žival s srpastimi rogovi; koza: kozača se je zakadila vanj
2. zastar. lesena priprava, navadno s štirimi nogami, na kateri se žaga, teše, oblikuje; koza: desko položiti na kozačo
♦ zool. velika sova sivkasto bele barve s širokimi rjavimi lisami; uralska sova
SSKJ²
kozáček -čka m (á)
1. manjšalnica od kozak: junaški kozački
2. kazačok: plesati kozaček
SSKJ²
kozáčka -e ž (ȃ)
v ruskem okolju prebivalka nekdanjih mejnih krajin: oženil se je z mlado kozačko
♦ zool. visoka, vitka in hitra vsejeda afriška opica, Erythrocebus patas
SSKJ²
kozák -a m (á)
1. v carski Rusiji pripadnik vojaškega sloja prebivalcev nekdanjih mejnih krajin države: donski, zaporoški kozaki
// pripadnik posebnih, zlasti konjeniških enot, sestavljenih iz teh ljudi: tabor kozakov
2. v ruskem okolju prebivalec nekdanjih mejnih krajin: kozaki razpravljajo o kolhozih
♦ zool. obrobljeni kozak hrošč s črnim, rumeno obrobljenim telesom, živeč v stoječih vodah, Dytiscus marginalis
SSKJ²
kôza klámf kôze klámf tudi -- -- ž (ó, ȃ)
etn. otroška igra, pri kateri igralci mečejo v stoječ predmet kamne, da bi ga prevrnili: igrajo se kozo klamf / zbijati kozo klamf
SSKJ²
kozár -ja m (á)
pastir koz: ovčarji in kozarji
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
kozárček -čka m (ȃ)
manjšalnica od kozarec: razbiti kozarček / kozarček slivovke / kozarček je hitro izpil / povabim te na kozarček / kozarček vloženih gobic
● ekspr. zvrniti kozarček izpiti brez oddiha
SSKJ²
kozárec -rca m (ȃ)
1. majhna, navadno steklena posoda za pitje: naliti kozarec; prijel je (za) kozarec in pil; poln kozarec; žvenketanje kozarcev / kozarec mleka, vina, vode
// vsebina kozarca: izpiti kozarec do dna
// ekspr., v zvezi z na družabni sestanek ali pogovor, pri katerem se pije navadno alkoholna pijača: povabil ga je na kozarec
2. (večja) steklena posoda za shranjevanje živil: kozarce hermetično zapreti; vložiti sadje v kozarce; kozarec marmelade / navadni, patentni kozarci; kozarci za vlaganje
● ekspr. kozarca se ne brani rad ima alkoholno pijačo; vznes. dvigniti kozarec nazdraviti; ekspr. pridno prazni kozarce pije, navadno vino; ekspr. zvrniti kozarec izpiti brez oddiha; šalj. globoko je pogledal v kozarec opil se je; ekspr. članek je povzročil vihar v kozarcu vode veliko neupravičeno razburjenje
SSKJ²
kozaríja -e ž (ȋ)
lov. trop gamsov, ki ga sestavljajo samice, kozliči in mlajši samci:
SSKJ²
kôzast -a -o prid. (ó)
kozav: kozast obraz
// kozji: mož s kozasto brado
SSKJ²
kozáški -a -o prid. (á)
nanašajoč se na kozake: kozaški oddelek / kozaška konjenica / kozaški škornji
SSKJ²
kozáštvo -a s (ȃ)
v carski Rusiji miselnost, lastnosti kozakov: duh starega kozaštva
// kozaki: poveljevati kozaštvu
SSKJ²
kozàv -áva -o prid. (ȁ á)
1. ki ima brazgotine od prebolelih koz: kozav obraz / kozav človek
2. bolan za kozami: kozava živina
SSKJ²
kozávec -vca m (ȃ)
kozav človek: kozavec se je kislo nasmehnil
SSKJ²
kozávost -i ž (á)
značilnost kozavega: kozavost obraza
♦ agr. nabrekline, ki jih na rastlinah povzročajo nekateri zajedavci
SSKJ²
kôzel -zla [kozəu̯] m (ó)
1. kozji samec: kozel se pase; ovni in kozli; smrdi kot kozel zelo, močno
2. slabš. neumen, neresen človek: kaj bi s tem kozlom; kozel neumni
// objesten, pohoten moški: stari kozel ji ne da miru
3. sprednji, dvignjeni sedež na nekaterih vozovih, zlasti kočiji: sedeti na kozlu; kozel za kočijaža
4. zastar. lesena naprava, navadno s štirimi nogami, na kateri se žaga, teše, oblikuje; koza: desko položiti na kozla
5. rel. žarg. član samostanskega reda, ki ni duhovnik; brat: patri in kozli so že zbrani v kapeli
● ekspr. vzdihovali so nad napakami in iskali grešnega kozla osebo, ki bi jo obdolžili krivde zanje; pog., ekspr. streljati kozle delati velike napake, neumnosti
♦ agr. kozolec brez strehe za sušenje detelje in trave; koza
SSKJ²
kozèlc tudi kôzelc -a [kozəu̯c] m (ə̏; ó)
zastar. kozolec: spravljati seno v kozelc / delati, preobračati kozelce
SSKJ²
kózelnik -a m (ọ̑)
zastar. čarovnik, vedež: nekateri knezi so radi zahajali h kozelnikom
SSKJ²
kozêr -ja m (ȇ)
knjiž. duhovit, živahen pripovedovalec, kramljavec: med pisateljevimi liki je ironični kozer nepogrešljiv
// kdor piše kozerije: bil je duhovit kozer in prevajalec
SSKJ²
kozeríja -e ž (ȋ)
živahno, duhovito pisan sestavek o aktualnih dogodkih, problemih: piše feljtone in kozerije
// knjiž. živahno, duhovito pripovedovanje, kramljanje: pripoved marsikdaj prehaja v žurnalistično kozerijo
SSKJ²
kozêrski -a -o prid.(ȇ)
nanašajoč se na kozerje ali kozerijo: opisuje s kozersko gostobesednostjo; kozerska ironija
    kozêrsko prisl.:
    kozersko neprisiljeno podajanje zanimivih podrobnosti
SSKJ²
kozíca1 -e ž (í)
1. okrogla nizka posoda za kuhanje, dušenje, praženje: cvreti v kozici; lonci in kozice
// železna posoda na treh nogah za kuhanje: na ognjišču je stala kozica
2. obrt. vstavljeni del blaga v koraku pri hlačah, pod pazduho pri rokavih: vstaviti, všiti kozico; kozice pri rokavih
♦ čeb. priprava, na katero se odlaga satje
SSKJ²
kôzica2 tudi kozíca -e ž (ó; í)
nav. ekspr. manjšalnica od koza: pasti kozice / tesarska kozica
♦ zool. kozica močvirska ptica z meketajočim glasom v času parjenja, Gallinago gallinago; kozice prosojni in rahlo bočno stisnjeni rakci tankih nog, ki živijo zlasti v morju, Natantia; jamska kozica kozica z velikimi tipalnicami, ki živi v podzemeljskih jamah, Troglocaris schmidti
SSKJ²
kozičàv -áva -o prid. (ȁ á)
nekoliko kozav: kozičav obraz / kozičav mož
SSKJ²
kozíčka -e ž (í)
manjšalnica od kozica, posoda: speči meso v kozički
SSKJ²
kozína -e ž (í) knjiž.
1. usnje iz kozje kože; kozlovina: čevlji, plašč iz kozine
2. kozje meso: jesti kozino
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
kozíti se -ím se nedov. (ī í)
nar. primorsko glasno jeziti se, razburjati se: za vsako malenkost se kozi in togoti / dekleta se kozijo glasno se smejejo, režijo
SSKJ²
kózjak1 tudi kózjek -a m (ọ̑)
kozji iztrebek: kurjak in kozjak
SSKJ²
kozják2 -a m (á)
hlev za koze: v kozjaku so imeli več koz
SSKJ²
kozjebrád in kozjebràd -áda -o prid. (ȃ; ȁ á)
ki ima kratko, koničasto brado: imel je zelo dolg, kozjebrad obraz / kozjebradi gospod
SSKJ²
kozjebrádec -dca m (ȃ)
ekspr. kdor ima kratko, koničasto brado: kaj bi tisti kozjebradec
SSKJ²
kozjenóg -a -o prid. (ọ̑ ọ̄)
ki ima kozje noge: favni in kozjenogi satiri
SSKJ²
kozjerêja -e ž (ȇ)
gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z rejo, vzrejo koz: prašičereja in kozjereja
SSKJ²
kózji tudi kôzji -a -e prid. (ọ̄; ȏ)
1. nanašajoč se na koza 1: kozji bobki; kozja dlaka, koža; kozje mleko / kozje usnje / je kozji pastir / gospod s kozjo brado; ekspr. kozja steza zelo ozka, strma
2. v zvezi kozji parkeljci lesnata popenjavka z velikimi rumenkasto rožnatimi cveti v socvetjih, bot. kovačnik: porasel s kozjimi parkeljci
● ekspr. ugnal ga je v kozji rog premagal, bil boljši kot on; fant je zvit kot kozji rog zelo; šalj. naučiti koga kozjih molitvic s strogostjo, kaznimi navaditi koga prav ravnati, delati; šalj. brati fantu kozje molitvice oštevati ga
♦ bot. kozji rep rastlina s trikotnimi kopjastimi listi in majhnimi zelenimi cveti v socvetjih; stajska metlika; travniška kozja brada travniška rastlina z bledo rumenim koškom in ozkimi listi, Tragopogon pratensis; kozja pogačica grm z belimi cveti v socvetju in rdečimi jagodami; brogovita; obrt. kozja noga orodje z dvema ravnima, navadno v ostrem kotu stikajočima se reziloma za rezbarjenje
SSKJ²
kozjíca -e ž (í)
bot. trnata rastlina s škrlatno rdečimi, vijoličastimi ali belimi cveti v koških, Onopordum: ilirska kozjica
SSKJ²
kôzka -e ž (ó)
ekspr. manjšalnica od koza 1; kozica2: kozka se že pase
SSKJ²
kozlánje -a s (ȃ)
nizko bruhanje: zdravilo je preprečilo kozlanje / na kozlanje ji gre / pobrisati kozlanje izbljuvek
SSKJ²
kozlaríja -e ž (ȋ)
slabš. neumno dejanje ali ravnanje: ne delaj kozlarij
// literarno delo, sestavek, film brez vrednosti: take kozlarije že dolgo ni bral, gledal
SSKJ²
kozláti -ám nedov. (á ȃ)
nizko izmetavati iz želodca; bruhati: pijanec kozla
SSKJ²
kozlè1 -éta m (ȅ ẹ́)
ekspr. majhen kozel, kozliček: kozle je hitro jedel; okrog njega je skakal kakor kak kozle / ti si velik kozle
♦ lov. samec gamsa do vključno četrtega leta starosti
SSKJ²
kozlè2 -éta s (ȅ ẹ́)
ekspr. majhen kozel, kozliček: jagnjeta in kozleta
♦ lov. samec gamsa do vključno četrtega leta starosti
SSKJ²
kozlétina -e ž (ẹ̑)
kozlovina: čevlji iz kozletine / jesti kozletino
SSKJ²
kozlìč -íča m (ȉ í)
manjšalnica od kozel 1: jagnjiči in kozliči
SSKJ²
kozlíček -čka m (ȋ)
manjšalnica od kozlič: kozice, telički in kozlički; skače kot kozliček
♦ zool. hišni kozliček hrošč z dolgimi tipalkami, katerega ličinka uničuje obdelan les, Hylotrupes bajulus; veliki hrastov kozliček velik hrošč, katerega ličinka dela v hrastovem lesu dolge rove, Cerambyx cerdo
SSKJ²
kozličevína -e ž (í)
1. usnje iz kozličje kože: denarnica je bila iz kozličevine
2. kozličje meso: jesti kozličevino
SSKJ²
kozlíčji -a -e (ȋ)
pridevnik od kozlič: kozličja koža; kozličje meso
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
kozlík -a m (í)
bot. rastlina z rožnatimi cveti in pritličnimi poganjki, ki raste na močvirnih travnikih; dvodomna špajka
SSKJ²
kozlonóg -a -o prid. (ọ̑ ọ̄)
knjiž. ki ima kozje noge: kozlonogi satir
SSKJ²
kôzlov -a -o tudi kozlôv tudi kozlòv -ôva -o prid. (ó; ó; ȍ ó)
nanašajoč se na kozle: kozlovi bobki; kozlova koža / kozlova pečenka
SSKJ²
kozlovína -e ž (í)
1. usnje iz kozje kože: čevlji, hlače iz kozlovine / predelava kozlovine kozje kože
2. kozje meso: pečena mlada kozlovina
SSKJ²
kozlôvski -a -o prid. (ó)
nanašajoč se na kozle: kozlovska koža / ima rjave brke in kozlovsko brado
SSKJ²
kozmétičarka -e ž (ẹ́)
strokovnjakinja za kozmetiko: znana kozmetičarka / iti h kozmetičarki
SSKJ²
kozmétičen -čna -o prid. (ẹ́)
nanašajoč se na kozmetiko: kozmetični preparati; uporablja kozmetična sredstva / kozmetični salon / redna kozmetična nega; kozmetična operacija / kozmetični nasveti
SSKJ²
kozmétik -a m (ẹ́)
strokovnjak za kozmetiko: lasuljar in kozmetik
SSKJ²
kozmétika -e ž (ẹ́)
1. lepšanje in nega kože, zlasti na obrazu, in las z uporabo ustreznih sredstev: s kozmetiko ima dosti opravka; veliko časa porabi s kozmetiko obraza
// dejavnost, ki se ukvarja s tem: razvoj kozmetike / lasna kozmetika; dosežki v kozmetiki obraza
2. kozmetična sredstva: uporablja kozmetiko; tovarna kozmetike / negovalna kozmetika sredstva za nego kože, zlasti na obrazu, in las
SSKJ²
kózmičen -čna -o prid. (ọ́)
1. nanašajoč se na kozmos, vesoljski: breztežno stanje v kozmičnem prostoru / kozmični faktorji, zakoni / kozmični izstrelki; kozmične rakete / kozmični poleti / kozmična lirika; je pesnik kozmične poezije
♦ astron. kozmično leto čas, ki ga porabi Sonce, da napravi en obhod okoli središča našega zvezdnega sestava; fiz. kozmični žarki najmanjši delci snovi, ki prihajajo iz vesolja na zemljo; druga kozmična hitrost hitrost, ki jo mora doseči kako telo, da lahko zapusti težnostno območje zemlje; prva kozmična hitrost hitrost, ki jo mora doseči telo, da lahko kroži okoli zemlje; geol. kozmični prah delci, ki padajo iz medplanetarnega prostora na zemljo; kozmično obdobje razvojna doba zemlje pred nastankom prve trdne skorje; pravn. kozmično pravo pravo o mednarodnih in meddržavnih odnosih v zvezi z dejavnostjo v vesolju
// v zvezi kozmična ladja vozilo, namenjeno za vesoljske polete: izstreliti kozmično ladjo; posadka kozmične ladje
2. publ., ekspr. zelo velik, ogromen: človekova oblast nad naravo je dosegla že kozmični obseg; kozmične razdalje, razsežnosti
SSKJ²
kozmodróm -a m (ọ̑)
teh. prostor za vzletavanje vesoljskih ladij, zlasti v ruskem okolju; vzletišče, izstrelišče: s kozmodroma izstreliti vesoljsko ladjo
SSKJ²
kozmogóničen -čna -o prid. (ọ́)
nanašajoč se na kozmogonijo: osnova te pesnitve je kozmogonični mit; kozmogonične ljudske pripovedke / Kantova kozmogonična teorija
SSKJ²
kozmogoníja -e ž (ȋ)
veda o razvoju vesolja: ukvarjati se s kozmogonijo / mitične kozmogonije preprostih ljudstev
SSKJ²
kozmografíja -e ž (ȋ)
opisovanje zvezd, zemlje: kozmografija in kozmologija / Dantejeva kozmografija v Božanski komediji
SSKJ²
kozmográm -a m (ȃ) v kozmologiji
simbolični znak, ki z geometričnim vzorcem upodablja univerzalno celoto duhovnega sveta, pogosto namenjen meditaciji: vklesati kozmogram v steber; kamen z kozmogramom
SSKJ²
kozmologíja -e ž (ȋ)
veda o vesolju: ukvarjati se s kozmologijo; strokovnjak za kozmologijo / Einsteinova kozmologija
SSKJ²
kozmolóški -a -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na kozmologijo: ravnovesje v vesolju in drugi kozmološki problemi / kozmološki nauk o nastanku zemlje iz vode; kozmološke teorije
SSKJ²
kozmonávt -a m (ȃ)
kdor je usposobljen za vesoljske polete, vesoljec: polet kozmonavta; izstrelili so vesoljsko ladjo s tremi kozmonavti
SSKJ²
kozmonávtika -e ž (á)
veda o poletih v vesolje: razvoj kozmonavtike
SSKJ²
kozmonávtka -e ž (ȃ)
ženska, ki je usposobljena za vesoljske polete, vesoljka: bila je prva kozmonavtka
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
kozmonávtski -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na kozmonavte ali kozmonavtiko: kozmonavtska čelada / kozmonavtska znanost
SSKJ²
kozmopolít -a m (ȋ)
1. nav. slabš. pristaš kozmopolitizma: odtujil se je domovini in svojemu narodu ter postal nekakšen kozmopolit
2. kdor je široko, svetovno razgledan, svetovljan: je intelektualec in kozmopolit
♦ biol. rastlina ali žival, ki živi na kateremkoli območju zemlje
SSKJ²
kozmopolitízem -zma m (ī)
1. nazor, po katerem človek ne pripada posameznemu narodu, državi, ampak svetu kot celoti: pesnikov prehod od kozmopolitizma k patriotizmu / kozmopolitizem stoikov / slabš. zaiti v hud buržoazni kozmopolitizem
2. široka, svetovna razgledanost, svetovljanstvo: presenetil jih je s svojim kozmopolitizmom
SSKJ²
kozmopolítski -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na kozmopolite ali kozmopolitizem: razmišljati o evropski ali celo kozmopolitski demokraciji / kozmopolitski in domovinski principi v njegovi pesnitvi
// nav. ekspr. mednaroden2, svetoven: to je veliko, kozmopolitsko mesto / kozmopolitski značaj prestolnice
    kozmopolítsko prisl.:
    kozmopolitsko usmerjen človek
SSKJ²
kozmopolítstvo -a s (ȋ)
nav. slabš. kozmopolitska miselnost: v meščanskih slojih je vladalo kozmopolitstvo in nemškutarstvo
SSKJ²
kózmos -a m (ọ̑)
1. astron. prostor, v katerem so nebesna telesa; vesolje: širjenje kozmosa
2. po nazoru starih Grkov (neizmeren) prostor kot urejena celota: od kaosa do kozmosa; pren., knjiž. pesnikov svetlobni kozmos
3. knjiž., ekspr. človekov duhovni svet: odprti prostor je zamenjal z urejenim, v sebi umirjenim kozmosom / z oslabljenim pomenom kozmos človekove notranjosti
SSKJ²
kozodòj -ôja m (ȍ ó)
nar. nočna ptica selivka rjavo rdeče barve; legen, ležetrudnik
SSKJ²
kozòl -óla [kozou̯] m (ȍ ọ́)
nar. majhna posoda iz lubja: nabral je poln kozol jagod
SSKJ²
kozôlčar -ja [kozou̯čar] m (ȏ)
um. žarg., nav. slabš. umetnik, ki upodablja kozolce, zlasti impresionist: kozolčarji in špinačarji
SSKJ²
kozôlček -čka [kozou̯čək] m (ȏ)
nav. ekspr. manjšalnica od kozolec: imajo dva kozolčka / izrezljal je kozolček / delati stoje in kozolčke
SSKJ²
kozólec -ôlca [kozou̯ca] m (ọ̑ ȏ)
1. lesena, od strani odprta stavba za sušenje žita, krme: jemati snope iz kozolca; sušiti v kozolcu; prenočil je pod kozolcem / dvojni ali vezani kozolec dva vzporedna kozolca, zvezana s skupnim ostrešjem; kozolec dvojnik
♦ agr. stegnjeni kozolec ki ima okna v eni vrsti; žični kozolec kozolcu podobna naprava za sušenje krme; kozolec na rep dvojni kozolec s podaljškom
2. obrat telesa okrog prečne osi naprej ali nazaj na podlagi: opisal mu je kozolec / delati kozolce; lovili so se in preobračali kozolce
● ekspr. preobračati politične kozolce spreminjati politične nazore
SSKJ²
kozolnják -a m (á)
nav. mn., zool. na podlago prirasle morske živali s trdnim ovojem iz snovi, podobne rastlinski celulozi, Ascidiacea: bradavičasti kozolnjak
SSKJ²
kozonóg -a -o prid. (ọ̑ ọ̄)
ki ima kozje noge: nimfe in kozonogi satiri
SSKJ²
kozopŕsk -a m (ȓ)
zastar. oktober: bilo je petega kozoprska
SSKJ²
kozoróg -a m (ọ̑)
1. gorska žival z zajetnim telesom in grbicami na sprednji strani sabljastih rogov: trop kozorogov
2. kdor je rojen v astrološkem znamenju kozoroga: kozorog obožuje pozornost
● rojen v znamenju kozoroga v času od 21. decembra do 20. januarja
♦ astron. Kozorog deseto ozvezdje živalskega kroga; zool. alpski kozorog kozorog z dolgimi, navzdol srpasto ukrivljenimi rogovi, Capra ibex
SSKJ²
kozoróginja -e ž (ọ̑)
ženska, rojena v astrološkem znamenju kozoroga: samozavestna in simpatična kozoroginja; po horoskopu je kozoroginja
SSKJ²
kozorógov -a -o prid. (ọ̑)
geogr., v zvezi kozorogov povratnik vzporednik, po katerem se sonce ob svojem zimskem obratu navidezno premika; južni povratnik: prečkati kozorogov povratnik
SSKJ²
kóža -e ž (ọ́)
1. tanjša prevleka, sestavljena iz več plasti, na telesu
a) človeka: odrgniti, opraskati si kožo; ekspr. vrv mu je posnela kožo z roke; prerezal si je samo kožo; zlomljena kost mu štrli iz kože; izsušena, uvela, ekspr. utrujena koža; ima zelo mehko, nežno kožo; poraščena koža; plast, površina kože; ohraniti prožnost kože; ima kožo kot breskev / ima zelo grdo, lepo kožo polt; nega kože / bela koža bela barva kože; porjavela, zagorela koža; svetla, temna barva kože / začela se mu je luščiti koža zgornja plast kože; koža po rokah mu je razpokala; mazati kožo / bolezni kože; vnetje kože / človeška koža / pomarančna koža pomarančni lupini podobna jamičasta koža zaradi posebne razporejenosti podkožnega maščevja in vezivnega tkiva, zlasti na stegnih, bokih, trebuhu in zadnjici
b) živali: potegniti kožo z ribe; debela koža slona; dlakava, gola koža; s perjem poraščena koža / ekspr. mačka je požrla miš s kožo in kostmi vred vso
// ekspr. ta prevleka človeškega telesa, katere hujša poškodba pomeni izgubo življenja: braniti (svojo) kožo; skušal je rešiti vsaj kožo; za kožo mu gre; izdajstvo je moral plačati s kožo / pog.: ves čas je nosil kožo naprodaj izpostavljal se je smrtnim nevarnostim; odnesti celo kožo nepoškodovan priti iz tepeža, boja / temu so pošteno ustrojili kožo pretepli so ga; naredili so ga pohlevnega
2. ta prevleka, odstranjena s telesa živali: kupovati, prodajati kože; sušiti kožo; goveja, svinjska koža; skladišče kož / pred posteljo ima ovčjo kožo krzno / živalske kože
// pog., navadno s prilastkom usnje: čevlji iz kačje, krokodilje kože / torbica iz prave kože / čistila je okna z jelenovo kožo s krpo iz jelenovine
3. tanjša, navadno čvrsta prevleka nekaterih
a) sadežev: odstraniti kožo papriki, paradižniku; tanka koža / jabolko ima trdo kožo lupino
b) mesnih izdelkov: olupiti kožo klobase; debela koža salame
// strjena plast, navadno na površini tekočih, redkejših snovi: posneti kožo z marmelade / ekspr. na mleku se je naredila debela koža smetana
● ekspr. sama kost in koža ga je zelo je suh; mraz mu ježi kožo povzroča kurjo polt, srh; ekspr. še kožo bi mi odrl brezobzirno me izkorišča; dati prašiča iz kože odstraniti zaklanemu prašiču kožo; ekspr. iz kože te bom dal izraža veliko jezo, nezadovoljstvo, ogorčenje; kriči, kot bi ga iz kože dajali zelo, močno; ekspr. od jeze, veselja bi iz kože skočil zelo sem jezen, vesel; ekspr. ne more iz svoje kože ne more ravnati drugače, kot je navajen; publ. vloga je napisana igralcu na kožo dramski tekst je tak, da ustreza igralskim sposobnostim, značaju določenega igralca; šalj. grem pod kožo gledat spat; ekspr. ta pisatelj zna zlesti pod kožo zna spoznati, predstaviti bistvo človeške narave; ekspr. mraz mu je rezal v kožo zelo ga je zeblo; ekspr. doživeti, občutiti kaj na lastni koži na sebi, sam; ekspr. ne bi bil rad v njegovi koži v njegovem položaju, na njegovem mestu; ekspr. ima debelo, trdo kožo neprizadeto prenaša žalitve, namigovanja; je žaljivo nevljuden; pog. je v dobri, slabi koži čuti se zdravega, bolnega; je zdrav, bolan; je dobro, slabo razpoložen; ekspr. biti krvav pod kožo nagnjen k strastem, materialnim užitkom; ekspr. to je volk v ovčji koži slab človek, ki se dela, kaže dobrega, plemenitega
♦ kozm. mastna koža ki izloča veliko maščobe; suha koža ki izloča malo maščobe; med. ribja koža kožna bolezen s čezmernim luščenjem povrhnjice; teh. egalizirati kože dati jim enakomerno debelino; tur. skok čez kožo tradicionalna prireditev na praznik rudarjev, združena z obrednim sprejemanjem novih članov med rudarje; usnj. strojiti kožo obdelovati surovo živalsko kožo s strojili; konzervirana koža odrta živalska koža, pripravljena tako, da je obstojna do strojenja; surova koža ki še ni strojena; zool. letalna koža letalna mrena; plavalna koža med prsti živali, ki omogoča, pospešuje plavanje
SSKJ²
kóžar tudi kožár -ja m (ọ̑; á)
1. nekdaj kdor zbira in (pre)prodaja kože: kožar kupuje vse vrste kož / shraniti kožuh pri kožarju krznarju
2. delavec v usnjarski, krznarski industriji, ki prevzema in sortira (živalske) kože:
SSKJ²
kóžast -a -o prid. (ọ́)
podoben koži: kožasti del semena / kožasto lubje
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
kožekrílec -lca m (ȋ)
nav. mn., zool. žuželke z dvema paroma kožnatih prozornih kril, od katerih je zadnji par veliko manjši od sprednjega, Hymenoptera: sršeni, ose, čmrlji in drugi kožekrilci
SSKJ²
kožélj -a m (ẹ̑)
etn. rogovilicam podoben del kolovrata, na katerega se natakne kodelja: kolovrat s koželjem
♦ teh. gred, ki vrti zgornji mlinski kamen; mlinska gred; vodilo v spodnjem mlinskem kamnu
SSKJ²
kožéljnica -e ž (ẹ̑)
anat. podlaktna kost na palčni strani: podlahtnica in koželjnica
SSKJ²
kóžen1 -žna -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na kožo: poškodovati kožno tkivo / gladka kožna površina / kožna guba / kožni rak; zdravnik za kožne bolezni; kožna tvorba / kožne žleze / pog. kožna galanterija usnjena
♦ anat. kožni epitel epidermis; elektr. kožni pojav povečana gostota toka na površini vodnika; med. kožna afekcija kožno obolenje
SSKJ²
kožén2 -a -o prid. (ẹ̑)
zastar. ki je iz kože; kožnat: koženi čolni
SSKJ²
koženíca -e ž (í)
star. pergament: pisati na koženico / stara, potemnela koženica
SSKJ²
kóžica -e ž (ọ́)
1. tanka koža: vnela se mu je kožica med prsti / obnohtna kožica
2. manjšalnica od koža: odstraniti kožico z gobe; tanka kožica češnje, jagode / marmelada ima že kožico / gladka, mehka kožica polt
// navadno s prilastkom odrta koža manjše živali: polšja kožica / pokrivalo iz zajčje kožice
♦ agr. ocetna kožica kar se nabere na površini tekočine pri alkoholnem vrenju; anat. deviška kožica kožna guba ob vhodu v nožnico; metal. oksidna kožica tanka oksidna plast na površini kovine; zool. plavalna kožica
SSKJ²
kóžnat -a -o prid. (ọ̑)
ki je iz kože: kožnat mešiček / legel je na kožnato ležišče / pog. kožnate rokavice usnjene
// podoben koži: rastlina ima debele, kožnate liste / kožnata krila žuželk
♦ anat. kožnati labirint mehka, notranja plast labirinta
SSKJ²
kôžuh -úha m (ó ú)
1. koža živali z gostejšo, daljšo dlako: žival je imela črn kožuh; kožuh medveda / pozimi ima lisica gost kožuh gosto dlako
// ta koža za predelovanje v krzno: prodajati, zbirati kožuhe / predelovanje kožuhov
2. vrhnje oblačilo iz kože, navadno ovčje: nositi kožuh in kučmo; pastir se je pokril s kožuhom in zaspal / kratek ovčji kožuh / plašč, podložen s kožuhom s krznom / ekspr. vedno ima kak kožuh na sebi zelo debelo obleko
// krznen plašč: kupila si je nov kožuh; lisičji, zajčji kožuh; kožuh iz bobrovine
SSKJ²
kožuháč -a m (á)
nar. štajersko kdor lička; ličkar: pri sosedovih se že zbirajo kožuhači
SSKJ²
kožuhánje -a s (ȃ)
glagolnik od kožuhati: kožuhanje mu gre dobro od rok / veselo in hrupno kožuhanje
SSKJ²
kožúhar -ja m (ȗ)
žival, ki ima kožuh: na farmi gojijo samo kožuharje; lov na kožuharje / ekspr. srečal je renčečega kožuharja medveda
SSKJ²
kožúharica -e ž (ȗ)
kožuhar: lov na kožuharice
SSKJ²
kožúhast -a -o prid. (ú)
nanašajoč se na kožuh: kožuhaste živali / kožuhast ovratnik kožuhovinast, krznen
SSKJ²
kožuháti -ám tudi kožúhati -am nedov. (á ȃ; ū ȗ)
nar. štajersko odstranjevati s koruznega storža krovne liste; ličkati: včeraj so kožuhali pri sosedovih
SSKJ²
kožuhovína -e ž (í)
krzno: plašč, rokavice iz kožuhovine; kožuhovina za podlogo / ekspr. meščanke v dragi kožuhovini / žival z lepo kožuhovino s kožuhom
SSKJ²
kožuhovínast -a -o prid. (í)
ki je iz kožuhovine: nosi kožuhovinast jopič; topel kožuhovinast ovratnik / kožuhovinasta žival kožuhasta
SSKJ²
kožúšček -čka m (ȗ)
nav. ekspr. manjšalnica od kožuh: veverica z rjavim kožuščkom / tesneje se je zavila v kožušček
SSKJ²
krá medm. (ȃ)
posnema glas vrane, krokarja: kra, kra, se oglašajo vrane; sam.: rezki kra se sliši prav v vas
SSKJ²
kracáti -ám nedov. (á ȃ) slabš.
1. nerazločno, grdo pisati: učenci večkrat kracajo
// sestavljati, pisati: kracati pismo
2. delati črte brez pravega namena; čečkati: otroci kracajo po zidovih
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
kracljáti -ám nedov. (á ȃ)
kracati: tako kraclja, da se ne da brati / venomer kaj kraclja
SSKJ²
kráča -e ž (á)
1. spodnji del noge pri prašiču: krača in parklji
// ta del noge za kuhanje ali pečenje: obirati, rezati kračo; mastna, dobro posušena krača; gnjat in krača / prekajena krača / svinjska krača
♦ gastr. telečja krača spodnji del telečje noge za pečenje
2. nav. mn., slabš. noga (pri človeku): suhe krače
● ekspr. je urnih krač hitro hodi
3. slabš. osebni avtomobil, navadno star, slab: krača s pokrpano platneno streho
SSKJ²
kráčica -e ž (á)
nav. ekspr. manjšalnica od krača: kračica in bržola / prekajena kračica / ima zelo suhe kračice
SSKJ²
kračína -e ž (í)
kratkost: kračina in preprostost teksta; kračina poglavij / zaradi kračine je bil avto zelo praktičen
♦ jezikosl. kračina samoglasnika
SSKJ²
kráčnica -e ž (ȃ)
zool. kost pri pticah, nastala z zrastjo stopalnic:
SSKJ²
kráda -e ž (á)
nar. gorenjsko skladovnica (drv): narediti krado / zložiti drva v krado
SSKJ²
krádež -a m (ȃ)
ekspr. kraja, tatvina: drzen kradež / kradež v trgovini / povsod je vladal nered in kradež
// star. tat, ropar: bil je znan kradež
SSKJ²
kradljív -a -o prid. (ī í)
ki (rad) krade: hudoben je in celo kradljiv; kradljiv kot sraka
SSKJ²
kradljívec -vca m (ȋ)
nav. ekspr. kdor (rad) krade: čisto navaden kradljivec je / tista dva kradljivca so prijeli
SSKJ²
kradljívka -e ž (ȋ)
nav. ekspr. ženska, ki (rada) krade: po dolgem času so kradljivko prijeli / kradljivka idej
SSKJ²
kradljívost -i ž (í)
lastnost kradljivega človeka: očital mu je sleparstvo in kradljivost
SSKJ²
krádoma prisl. (ȃ)
knjiž. skrivaj, naskrivaj: kradoma oditi, priplaziti se / kradoma se ozreti, pogledati / ekspr. od gozda se kradoma spušča tema komaj opazno, počasi
SSKJ²
kragújevka -e ž (ú)
voj. mavzerica, izdelana med narodnoosvobodilnim bojem v Kragujevcu: na rami mu je visela kragujevka
// voj. žarg. ročna bomba brez držaja z nazobčano površino: v žepu ima dve kragujevki
SSKJ²
kragúlj -a m (ú)
ptica ujeda sive barve, z belkastim, prečno progastim oprsjem in trebuhom: kragulj kroži nad dvoriščem; kokoš je odnesel kragulj; zagrabil ga je kot kragulj
SSKJ²
kragúljček -čka m (ū)
zvonček pri konjski vpregi: pozvanjati s kraguljčki; od daleč se je slišalo zvonjenje kraguljčkov
// temu podoben okrasek: na traku mu je bingljal kraguljček; čepica, čevlji s kraguljčki
SSKJ²
kragúljec -jca m (ū)
zvonček pri konjski vpregi; kraguljček: cingljanje kraguljcev
SSKJ²
kragúlji -a -e prid. (ȗ)
nanašajoč se na kragulje: kragulje perje / ekspr. s kraguljim očesom pazi nanjo
SSKJ²
kráh -a m (ȃ)
nižje pog. neuspeh, polom: doživeti finančni krah / vse vodi v moralni krah
SSKJ²
kràj1 krája m (ȁ á)
1. del zemeljske površine, naseljen tako, da tvori zaključeno celoto: kraj ima veliko prebivalcev; preimenovati kraje; v tem kraju je več let služboval; odročen kraj; ekspr. prijazen kraj / bežal je iz kraja v kraj / domači, rodni kraj kjer je kdo doma, kjer se je kdo rodil / navesti kraj bivanja / ekspr. ves kraj je bil na nogah vsi prebivalci kraja
// navadno s prilastkom ta del glede na določeno značilnost: ogled znamenitega romarskega kraja / znan letoviški, zdraviliški kraj; seznaniti se s problematiko turističnih krajev
2. večji ali manjši del zemeljske površine: spoznal je veliko krajev; ta kraj je zasedel okupator / kraji so prenaseljeni / s kmetijstvom se ukvarjajo v mnogih krajih / publ. nad naše kraje doteka hladen zrak / na nekaterih krajih je še sneg; ekspr. v vseh krajih je že bil povsod
// navadno s prilastkom ta del
a) glede na gospodarsko usmerjenost: znan industrijski kraj; vinorodni, žitorodni kraj / gospodarsko zelo pasiven, razvit kraj / kmetijski kraji v državi
b) z oslabljenim pomenom glede na geografsko značilnost: gorski, nižinski kraj; ni se mogel privaditi na ravninski kraj / te rastline uspevajo samo v južnih krajih
c) glede na podnebno značilnost: mrzel, senčen, sončen kraj; suh, vlažen kraj / te rastline uspevajo samo v toplih krajih
č) glede na kakovost tal: ilovnat, peščen kraj / močvirnati kraji
// v prislovni rabi, v zvezi z na izraža manjši del površine česa sploh: na enem kraju se madež še pozna; zofa je bila na več krajih raztrgana
3. navadno s prilastkom manjši del zemeljske površine sploh: poiskal je pripraven kraj in se skril; pokazal je kraj, kjer sta se srečala; težko dostopen kraj / zborni kraj je pred šolskim poslopjem; kraj (storitve) kaznivega dejanja; izpuščena sta bila čas in kraj dogajanja / ključe je spravil na varen kraj; na ta kraj bodo postavili spomenik; publ. priti na kraj nesreče; pren. sestanek ni primeren kraj za osebne obračune
// v prislovni rabi, v zvezi na kraju samem tam, kjer se kaj zgodi, je: storilca so prijeli na kraju samem; skupina je gradivo zbirala na kraju samem
4. v prislovni rabi, s predlogom izraža največjo oddaljenost od
a) središča: potegnil ga je h kraju; čisto pri kraju je hodil / na obeh krajih so bili ljudje / stal je na, ob kraju (ceste)
b) izhodišča, začetka: prišel je do kraja (poti) / na kraju se soteska zoži / svetilka je na kraju mize / čisto na drugem kraju mesta / ekspr. na kraju svojih moči je bil
// nav. ekspr., v zvezi z do izraža visoko stopnjo: do kraja sem se naveličal; to je do kraja hudoben človek; do kraja nesrečen, onemogel / dognati kaj do kraja; do kraja se moramo zmeniti / vse je do kraja razčiščeno
5. s predlogom izraža
a) nastop dejanja; začetek: od kraja smo stanovali skupaj; od kraja se mu je čudno zdelo / začel je pripovedovati od kraja
b) približevanje prenehanju dejanja; konec1: avgust je šel h kraju / nevarnost je pri kraju / na kraju se je vse dobro izteklo / star. prišel je pod kraj dneva proti večeru
6. nav. mn., star. krajevec, krajec: gledal ga je izpod širokih krajev; klobuk z navzdol zavihanimi kraji
7. prva leta po 1945 najnižja upravna enota: kraji in mesta
● ekspr. nikdar mu ne prideš do kraja ne da se prepričati; ekspr. delati, jesti vse od kraja izraža podkrepitev trditve; star. odriniti od kraja od brega; ekspr. z njim gre hitro h kraju umrl bo; ekspr. nisem še pri kraju še nisem končal; dati kaj v kraj vkraj; ekspr. na kraju svojih moči je je že skoraj brez moči; star. to je že v kraju pospravljeno, spravljeno; ekspr. zna postaviti stvari na pravi kraj zna poiskati ustrezno, primerno rešitev; ekspr. na vse kraje se je videlo na vse strani; zelo zarasla kraja ceste robova; ekspr. niti na kraj pameti mi ne pride, da bi kaj takega storil izraža močno zanikanje; ekspr. na kraj sveta bi šel za njo zelo jo ima rad; konec ... kraj ekspr. to nima ne konca ne kraja nikoli se ne konča; ekspr. govoril je brez konca in kraja zelo dolgo; ekspr. prehodila sta ves svet od konca do kraja izraža podkrepitev trditve; ekspr. z vseh koncev in krajev so prihajali od povsod; ekspr. iskal sem te na vseh koncih in krajih na mnogih krajih, povsod; preg. strah je na sredi votel, okrog kraja ga pa nič ni
♦ adm. namembni kraj v katerega je pošiljka namenjena; jezikosl. prislovno določilo kraja; pravn. izpolnitveni kraj v katerem se mora obveznost izpolniti; rel. sveti kraji; prim. skraja1
SSKJ²
kràj2 -- ž (ȁ)
star., v prislovni rabi, s prilastkom, v zvezah: silil je zdaj v eno, zdaj v drugo kraj smer, stran; premakni se na ono kraj na ono stran
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
kraj3 predl., star., z rodilnikom
za izražanje stanja ali premikanja v bližini, na strani česa; ob, zraven2: hiša stoji kraj gozda; vrbe rastejo kraj potoka / pot pelje kraj njive
// za izražanje usmerjenosti v bližino, na stran česa: pokopati sina kraj očeta; primakniti stol kraj postelje / znositi plevel kraj njive na rob, na kraj
SSKJ²
krája -e ž (á)
jemanje česa s prisvojitvenim namenom na skrivaj in brez dovoljenja in vednosti lastnika: zalotili so ga pri kraji; kraja denarja; kraja in goljufija / prijaviti krajo / nagnjenje h kraji
SSKJ²
kraján in krajàn -ána m (ȃ; ȁ á)
1. prebivalec kraja: krajan Senožeč se je poškodoval med podiranjem drevja
2. pripadnik krajevne skupnosti: krajani so zahtevali zaprtje tovarne
// knjiž. rojak, domačin: poznava se, saj sva krajana
SSKJ²
krajánka -e ž (ȃ)
1. prebivalka kraja: krajanka Zavodenj je umrla v prometni nesreči
2. pripadnica krajevne skupnosti: tradicionalno srečanje krajank; krajani in krajanke / častna krajanka
// knjiž. rojakinja, domačinka: poznata se, saj sta krajanki
SSKJ²
krájcar -ja m (ȃ)
1. v stari Avstriji kovanec z vrednostjo ene stotine goldinarja: odprl je mošnjo in odštel nekaj krajcarjev; za zadnje krajcarje si je kupil kruh
2. ekspr. denar sploh: zaslužil je samo nekaj krajcarjev
● ekspr. nimam niti krajcarja nimam popolnoma nič denarja; ekspr. gleda na vsak krajcar je varčen; je skop; podobna sta si kakor krajcar krajcarju zelo
SSKJ²
krájcarček -čka m (ȃ)
ekspr. manjšalnica od krajcar: plačal je dva krajcarčka / bil je brez krajcarčka
SSKJ²
krájček -čka m (ȃ)
1. nav. ekspr. manjšalnica od krajec: odrezati krajček; rjavo zapečen krajček / krajček belega kruha / krajček lune
2. ekspr. delček, košček: komaj se je videl krajček sonca; krajček zemlje
SSKJ²
krájec -jca m (ȃ)
1. kos kruha, odrezan na koncu štruce ali hlebca: pojedel je že več krajcev; suh, trd krajec
// star. kos (zlasti kruha): odrezal si je velik krajec / krajec belega kruha
2. navadno v zvezi prvi, zadnji krajec luna, ko je viden njen desni ali levi del površine: na nebu se je pokazal prvi, zadnji krajec / lunin krajec; krajec lune
// čas, ko je taka luna: ob prvem krajcu se je vreme spremenilo / luna je v krajcu
3. nav. mn. spodnji, navzven upognjeni del klobuka: pogledal ga je izpod krajcev; široki krajci mu varujejo obraz / krajci klobuka
4. nav. mn., star., navadno s prilastkom koničasti podaljšek pri oblačilu: krajci halje so se ji vlekli po tleh; krajci suknjiča / krajci ovratnika
5. košček: krajec zemlje
♦ zool. zadnji (zob) sekalec
SSKJ²
krájen -jna -o prid. (ȃ)
1. ki je na kraju, robu: krajna ploskev / zadel ga je s krajnim koncem avtomobila
2. star. krajeven: pogovarjali so se o krajnih razmerah / krajna imena
SSKJ²
krajepís -a m (ȋ)
knjiž. opis kraja, krajev: potopisi in krajepisi
SSKJ²
krajepísen -sna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na krajepis: krajepisni podatki / krajepisni zemljevid
SSKJ²
krajepísje -a s (ȋ)
opisovanje krajev: domoznanstvo in krajepisje
SSKJ²
krájevec -vca m (á) nav. mn.
1. spodnji, navzven upognjeni del klobuka: nezaupno je gledal izpod krajevcev; črn klobuk z ozkimi krajevci; široki, veliki krajevci
2. star., navadno s prilastkom koničasti podaljšek pri oblačilu: krajevci suknjiča
SSKJ²
krajéven tudi krájeven -vna -o prid. (ẹ̄; á)
nanašajoč se na kraj: seznaniti se s krajevnimi navadami; poznati krajevne potrebe; krajevne razmere / urediti krajevni promet; krajevni vlak, vodovod / krajevne padavine / krajevni praznik praznik, povezan s kakim pomembnim dogodkom iz zgodovine, zlasti iz narodnoosvobodilne vojne / krajevni ljudski odbor [KLO] prva leta po 1945 organ državne oblasti v kraju; krajevni urad upravni organ upravne enote zunaj njenega sedeža; krajevna skupnost enota, navadno kot del občine, v kateri prebivalci naselja, dela naselja ali več povezanih naselij uresničujejo določene skupne interese / krajevno ime / majhna, velika krajevna oddaljenost
♦ astron. krajevni čas po krajevnem poldnevniku merjeno trajanje; jezikosl. krajevni odvisnik odvisni stavek, ki izraža kraj dejanja nadrednega stavka; krajevni prislov; ptt krajevno telefonsko omrežje omrežje, ki povezuje s centralo telefonske priključke v določenem kraju
SSKJ²
krajévnost tudi krájevnost -i ž (ẹ̄; á)
1. krajevna opredeljenost ali vezanost: označevanje krajevnosti
2. knjiž. lastnost, značilnost krajevnega: v romanu je posebno zanimivo podajanje krajevnosti
SSKJ²
krájina1 -e ž (ā)
knjiž. mejno ozemlje kake države, dežele: naseljevanje krajine / Vojna krajina
SSKJ²
krajína2 tudi krájina -e ž (í; ā)
1. knjiž. manjše ali večje ozemlje glede na oblikovanost, obraslost, urejenost; pokrajina: slikati krajino; krajina ob Otočcu; kultiviranje, varovanje krajine / arhitekturna krajina s (tradicionalnimi) arhitekturnimi značilnostmi
// pokrajina, ozemlje: megla je ležala nad krajino / rojstna krajina rojstni kraj
2. um. slika, na kateri je upodobljena pokrajina: na stenah visi nekaj krajin in portretov; razstava krajin
SSKJ²
krajínar -ja m (ȋ)
um. slikar, ki upodablja pokrajino: znameniti krajinarji
♦ arhit. arhitekt krajinar strokovnjak za oblikovanje narave
SSKJ²
krajínarski -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na krajinarje: krajinarska poetičnost / krajinarski motiv krajinski
SSKJ²
krajínarstvo -a s (ȋ)
um. slikarstvo, ki upodablja pokrajino: ukvarjati se s krajinarstvom; lirično krajinarstvo / profesor za krajinarstvo
// publ. opisovanje pokrajine: za tega pisatelja je zelo značilno krajinarstvo
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
krajínski -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na krajíno: spoznati krajinske vrednote okolja / krajinski motiv / krajinska slika
SSKJ²
krajíšče -a s (í)
geom. krajna, končna točka črte: označiti krajišče; krajišče daljice / povezati krajišča trikotnika
// teh. krajni, končni del predmeta: krajišče vzvoda
SSKJ²
krajíšnik -a m (ȋ)
knjiž. prebivalec mejnega ozemlja kake države, dežele: izseljevanje krajišnikov / krajišniki Furlanije
// zgod. vojak Vojne krajine: četa krajišnikov
SSKJ²
krájnik -a m (ȃ)
1. deska z eno ravno in drugo izbočeno ploskvijo: pribiti krajnik; zavarovati stene s krajniki; hrastovi krajniki; plot iz krajnikov; žamanje in krajniki
2. navadno s prilastkom konec1: povezal je krajnika palice / samo krajnik sonca je gledal izpod oblakov
// nav. mn., knjiž., navadno s prilastkom koničasti podaljšek pri oblačilu: krajniki plašča
3. knjiž. kdor je krajni, zadnji v vrsti: krajnika sta stopila naprej
// končnica: pri vstajanju se je moral z roko opreti na krajnik
4. nav. mn. spodnji, navzven upognjeni del klobuka; krajevec, krajec: široki krajniki
♦ zool. zadnji (zob) sekalec
SSKJ²
krájnost -i ž (ȃ)
star. skrajnost: odločil se je za krajnost / krajnost trditve / prehaja iz krajnosti v krajnost
SSKJ²
krájšanje -a s (ȃ)
glagolnik od krajšati: krajšanje obleke / prijetno krajšanje zimskih večerov
SSKJ²
krájšati -am nedov. (ȃ)
1. delati kaj (bolj) kratko, skrajševati: krajšati krilo, obleko; vrsta se je vedno bolj krajšala / krajšati besede; tekst je tu in tam krajšal / dan se krajša
2. z dajalnikom povzročati, da kaj po občutku hitreje, prijetneje mine: z govorjenjem mu je krajšala pot; bral je in si tako krajšal zimske večere
● s petjem si krajša čas se zabava, odganja občutek praznote
♦ mat. krajšati ulomek deliti števec in imenovalec z istim številom
SSKJ²
krajšáva -e ž (ȃ)
kar je okrajšano: krajšave dela so preostre / tekst povzemamo z nekaterimi krajšavami / uporabljati krajšave, tj. okrajšave, kratice in simbole / krajšava odstavka krajšanje
SSKJ²
krajšáven -vna -o prid. (ȃ)
jezikosl. nanašajoč se na krajšavo: za kraticami, formulami in simboli ni krajšavnih pik; krajšavna razvezava / krajšavni slovar slovar, ki vsebuje krajšave in njihove razvezave
SSKJ²
krájši -a -e prid. (ȃ)
1. primernik od kratek: v roki je držal krajši konec vrvi; sedaj je imel krajše lase; krajša pot; ta razdalja je še krajša / desno nogo ima krajšo od leve
2. ki traja manjše, nedoločeno časovno obdobje: hoditi na krajše izlete; odgovoril je po krajšem premisleku
3. ki je po obsegu precej omejen, zgoščen: napisal je krajši sestavek
● ekspr. tu je on potegnil krajši konec stvar se je zanj končala manj ugodno kot za druge; prim. kratek
SSKJ²
krájšnica -e ž (ȃ)
bližnjica: šel bom kar po krajšnici
SSKJ²
krák1 -a m (ȃ)
1. nav. mn. zadnja okončina pri žabi: skrčiti, iztegniti krake / ocvrti žabji kraki
// slabš. noga, navadno dolga: komaj je stlačil svoje krake pod mizo
2. del kakega razvejenega objekta, navadno stranski: ta cesta ima več krakov; zgradili so še zadnji krak naftovoda; krak železnice
3. navadno s prilastkom kar je podobno kraku: krak sidra, šestila; krak vetrnice / žerjav s premičnimi kraki / krak križa / krak gradu krilo
♦ geom. krak kota eden od dveh poltrakov, ki oblikujeta kot; krak trikotnika vsaka od stranic, ki ležita nasproti enakima kotoma v trikotniku; vet. krak kostna izrastlina na notranji strani skočnega sklepa
SSKJ²
krák2 -a m (ȃ)
krakanje: daleč se je razlegal krak vrane
SSKJ²
kràk3 medm. (ȁ)
posnema hreščeč glas, pok: krak, se je oglasila puška
SSKJ²
krákanje -a s (ȃ)
glagolnik od krakati: krakanje vran je naraščalo / ni mogel poslušati njenega jokajočega krakanja
SSKJ²
krákast -a -o prid. (ȃ)
nav. ekspr. ki ima (velike) krake: krakasto deblo / krepko, krakasto dekle
SSKJ²
krákati -am nedov. (ȃ)
1. oglašati se z glasom kra: krokar kraka; jata vran je krakala / knjiž., ekspr. krakati nesrečo, smrt
2. ekspr. govoriti s hreščečim glasom: tako je prehlajen, da samo kraka
// slabš. govoriti sploh: nehaj že krakati
    krakajóč -a -e:
    krakajoči vrani
SSKJ²
krákniti -em dov. (á ȃ)
oglasiti se z glasom kra: na drevesu je kraknil vran
// nizko oglasiti se, spregovoriti: nenadoma je nekaj kraknil
SSKJ²
krakovják -a m (á)
družabni ples v dvodobnem taktu, po izvoru iz Poljske: plesali so predvsem mazurko in krakovjak
// skladba za ta ples: igrati krakovjak
SSKJ²
králj -a m (á)
1. v nekaterih državah vladar: angleški, švedski kralj; kralj s svojimi dvorjani; živi kot kralj / v pravljicah bil je kralj, ki je imel tri sinove / sončni kralj Ludvik XIV.; kralj Matjaž pravljična oseba, ki predstavlja pravičnega, dobrega vladarja
2. ekspr., navadno s prilastkom kdor je zaradi določenih sposobnosti najpomembnejši v svojem okolju: kralj francoske poezije / kralj vseh lažnivcev / kralj ptičev orel; kralj živali lev
// kdor ima monopol v proizvodnji česa, v trgovini: avtomobilski, petrolejski kralj; bančni kralj; kralj jekla
3. igralna karta s figuro moškega s krono: pikov, srčni kralj
4. šah. najvažnejša šahovska figura: napasti nasprotnikovega kralja
● star. služiti kralju biti pri vojakih; preg. med slepimi je enooki kralj med nesposobnimi, nepomembnimi ljudmi se lahko uveljavi tudi človek z majhnimi sposobnostmi
♦ igr. kralj kegelj, ki stoji sredi med drugimi keglji; rel. (sveti) trije kralji trije možje, ki so prišli obdarovat novorojenega Kristusa; praznik v spomin na ta dogodek 6. januarja
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
kraljemòr -ôra m (ȍ ó)
knjiž. umor kralja: preprečili so kraljemor
SSKJ²
kraljéstvo -a s (ẹ̑)
država, ki ji vlada kralj: kraljestvo je razpadlo; dansko, švedsko kraljestvo / dedno kraljestvo
// ekspr., navadno s prilastkom območje, področje, kjer je kdo neomejen gospodar: razkazal mu je svoje kraljestvo; kuhinja je kraljestvo gospodinje / živeti v kraljestvu sanj
● ekspr. biti v svojem kraljestvu v domačem okolju; kjer je prijetno, udobno
♦ rel. nebeško kraljestvo nebesa
SSKJ²
králjev -a -o prid. (á)
nanašajoč se na kralja: kraljev sin
♦ šah. kraljev gambit; kraljev kmet kmet, ki stoji na začetku igre pred kraljem; prim. kraljevi
SSKJ²
kraljevánje -a s (ȃ)
glagolnik od kraljevati: večstoletno kraljevanje znane dinastije / obdobje njenega kraljevanja v gledališču gre h koncu
SSKJ²
kraljeváti -újem nedov. (á ȗ)
1. biti kralj, vladati kot kralj: kraljeval je do smrti; (v) tej deželi je kraljevala znana dinastija / dobro, slabo kraljevati
// ekspr. biti kje neomejen gospodar: v hiši je on kraljeval; star. kraljevati nad svojimi služabniki / tu kraljujeta ljubezen in sloga
2. ekspr. biti, nahajati se z močno izraženimi značilnostmi: med čudovitim sadjem sta kraljevali branjevki / na steni je kraljevala njegova slika
3. ekspr. stati, dvigati se nad čim: na hribu kraljuje mogočen grad / nad temnimi vrhovi kraljuje mesec
SSKJ²
kraljévi -a -o prid. (ẹ́)
nanašajoč se na kralje: razkošni kraljevi dvorci; kraljevi prestol; mogočna kraljeva krona / kraljeva moč, oblast / izhaja iz kraljevega rodu / cesarsko-kraljevi [c.-kr.] uradnik uradnik v avstroogrskem cesarstvu / v nagovoru vaše kraljevo veličanstvo
// zelo velik, obilen; kraljevski: dobil je naravnost kraljevo plačilo
● star. kraljeva roža Blagajev volčin
♦ min. kraljeva voda mešanica solne in solitrne kisline, v kateri se topi zlato; šah. kraljevi gambit
SSKJ²
králjevič -a m (ā)
kraljev sin: mlad kraljevič / ekspr. danski kraljevič Hamlet; kraljevič Marko zlasti v srbskem okolju pravljična oseba, ki predstavlja moč in pravičnost
SSKJ²
kraljevína -e ž (í)
1. država, ki ji vlada kralj: švedska kraljevina
// državna ureditev, v kateri vlada kralj: kraljevina in republika / razglasiti državo za kraljevino
2. agr. trta s svetlo rdečimi grozdi: gojiti kraljevino
// belo vino iz grozdja te trte: piti kraljevino
SSKJ²
kraljévski -a -o prid. (ẹ́)
1. nanašajoč se na kralje: kraljevska hiša, krona / kraljevska oblast / pripeljala se je kraljevska dvojica kralj in kraljica / njegovo kraljevsko veličanstvo
● ekspr. kraljevska igra šah
2. ekspr. izredno lep, veličasten: na hribu je stal kraljevski hrast / imel je naravnost kraljevsko postavo
// zelo velik, obilen: prejel je kraljevsko plačilo / kraljevski obed
♦ vrtn. kraljevska begonija begonija z velikimi srebrno progastimi listi in rdečimi cveti; zgod. kraljevska kmetija fevdalcu podeljena nemška kolonizacijska enota, ki obsega približno 50 ha
    kraljévsko prisl.:
    (po) kraljevsko kositi; kraljevsko nagraditi; kraljevsko miren obraz
SSKJ²
kraljíca -e ž (í)
1. v nekaterih državah vladarica: angleška kraljica; zdela se mi je kot kraljica
2. kraljeva žena: kralj in kraljica
3. nav. ekspr., s prilastkom ženska, ki je kje najvidnejša, najpomembnejša: kraljica plesa / knjiž. izbrana je bila za lepotno kraljico miss
// kar je kje najvidnejše, najpomembnejše: jesen, kraljica barv / kraljica morja Benetke; kraljica športa atletika
4. star. matica (pri živalih): v mravljišču je bila tudi kraljica in ličinke
5. šah. šahovska figura, ki se giblje v vseh pravokotnih in diagonalnih smereh; dama: izgubiti kraljico
♦ bot. kraljica noči kaktus z velikimi belimi cveti, ki vzcvetejo in odcvetejo v eni noči, Selenicereus grandiflorus; vrtn. kraljica majnika glavnata spomladanska solata z mehkimi listi
SSKJ²
kraljìč -íča tudi králjič -a m (ȉ í; ā)
star. kraljevič: mladi kraljič
SSKJ²
kraljíček -čka m (ȋ)
najmanjša ptica pevka z rdečo ali rumeno liso na temenu: veselo čivkanje kraljička; sinice in kraljički
SSKJ²
kraljíčica -e ž (í)
ekspr. kraljična: lepa kraljičica
SSKJ²
kraljíčin -a -o (ȋ)
svojilni pridevnik od kraljica: kraljičina služabnica
SSKJ²
kraljíčna -e ž (ȋ)
kraljeva hči: kraljevič in kraljična
SSKJ²
kraljítar -ja m (ȋ)
etn. kolednik 6. januarja, znan zlasti na Dolenjskem:
SSKJ²
kráma -e ž (ȃ)
1. nav. ekspr. malo vredni, odvečni, navadno pohištveni predmeti: na podstrešju je bilo polno stare krame; kuhinjska krama / ne ve, kam bi z vso to kramo
// slabš. predmeti, navadno pohištveni: hiša in vsa krama mu je zgorela; preselil se je že z vso kramo / odnesi že svojo kramo
2. nav. slabš. malo vredni drobni predmeti: vso kramo je stresel na mizo; pisana krama / svojo kramo je ponujal od hiše do hiše
SSKJ²
krámar -ja m (ȃ)
1. nav. slabš. trgovec s cenenim, navadno drobnim blagom: na trgu so imeli kramarji svoje stojnice; kupiti pri kramarju; kramar s platnom; kramarji in mešetarji / takšne stvari prodaja vsak kramar trgovec
2. slabš. ozkosrčno pridobitniški, malenkosten človek: vse življenje je ostal čisto navaden kramar
SSKJ²
krámarček -čka m (ȃ)
manjšalnica od kramar: zadolžen kramarček / to bi lahko pri vsakem kramarčku kupil
SSKJ²
krámarica -e ž (ȃ)
nav. slabš. trgovka s cenenim, navadno drobnim blagom: pri kramarici je nakupil nekaj drobnarij
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
kramaríja -e ž (ȋ)
1. nav. slabš. trgovina s cenenim, navadno drobnim blagom: odprl je majhno kramarijo; cigare je kupil v vaški kramariji
// trgovanje s cenenim, navadno drobnim blagom: lotil se je kramarije
2. malo vredni drobni predmeti; krama: vso kramarijo je zložil predenj / kupil je samo kramarijo
SSKJ²
kramáriti -im nedov. (á ȃ)
nav. slabš. prodajati ceneno, navadno drobno blago: kramariti po vasi / kramariti s starinami; pren. kramariti s pravicami
SSKJ²
krámarski -a -o prid.(ȃ)
nanašajoč se na kramarje: kramarski voz; na trgu je stalo več kramarskih lop, stojnic / velik kramarski sejem / bedna kramarska politika / tej kramarski duši ni da bi človek verjel / trgovsko-kramarski odnos do umetnosti
    krámarsko prisl.:
    kramarsko utilitaren
SSKJ²
krámarstvo -a s (ȃ)
1. slabš. lastnost, značilnost kramarjev: razgalil je njegovo kramarstvo
2. nav. slabš. trgovanje s cenenim, navadno drobnim blagom: kramarstvo je polagoma opustil
SSKJ²
kramljáč -a m (á)
ekspr. kramljavec: duhovit kramljač
SSKJ²
kramljalec gl. kramljavec
SSKJ²
kramljánje -a s (ȃ)
glagolnik od kramljati: prijetno, zaupno, živahno kramljanje / knjiga se bere kot potopisno kramljanje
SSKJ²
kramljáti -ám nedov. (á ȃ)
prijazno, lahkotno se pogovarjati: kramljala sta o domačih razmerah; ves večer je kramljal z njo / ekspr. sedel je poleg njega in začel kramljati
    kramljáje :
    veselo kramljaje so krenili proti domu
    kramljajóč -a -e:
    pogovarjala sta se v kramljajočem tonu
SSKJ²
kramljávec -vca in kramljálec -lca [kramljau̯ca] m (ȃ)
kdor (rad) kramlja: duhovit, nevsiljiv kramljavec
SSKJ²
kramoljáti -ám nedov. (á ȃ)
zastar. kramljati: v kotu sta polglasno kramoljala
SSKJ²
kràmp krámpa m (ȁ á)
1. orodje za kopanje, navadno s sekalom in konico: zavihteti kramp; tla so bila trda in moral je kopati s krampom; udariti, zamahniti s krampom; težek kramp / ekspr. ves dan so peli krampi
● ekspr. treba bo prijeti za kramp začeti fizično delati
2. slabš. močen, neroden konj: v hlevu je imel dva krampa / star, garjav kramp
// nizko družabno nespreten, neroden človek: s takim krampom ne moreš nikamor / kaj hočeš, star kramp ni za tako delo
SSKJ²
krampáč -a m (á)
krampar: skupina krampačev je prva prišla na delo
SSKJ²
krampáča -e ž (á)
agr. rovnica s širšim rezilom:
SSKJ²
krámpar -ja m (ȃ)
delavec, ki koplje s krampom: betonerji in kramparji / ekspr. če se ne maraš učiti, boš pa šel za kramparja
SSKJ²
krámparski -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na kramparje: kramparsko delo
● slabš. kramparska poezija prva leta po 1945 poezija o udarniškem delu, graditvi socializma
SSKJ²
krampáti -ám in krámpati -am nedov. (á ȃ; ȃ)
1. kopati s krampom: ves dan je moral krampati
// ekspr. kopati sploh: krampati jarke
● ekspr. če se ne boš učil, boš pa krampal opravljal težja fizična dela
2. ekspr. nerodno, okorno hoditi: berač je krampal po cesti
3. nar. praskati: ta mačka krampa / ne krampaj se po glavi
SSKJ²
krámpež -a m (ȃ) nav. mn.
1. teh. železna priprava z ostrimi konicami za na čevlje, ki služi za plezanje: plezati s krampeži
2. nar. dereza: hoditi s krampeži
SSKJ²
krampíca -e ž (í)
agr. rovnica z ožjim rezilom:
SSKJ²
krampížar -ja m (ȋ)
nav. mn., nar. dereza: imeti navezane krampižarje
SSKJ²
krámžar -ja m (ȃ)
nav. mn., nar. dereza: navezati si je moral kramžarje
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
kráncelj -na in -clja [krancəlj] m (á)
nižje pog. venec: plesti, spletati krancelj
● pog., šalj. vzel ji je krancelj nedolžnost
SSKJ²
kraniálen -lna -o prid. (ȃ)
anat. ki je bližje glavi: kranialni konec požiralnika
SSKJ²
kranjíca -e ž (í)
čeb. žarg. kranjska čebela: čistopasemska kranjica / čebela kranjica
SSKJ²
kranjìč -íča m (ȉ í)
čeb. preprost lesen nizek panj: prodal je še zadnje kranjiče
SSKJ²
kránjski -a -o prid. (á)
1. star. slovenski: kranjski humor; peti kranjske pesmi / kranjski pisatelj; kranjski rojak
2. nanašajoč se na Kranjsko v stari Avstriji: štajersko-kranjska meja / kranjska dežela
● ekspr. kranjski Janez v stari Avstriji vojak sedemnajstega pešpolka; šalj. kranjski Janez slovenski fant, Slovenec
♦ bot. kranjski jeglič jeglič z vijoličastimi cveti, ki raste po vlažnih skalnih razpokah v Sloveniji, Primula carniolica; kranjska krhlika grm z velikimi, podolgovatimi in bleščečimi listi, Rhamnus fallax; kranjska lilija gorska rastlina s pokončnim steblom in oranžnim rjavo lisastim cvetom z nazaj zavihanimi listi, Lilium carniolicum; čeb. kranjska čebela čebela sivkaste barve, Apis mellifica carnica; etn. kranjski cekar cekar iz različno barvane slame, na eni strani navadno z narodnim motivom; gastr. kranjska klobasa klobasa iz svinjskega mesa in začimb
    kránjsko prisl.:
    govoriti (po) kranjsko
    ●     pog., ekspr. povej (po) kranjsko po domače, razumljivo; sam.:, pog. dve kranjski, prosim kranjski klobasi
SSKJ²
kránjstvo -a s (ā)
1. v stari Avstriji pripadnost k deželi Kranjski: kranjstvo in štajerstvo
2. star. slovenstvo: rad je poudarjal svoje kranjstvo / simbol kranjstva
SSKJ²
kránjščina -e ž (á)
1. v stari Avstriji slovenski jezik na Kranjskem: koroščina, prekmurščina, štajerščina in kranjščina
2. star. slovenski jezik: govoriti kranjščino
SSKJ²
kràp1 krápa m (ȁ á)
ploščata riba z dolgo hrbtno plavutjo, živeča v stoječih in počasi tekočih vodah: gojiti, loviti krape; tolst, zamaščen krap
♦ tur. podkovani krap tradicionalna prireditev v Ljubljani s sprevodom čolnov po Ljubljanici
SSKJ²
kràp2 krápa m (ȁ á)
nav. mn., gastr. jed iz testa, pripravljenega iz ajdove ali pšenične moke, s skutnim ali drugačnim nadevom: zabeliti krape; na mizi je bila polna skleda krapov
SSKJ²
krápavica -e ž (á)
nar. vzhodno krastača: krapavice in žabe
SSKJ²
krápec -pca m (ȃ)
gastr. jed iz valjanega testa s skutnim, smetanovim ali drugačnim namazom: jemati krapce iz peči
SSKJ²
krápek -pka m (ȃ)
nav. mn., gastr. manjši krap, jed: postregli so jim s krapki
SSKJ²
krápinski -a -o prid. (ȃ)
antr., v zvezi krapinski človek neandertalec, katerega okostje je bilo najdeno v Krapini: okostje krapinskega človeka
SSKJ²
krápovec -vca m (á)
nav. mn., zool. sladkovodne ribe z velikimi luskami in brkom podobnimi izrastki pod usti, Cyprinidae:
SSKJ²
krás1 -a m (ȃ)
knjiž. (izredna) lepota: prevzel ga je kras deklet; miloba in kras / kras gor / kras davnih dni
// star. okras: drevo je kras vrta
SSKJ²
krás2 in kràs krása m (ȃ; ȁ á)
svet z značilnimi oblikami, nastalimi zaradi mehanskega in kemičnega delovanja vode v apnencu: pogozdovanje krasa / dinarski, primorski kras / prebivalci Krasa
SSKJ²
krásen -sna -o prid., m. spol stil. krasán, ž. spol stil. krasnà; krasnêjši (ȃ)
nav. ekspr. zelo lep: imela je krasen obraz; zdela se mu je krasna; krasna dekleta / v rokah je držala krasen šopek; krasna stara cerkev / dajal mu je krasen zgled / imel je krasen tenor / naredil se je krasen dan / od tod je krasen razgled; najkrasnejšo senco je dajala lipa / spomin na krasen čas / iron. to je pa res krasna druščina
// zelo dober, pošten: to so krasni ljudje; je pa res krasen fant
    krásno prisl.:
    cvetje krasno diši; krasno se zna obvladati; to se pa res krasno sliši / v členkovni rabi krasno, jutri gremo od tod
SSKJ²
krasílen -lna -o prid. (ȋ)
knjiž. s katerim se krasi, okrasen: krasilni predmeti / krasilno grmičevje / krasilna tehnika; krasilna dejavnost dejavnost, ki se ukvarja z izdelovanjem okrasov, okraskov
SSKJ²
krasílnost -i ž (ȋ)
knjiž. lastnost, značilnost krasilnega: krasilnost izdelkov umetnega kovaštva / cilj tega slikarstva je disciplinirana krasilnost in jasno podajanje vsebine
SSKJ²
krasílo -a s (í)
knjiž. okras, lepotilo: prstan je bil edino njeno krasilo; mazila in krasila
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
krasítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od krasiti: krasitev dvorane; krasitev mesta za praznik / načini krasitve
SSKJ²
krasíti -ím nedov., krašèn (ī í)
delati kaj (bolj) lepo, krasno: stene je krasil z različnimi motivi / ekspr. obraz mu je krasila črna brada / krasiti otroške obleke dodajati okraske
SSKJ²
kraslíka -e ž (í)
bot. rastlina z več cvetnimi klaski v enostranskem socvetju, Melica: kraslika in bilnica
SSKJ²
krásnik -a m (ȃ)
petr. metamorfna kamnina, sestavljena v glavnem iz piroksena in granata; eklogit: gnajs in krasnik
♦ zool. borov krasnik hrošč kovinsko svetlikajoče se barve, ki leže jajčeca pod lubje borovih štorov, Chalcophora mariana
SSKJ²
krasnoarmêjec -jca m (ȇ)
rdečearmejec: četa krasnoarmejcev
SSKJ²
krasnoslôvec -vca m (ȏ)
1. star. kdor lepo, izbrano, a navadno vsebinsko prazno govori: bil je pravi umetnik in ne krasnoslovec
2. zastar. estet, leposlovec: naš krasnoslovec Stritar
SSKJ²
krasnoslôviti -im nedov. (ō ȏ)
1. star. lepo, izbrano, a navadno vsebinsko prazno govoriti: zelo rad je krasnoslovil; krasnosloviti o naravi
2. zastar. deklamirati: to pesem je z veseljem krasnoslovil
SSKJ²
krasnoslôvje -a s (ȏ)
1. star. lepo, izbrano, a navadno vsebinsko prazno govorjenje: preziral je njegovo krasnoslovje / delo je označil kot golo krasnoslovje brez doživljajske podlage
2. zastar. estetika, leposlovje
SSKJ²
krasoslôvec -vca m (ȏ)
strokovnjak za krasoslovje: slovenski krasoslovci; srečanje krasoslovcev; geograf in krasoslovec
SSKJ²
krasoslôven -vna -o prid. (ȏ)
nanašajoč se na krasoslovje: krasoslovne raziskave; mednarodna krasoslovna šola
SSKJ²
krasoslôvje -a s (ȏ)
veda o krasu, kraških pojavih: razvoj, zgodovina krasoslovja; inštitut za krasoslovje; speleologija in krasoslovje / doktor krasoslovja; študij krasoslovja
SSKJ²
krasoslôvka -e ž (ȏ)
strokovnjakinja za krasoslovje: znana japonska krasoslovka se je šolala tudi v Sloveniji
SSKJ²
krasôta -e ž (ó)
knjiž. (izredna) lepota: govoril je o ženski krasoti; tu ne manjka krasote in cvetja / občudovali smo krasote pokrajine
SSKJ²
krasôtec -tca m (ó)
knjiž. zelo lep moški; lepotec: mlad krasotec / pravi krasotec si
SSKJ²
krasôten -tna -o prid. (ó)
knjiž., ekspr. zelo lep: krasotne mlade dame / krasotne stavbe / srnjak s krasotnim rogovjem
SSKJ²
krasotíca -e ž (í)
knjiž. zelo lepa ženska; lepotica: tudi njene hčere so bile krasotice
SSKJ²
kráspati -am nedov. (ȃ)
nar. praskati: mačka kraspa po vratih; kraspa in grize / kraspati s kremplji, nohti / kraspati rano / kraspati se po glavi
SSKJ²
krásta -e ž (á)
strjen, posušen izcedek na rani: krasta se naredi, odpade; imeti gnojne kraste; odluščiti krasto
// mn., nar. garje: nalezel se je krast
SSKJ²
krastáča -e ž (á)
dvoživka z zavaljenim trupom in zgrbančeno kožo, posuto z debelimi bradavicami: po travi je nerodno hodila velika krastača; pupki, žabe in krastače / ostudna, strupena krastača / navadna, orjaška krastača
SSKJ²
krastáčji -a -e prid. (ȃ)
nanašajoč se na krastače: krastačja glava; dolge krastačje noge / nizko imel je prava krastačja usta
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
krástav -a -o prid. (á)
ki ima kraste: krastav obraz; roke je imel krastave in marogaste / zanemarjene krastave rane / krastava jabolka / krastave pege
SSKJ²
krástavec -vca m (á)
1. krastav človek: krastavci in gobavci
2. star. škrlup, fuzikladij: škropiti proti krastavcu
SSKJ²
krástavka -e ž (á)
bot. strupena lističasta goba s sivo rjavim klobukom, prekritim z belimi pikami; panterjeva mušnica
SSKJ²
krástavost -i ž (á)
1. lastnost, značilnost krastavega: krastavost obraza
2. agr. glivična bolezen drevja, zlasti sadnega, pri kateri nastanejo na listih in sadežih krastave pege; škrlup: krastavost kumar, sadja
SSKJ²
krásti krádem nedov., stil. kràl krála (á ȃ)
jemati kaj s prisvojitvenim namenom na skrivaj ter brez dovoljenja in vednosti lastnika: tat krade; dokazali so mu, da je kradel in ropal; krasti denar; otroci so kradli jabolka na vrtu; krade kot sraka / ta pa zelo rad krade / brezoseb. tako kot danes se še ni kradlo; pren., ekspr. občutek krivde mu je kradel spanec
// povzročati, da kdo izgublja zlasti določene moralne kvalitete: krasti komu čast; s takšnim govorjenjem mu je kradel dobro ime, ugled
● ekspr. bogu čas krasti lenariti; ekspr. čas mu krade moti ga pri delu zaradi nepomembnih stvari; preg. kdor laže, ta krade lažnivemu človeku se pripisuje tudi tatvina
♦ etn. blago krasti otroška igra, pri kateri udeleženec v vlogi kupca ugiblje, katero blago predstavljajo drugi
    krásti se nav. ekspr.
    brez šuma, pritajeno hoditi: med travo se je kradla neka žival / večkrat se je kradel z doma, iz hiše; tiho se je kradel k oknu / pogledi so se mu kradli k njej skrivaj uhajali
    // komaj opazno, navadno samovoljno prodirati, premikati se: solze so se ji kradle iz oči; v srce se ji tiho krade huda slutnja / skozi okno se je pričela krasti luč, svetloba; pren. ta človek se ji večkrat krade v misli
SSKJ²
krástica -e ž (á)
manjšalnica od krasta: krastica se je že odluščila
SSKJ²
kráščina -e ž (ȃ)
1. kraško narečje: govoriti v kraščini
2. knjiž. kamnat, kraški svet: pred njim se je razprostirala kraščina
SSKJ²
krašênje -a s (é)
glagolnik od krasiti: lotil se je krašenja sobe / krašenje tort / umetnost krašenja
SSKJ²
kráševec -vca m (á)
kdor živi na kraškem svetu ali je doma s kraškega sveta: je pravi kraševec
SSKJ²
kráševski -a -o prid. (á)
kraški: kraševski svet
SSKJ²
kráški -a -o prid. (ȃ)
1. nanašajoč se na kras: kamnit, pust kraški svet; pogozdovanje kraških goličav; kraška pokrajina; kraška tla / kraški izvir; kraška jama podzemeljska jama v kraškem svetu
2. nanašajoč se na Kras: postregli so jim s kraškimi specialitetami / to je značilna kraška govorica / pili so kraški teran teran s Krasa; kraška burja; kraško dvorišče dvorišče, obdano s stanovanjskimi in gospodarskimi poslopji, na vhodni strani pa z zidom in vrati
♦ agr. kraška motika kopača z dvema ali tremi roglji; bot. kraški gaber nizko drevo z majhnimi listi, ki raste na dinarskem krasu, Carpinus orientalis; kraški šetraj pritlikav grmiček s črtalasto suličastimi listi in navadno belimi cveti v socvetjih, Satureja montana; gastr. kraški pršut svinjsko stegno, presušeno na zraku; geogr. kraški pojavi; kraška dolina; kraško polje podolgovat zaprt svet na krasu z ravnim dnom in navadno s ponikalnico ter občasnimi poplavami
SSKJ²
kràt1 kráta m (ȁ ā)
1. mat. grafično znamenje za množenje: med številki napisati krat [×]
2. star., v prislovni rabi, s števnikom ali izrazom količine izraža število ponovitev, kot jih nakazuje števnik ali izraz količine: že nekaj kratov je menjal službo; koliko kratov sem mislil nate kolikokrat; velikokrat; kakšnih pet kratov me je obiskal petkrat / zastar. vsota se je izplačala v štirih kratih obrokih
SSKJ²
kràt2 kráti ž (ȁ ā)
star., v prislovni rabi, navadno z izrazom količine izraža število ponovitev, kot jih nakazuje izraz količine: tiste redke krati, ko ga vidi, se mu izogne; ne prihaja na obisk kakor prejšnje krati prej; zadnjo krat ti rečem zadnjikrat, zadnjič; n-krat tolikšen; prim. drugekrati, enekrati, nekajkrati ipd.
SSKJ²
krat3 prisl.
1. mat. izraža množenje: dva krat [×] dve je štiri; a krat [•] b je ab / pog. soba je velika štiri krat tri (metre)
2. s števnikom izraža število ponovitev, kot jih nakazuje števnik: srce udari približno 70-krat na minuto; prim. dvakrat, stokrat, večkrat
SSKJ²
krátek -tka -o prid., krájši stil. kráčji (á)
1. ki ima med skrajnima koncema razmeroma majhno razsežnost; ant. dolg2: v roki je držal kratek kol; hoditi s kratkimi koraki; kratki lasje; ima zelo kratek trup in dolge noge; puška s kratko cevjo; pes s kratko dlako; kratka nit; pot je zelo kratka / ta razdalja je kratka majhna / obleka z dolgimi, kratkimi rokavi; nosila je zelo kratko obleko; kratke hlače hlače, katerih hlačnice segajo najdlje do kolen / šport. žarg.: skakalec je bil razmeroma kratek delal je kratke skoke; izkoristil je kratko žogo in dal gol žogo, ki je dosegla razmeroma kratko razdaljo / kratke luči luči, ki osvetljujejo cesto približno 30 m naprej
// ki je po obsegu omejen, zgoščen: kratek članek, spis; kratka pesem; napisati kratko pismo / to je kratka vsebina romana / obnoviti kaj v kratkih besedah; s kratkimi besedami je določil vsakemu svoje delo / kratki film ki je dolg do 600 m
2. ki traja razmeroma malo časa: spregovoril je po kratkem premisleku, premolku; šla sta na kratek sprehod; boj je bil kratek; kratka, a huda bolezen; noči so postale zelo kratke; kratko življenje / napravila je kratek požirek / le prav kratek čas se je mudil tu; v kratkem času se je zelo spremenil / kratek rok; kratko razdobje / ekspr. samo za kratek hip ga je videl / ta material ima zelo kratko življenjsko dobo / kratka osvetlitev filma
// s časovno enoto ki se zdi, da traja malo časa: dan jima je zelo kratek; počivali so le kratko uro
3. elektr., v zvezi kratki stik stik med dvema točkama v tokokrogu, ki imata različen električni potencial: prišlo je do kratkega stika; zaradi kratkega stika je nastal požar; pren., publ. med umetnostnim in političnim tokom je nastal kratki stik
● pog., ekspr. zelo kratka bova hitro bova opravila, se pogovorila; kratek čas če bosta tu, bo bolj kratek čas kratkočasno, zabavno; delati komu kratek čas kratkočasiti, zabavati ga; to mu je le za kratek čas za razvedrilo, v zabavo; star. ta človek je zelo kratkega pogleda ni sposoben pravilno oceniti, predvideti dogajanje; ekspr. imeti kratek spomin biti pozabljiv; ekspr. biti kratke pameti neinteligenten; pozabljiv; ta človek je kratkih, redkih besed zelo malo govori; ekspr. dolgi lasje – kratka pamet ženske niso posebno pametne, razsodne; preg. laž ima kratke noge laž se kmalu odkrije
♦ jezikosl. kratki nedoločnik nedoločnik na -t ali -č; kratki samoglasnik; med. kratka sapa oteženo, težko dihanje; rad. kratki valovi radijski valovi z valovno dolžino od 10 do 150 m
    krátko prisl.:
    na vprašanja je kratko odgovarjal; oglasil se je kratko in ostro; kratko in jedrnato je povedal, kar je mislil; kratko postriženi lasje; po nekaj tednih je bil kratko malo zdrav kratko malo
    ●     ekspr. kratko in malo ne izraža podkrepitev trditve; star. kratko ni malo mu ne verjame kratko in malo, kratko malo; ekspr. kratko malo ne upam se kratko malo; ekspr. danes je nekam kratko nasajen slabe volje, odrezav
    ♦     glasb. kratko označba za način izvajanja staccato; jezikosl. kratko naglašen samoglasnik
    krátki -a -o sam.:
    pog., ekspr. potegnil, povlekel je (ta) kratko stvar se je zanj končala manj ugodno kot za druge; star. obljubil je priti čez kratko čez malo časa, kmalu; ekspr. na kratko ga drži ima ga popolnoma v oblasti; ekspr. na kratko nasajena metla; na kratko postriženi lasje; na kratko mu je povedal; star. to bom opravil ob kratkem v bližnji prihodnosti; star. da ob kratkem povem na kratko; v kratkem ti bom vrnil; do pred kratkim tega nisem vedel; pred kratkim sva se videla; 
prim. krajši
SSKJ²
kráten -tna -o (ā)
s števnikom pridevnik od krat1: 3-kratna ponovitev
SSKJ²
krátenje -a s (á)
glagolnik od kratiti: kratenje pravic, svobode
SSKJ²
kráter -ja m (á)
1. odprtina v zemeljski skorji, skozi katero prihaja na površje lava; (vulkansko) žrelo: rob kraterja / iz kraterja teče razžarjena lava
2. lijakasta vdolbina, ki jo povzroči eksplozija ali padec meteorita: na ravnini je bilo veliko kraterjev; globoki kraterji / bombni, meteoritski krater
♦ astron. Lunin krater lijakasta vdolbina na Lunini površini z nekoliko dvignjenim robom; elektr. krater jamica na pozitivni elektrodi obločnice
SSKJ²
kráterski -a -o prid. (á)
nanašajoč se na krater: kraterski rob / kratersko jezero
♦ obl. kraterski ovratnik navzdol zavihan okrogel ovratnik, odmaknjen od vratu
SSKJ²
kratíca -e ž (í)
ustaljena okrajšava večbesednih imen, navadno iz začetnih črk ali zlogov: raba kratic
// okrajšana beseda ali besedna zveza; okrajšava: na koncu knjige je dodan seznam kratic; v tekstu je veliko kratic
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
krátiti -im nedov., tudi kratíte; tudi kratíla (á ā)
1. z dajalnikom povzročati, delati, da ima kdo česa manj: kratili so mu osnovne pravice; prostosti, svobode mu ne kratimo; kratiti komu dolžno spoštovanje; teh ugodnosti si ne bom dovolil kratiti / ne krati mi veselja / z vpitjem mu je kratil jutranji mir, počitek; pojdi in ne krati mi spanja
// star. braniti, preprečevati: vedno mu je kratila pijačo; nihče mi tega ne more kratiti
2. star., z dajalnikom povzročati, da kaj po občutku hitreje, prijetneje mine; krajšati: z veselim pripovedovanjem ji je kratil zimske večere
● star. s petjem si krati čas se zabava, odganja občutek praznote
3. zastar. delati kaj (bolj) kratko; skrajševati, krajšati: kratiti obleko / dan se že krati
SSKJ²
kratívec -vca m (ȋ)
jezikosl. grafično znamenje za kratki naglašeni samoglasnik ali nizki ton naglašenega kratkega zloga: krativec in ostrivec / dvojni krativec grafično znamenje za visoki ton naglašenega kratkega zloga
SSKJ²
kratko... prvi del zloženk
nanašajoč se na kratek: kratkoceven, kratkodlak, kratkohlačnik; kratkotrajen
SSKJ²
kratkobeséden -dna -o prid. (ẹ̑)
redkobeseden: ves večer je bila bolj kratkobesedna
SSKJ²
kratkocéven -vna -o prid. (ẹ̑)
ki ima kratko cev: kratkocevno pipico je natlačil s tobakom / kratkocevna puška
SSKJ²
kratkôča -e ž (ó)
kratkost: kratkoča predpisanih vzorcev / kratkoča nog
SSKJ²
kratkočásen -sna -o prid., kratkočásnejši (á ā)
ki povzroča, ustvarja kratkočasje: kratkočasen film, sestavek; večer je bil zelo kratkočasen / kratkočasen človek
    kratkočásno prisl.:
    živahno in kratkočasno govoriti
SSKJ²
kratkočásenje -a s (á)
glagolnik od kratkočasiti: kratkočasenje občinstva / delo mu je pomenilo samo kratkočasenje in zabavo
SSKJ²
kratkočásiti -im nedov. (á ȃ)
povzročati komu kratkočasje: ves večer jih je kratkočasil; kratkočasiti koga s petjem; v družbi se kratkočasi
SSKJ²
kratkočásje -a s (ȃ)
duševno stanje ugodja, zadovoljstva: knjiga mu nudi prijetno kratkočasje; to dela samo zaradi kratkočasja / kratkočasja je bilo dovolj ves večer kratkočasenja
SSKJ²
kratkočásnež -a m (ȃ)
ekspr. kratkočasen človek: bil je prijeten kramljavec in kratkočasnež
SSKJ²
kratkočásnica -e ž (ȃ)
ekspr. kratkočasna zgodba, pripoved: pripovedoval mu je burkaste kratkočasnice
// kratkočasna ženska: prijetno mu je bilo v družbi te kratkočasnice
SSKJ²
kratkočásnost -i ž (á)
lastnost, značilnost kratkočasnega: kratkočasnost zgodbe / zaradi svoje kratkočasnosti je bil povsod dobrodošel
SSKJ²
kratkodlák in kratkodlàk -áka -o prid. (ȃ; ȁ á)
ki ima kratko dlako: kratkodlak pes / mehko in kratkodlako krzno
SSKJ²
kratkodlákar -ja m (ȃ)
žival s kratko dlako, navadno pes: goji dolgodlakarje in kratkodlakarje
♦ lov. nemški kratkodlakar lovski pes s kratko dlako, rjave barve ali bele barve z rjavimi lisami
SSKJ²
kratkodnévnica -e ž (ẹ̑)
bot. rastlina, ki potrebuje za rast ali cvetenje manj kot dvanajst ur dnevne svetlobe:
SSKJ²
kratkodôben -bna -o prid. (ó ō)
knjiž. kratek, kratkotrajen: kratkodobno veselje
SSKJ²
kratkoglàv in kratkogláv -áva -o prid. (ȁ á; ȃ)
antr. ki ima kratko in okroglo glavo: kratkoglav človek / kratkoglava lobanja
SSKJ²
kratkoglávec -vca m (ȃ)
antr. človek s kratko in okroglo glavo:
SSKJ²
kratkoglávost -i ž (ā)
antr. značilnost človeka s kratko in okroglo glavo:
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
kratkohláčen -čna -o prid. (ȃ)
ekspr. ki nosi kratke hlače: kratkohlačni in od sonca zagoreli fant / rad se je spominjal svojih kratkohlačnih let
SSKJ²
kratkohláčnik -a m (ȃ)
ekspr. kdor nosi kratke hlače, navadno otrok: vaški kratkohlačniki; bosopetniki in kratkohlačniki / kratkohlačnik je prijokal domov otrok, deček
SSKJ²
kratkokríl -a -o prid. (ȋ ī)
1. ki ima kratka krila, kratke peruti: kratkokrile ptice
2. knjiž. ki nosi kratko krilo: kratkokrila dekleta
SSKJ²
kratkokrílec -lca m (ȋ)
nav. mn., zool. hrošči s kratkimi krili, Staphylinidae: kratkokrilci in mravlje
SSKJ²
kratkokrílka -e ž (ȋ)
knjiž., ekspr. ženska, ki nosi kratko krilo, navadno deklica: kratkokrilke in kratkohlačniki
SSKJ²
kratkoláska -e ž (ȃ)
ženska, ki ima kratke lase: pred kratkim je postala kratkolaska; ljubka, prikupna kratkolaska
SSKJ²
krátkomálo in krátko málo člen., piše se narazen (ā-á)
uvaja strnjen zaključek povedanega: niso bili ne učenjaki ne filozofi, bili so kratko malo zdravo misleči ljudje; bil je kratko malo vsega zmožen
// izraža podkrepitev trditve ali zanikanja: o zadevi je veliko govoril, lotil se je pa kratko malo ni; če bomo hodili tako počasi, nas bo kratko malo prehitela noč
// izraža, da se dejanje zgodi brez preudarka, obotavljanja: nisem za to, da bi se kratko malo ravnali po drugih; nič ni premišljevala, rekla je kratko malo ne / kratko malo, bilo je zabavno; kratko malo, ne verjamem mu
SSKJ²
kratkometrážec -žca m (ȃ) film. žarg.
kratkometražni film: v tekmovalnem sporedu bodo zavrteli deset kratkometražcev; animirani kratkometražec; odmeven kratkometražec; predvajanje kratkometražca
SSKJ²
kratkometrážen -žna -o prid. (ȃ)
film., v zvezi kratkometražni film film, ki je dolg do 600 m: posneti kratkometražni film
SSKJ²
kratkometrážnik -a m (ȃ)
film. kratkometražni film: posneti kratkometražnik
SSKJ²
kratkonóg -a -o prid. (ọ̑ ọ̄)
ki ima kratke noge: bil je kratkonog in zavaljen / kratkonogi bivoli
SSKJ²
kratkopecljàt -áta -o prid. (ȁ ā)
ki ima kratek pecelj: kratkopecljati listi, plodovi / kratkopecljat cvet
SSKJ²
kratkopŕst -a -o prid. (ȓ r̄)
ki ima kratke prste: imel je debelo, kratkoprsto roko
SSKJ²
kratkorép in kratkorèp -épa -o prid. (ẹ̑; ȅ ẹ́)
ki ima kratek rep: na vrvici je vodil kratkorepega psa
SSKJ²
kratkorépec -pca m (ẹ̑)
nav. mn., zool. višje razviti raki s petimi pari nog hodilk in slabo razvitim zadkom; rakovica
SSKJ²
kratkoróčen -čna -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na kratek rok: kratkoročni kredit; kratkoročno posojilo / kratkoročni načrt podjetja; skleniti kratkoročni trgovinski sporazum
// kratkotrajen: kratkoročno zdravljenje
SSKJ²
kratkoróg -a -o prid. (ọ̑ ọ̄)
ki ima kratke roge: kratkoroga krava
SSKJ²
kratkorokáven -vna -o prid. (ā)
ki ima kratke rokave: kratkorokavna ženska obleka
SSKJ²
kratkosápen -pna -o prid. (ȃ)
ekspr. ki je v poteku večkrat prekinjen: melodika je bila kratkosapna
// ki traja kratek čas: kratkosapna ambicija
SSKJ²
kratkosrájčnik -a m (ȃ)
ekspr. kdor nosi kratko srajco, navadno otrok: kratkosrajčnika sta se igrala v kuhinji / to pravljico pozna vsak kratkosrajčnik otrok, deček
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
krátkost stil. kratkóst -i ž (á; ọ̑)
lastnost, značilnost kratkega: kratkost predpisanega roka; kratkost življenja / predavanje je bilo dobro sprejeto tudi zaradi kratkosti / kratkost lobanje
SSKJ²
kratkostêbeln -a -o [kratkostebələn in kratkostebəln] prid. (ȇ)
ki ima kratko steblo: kratkostebelna pšenica
SSKJ²
kratkostíčen -čna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na kratki stik: kratkostični tok; kratkostična napetost / kratkostični motor motor s kletko
SSKJ²
kratkotrájen -jna -o prid., kratkotrájnejši (ā)
ki traja malo časa: kratkotrajna ploha ga je čisto premočila; kratkotrajna sreča; kriza je bila le kratkotrajna
SSKJ²
kratkotrájnost -i ž (ā)
lastnost, značilnost kratkotrajnega: kratkotrajnost sreče, življenja
SSKJ²
kratkoúmen -mna -o prid. (ú ū)
star. nespameten, neumen: le kako je mogel biti tako kratkoumen
SSKJ²
kratkovalôven -vna -o prid. (ȏ)
nanašajoč se na kratke valove: kratkovalovna svetloba / kratkovalovni oddajnik
SSKJ²
kratkovíden -dna -o prid., kratkovídnejši (í ī)
1. ki dobro vidi samo bližnje predmete: bil je zelo kratkoviden in je moral nositi očala / kratkovidne oči
2. nav. ekspr. ki ne vidi vnaprej poteka česa: kratkoviden politik / napovedi so se izkazale za zelo kratkovidne
    kratkovídno prisl.:
    v tem primeru je ravnal zelo kratkovidno
SSKJ²
kratkovídnež -a m (ȋ)
ekspr. kratkoviden človek: očala za kratkovidneže / le kako je mogel biti tak kratkovidnež
SSKJ²
kratkovídnost -i ž (í)
1. očesna napaka, zaradi katere je mogoče dobro videti le bližnje predmete: zaradi kratkovidnosti je moral nositi očala
2. nav. ekspr. nesposobnost človeka, da bi vnaprej videl potek česa: njegova kratkovidnost je bila glavni vzrok neuspeha
SSKJ²
kratkovláknat -a -o prid. (ȃ)
ki ima kratka vlakna: kratkovlaknata preja
♦ tekst. kratkovlaknati bombaž
SSKJ²
kratkovrát in kratkovràt -áta -o prid. (ȃ; ȁ á)
ki ima kratek vrat: debel, kratkovrat človek / kratkovrat konj
SSKJ²
kratkožív -a -o prid. (ȋ í)
1. knjiž. ki malo časa živi: kratkožive rastline / ekspr. nove ideje so bile zelo kratkožive
2. fiz. ki hitro radioaktivno razpada: kratkoživi izotopi
SSKJ²
krátnik -a m (ȃ)
s števnikom mnogokratnik: n-kratnik
SSKJ²
kráva -e ž (á)
1. odrasla samica goveda: krava muka, prežvekuje; krava je povrgla; molsti kravo; odvezati, privezati kravo k jaslim; pasti krave; belkasta, lisasta krava; breja krava; prodati kravo s teletom; bil je pijan kot krava zelo; ima dolg jezik kot krava rep / krava daje mleko; molzna krava / pog. nore krave bolezen norih krav
● nižje pog. temu bi se še krave smejale je zelo neumno, smešno, nemogoče; ekspr. saj nisva skupaj krav pasla nisva enaka, iste starosti, izobrazbe; kravo s svedrom dreti lotiti se česa z neprave strani in z nepravimi pripomočki; ekspr. če nisi za šolo, pa pojdi krave past loti se drugega, umsko nezahtevnega dela; ekspr. to se je zgodilo, ko sem še krave pasel ko sem bil še majhen; ekspr. molzna krava kar se da zelo izkoriščati; šalj. ponoči je vsaka krava črna v določenih okoliščinah se človek zadovolji tudi z manj kvalitetnim; pog. krava pri gobcu molze kravo je treba dobro krmiti, da lahko daje veliko mleka; čim več se vloži v kaj, večji je uspeh; star. vse skupaj je pet krav za en groš neverjetno, nesmiselno
2. nizko grob, nevzgojen človek: to ti je prava krava; s tako kravo ne morem nikamor / kot psovka: napil si se ga, krava; o ti krava pijana
// kdor veliko, požrešno pije: ne bodi krava in nehaj že piti
♦ zool. morske krave morskemu življenju prilagojeni sesalci, podobni kitom, Sirenia
SSKJ²
kravájček -čka m (ȃ)
manjšalnica od kravajec: delati kravajčke
SSKJ²
kravájec -jca m (ȃ)
star. droži, navadno v obliki hlebčkov: zamesiti kruh s kravajcem
SSKJ²
kravál -a m (ȃ)
ekspr. hrup, trušč, vpitje: nastal je strašen kraval / ne delaj kravala zaradi tega
SSKJ²
krávar tudi kravár -ja m (ȃ; á)
kdor se poklicno ukvarja z oskrbovanjem krav: kravarji in ovčarji
// govedar: kravar je že napojil živino
SSKJ²
krávarica tudi kravaríca -e ž (ȃ; í)
ženska, ki se poklicno ukvarja z oskrbovanjem krav: dekla in kravarica
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
kraváta -e ž (ȃ)
(modni) dodatek, navadno k moški obleki, ki se namešča pod ovratnik srajce: nosil je temno kravato; kar naprej si je popravljal kravato; zavezati kravato; svilena kravata / nosil je črno kravato kot znamenje žalovanja
SSKJ²
kraváteljc -a [kravatəljc] m (ȃ)
nižje pog., navadno v zvezi držati, prijeti za kravateljc držati, prijeti za zgornji, navadno sprednji del oblačila pri vratu: prijel ga je za kravateljc in ga vrgel na cesto
● nižje pog., ekspr. prijeti, zgrabiti koga za kravateljc prisiliti koga, da ravna, govori, kot hoče, zahteva kaka oseba; zahtevati od koga pojasnilo, opravičilo
SSKJ²
kraváten -tna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na kravato: kravatni vozel; svileno kravatno blago / kravatna igla
SSKJ²
krávče -ta tudi kravčè -éta s (ā; ȅ ẹ́)
ekspr. krava, navadno suha, stara: vse popoldne je pasel kravče
SSKJ²
krávica -e ž (á)
nav. ekspr. manjšalnica od krava: pasti kravico; redil je samo eno kravico
● pog. dojenček že pase kravice lahko leži na trebuhu z dvignjeno glavo in oprt na roke
SSKJ²
krávina tudi kravína -e ž (ȃ; í)
1. usnje iz goveje kože: suknjič, škornji iz kravine / predelava kravine kravje kože
2. kravje meso: pečena kravina
SSKJ²
kravjáča -e ž (á)
bot. slabša užitna goba svetlo rjave barve, Suillus bovinus:
SSKJ²
krávjak tudi krávjek -a m (ȃ)
goveji, zlasti kravji iztrebek: stopiti v kravjak
SSKJ²
krávji -a -e prid. (ȃ)
nanašajoč se na krave: kravja koža; kravje mleko / konjski in kravji hlev; kravji zvonci / šel je za kravjega hlapca, pastirja / počasna kravja vprega
● nizko napravil je kravji požirek zelo velik, hlasten
♦ tur. kravji bal tradicionalna prireditev v Bohinju ob prigonu živine s planin; vet. kravje koze virusna bolezen, ki se pojavlja navadno na kravjem vimenu v obliki izpuščajev; kravja stoja konj stoja z navznoter ukrivljenimi nogami; prisl.: piti po kravje
SSKJ²
krávl -a m (á)
šport. plavanje, pri katerem plavalec izmenično premika roke in noge: učiti kravl / hrbtni, prsni kravl
SSKJ²
krávlanje -a s (ȃ)
glagolnik od kravlati: zamahi pri kravlanju
SSKJ²
krávlati -am nedov. (ȃ)
šport. žarg. plavati kravl: znala sta dobro kravlati
SSKJ²
kravlíst -a m (ȋ)
šport. žarg. športnik, ki se ukvarja s kravlom: bil je najboljši kravlist v državi
SSKJ²
kravójec -jca m (ọ̑)
nar. rastlina z zelo visokim votlim steblom in zelenkastimi cveti v kobulih; orjaški silj: čaj iz kravojca
SSKJ²
kravosès in kravosés -ésa m (ȅ ẹ́; ẹ̑)
zool. zelo velika indijska nestrupena kača; piton
SSKJ²
krávše -ta tudi kravšè -éta s (ā; ȅ ẹ́)
ekspr. krava, navadno suha, stara: v hlevu je imel eno samo kravše
SSKJ²
kráža -e ž (á)
nav. mn., nav. ekspr. črti v obliki črke X: delati križe in kraže; prim. križa kraža
SSKJ²
kŕc medm. (ȓ)
izraža lahen udarec s prsti, navadno za svarilo: udaril ga je po roki: krc / krc, ga je krcnil po ušesu; sam.: dobil boš krc
SSKJ²
kŕcanje1 -a s (r̄)
glagolnik od krcati1: krcanje po prstih
SSKJ²
kŕcanje2 -a s (r̄)
glagolnik od krcati2: dovoljenje za krcanje
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
kŕcati1 -am nedov. (r̄)
lahno udarjati s prsti, navadno za svarilo: krcal ga je po ušesih
// ekspr. kratko, močno udarjati: krcal ga je s palico; zaradi grde pisave ga je krcala po prstih
SSKJ²
kŕcati2 -am nedov. (r̄)
nakladati, natovarjati (na ladjo): krcati tovor
SSKJ²
kŕcelj -clja tudi krcèlj -cljà m (ŕ; ə̏ ȁ)
1. štrcelj: krcelj odrezane roke / krclji dreves
2. hlod: voziti krclje na žago
SSKJ²
kŕcljast -a -o prid. (ŕ)
zastar. štrcljast: krcljast rep
SSKJ²
kŕcniti -em dov. (ŕ ȓ)
1. lahno udariti s prsti, navadno za svarilo: močno ga je krcnil po nosu / krcnila je po sveči in jo ugasnila
// ekspr. kratko, močno udariti: krcnil ga je po roki
2. ekspr. ostro, učinkovito odgovoriti, zavrniti: dobro si ga krcnil
SSKJ²
kŕč -a m (ȓ r̄)
nehoteno, boleče delovanje mišic, pri katerem se spremeni zlasti njihova napetost: krč je polagoma popustil; zvijala se je v hudih krčih; sredstvo proti krčem; bolezen s hudimi krči v trebuhu; zvijal se je kakor v krčih / pog.: še vedno ga drži krč; prijel ga je krč v noge; krč ga stresa v enakomernih presledkih; krč ga je zvil / občutil je krč v želodcu krčevito, sunkovito bolečino / božjastni krč; črevesni krč; začeli so se porodni krči; smrtni krči / ekspr., z oslabljenim pomenom odrevenel je v krču groze; pren., knjiž. imperij stresajo predsmrtni krči; poletje se zvija v zadnjih krčih
♦ med. mrtvični ali otrpni krč tetanus; srčni krč angina pectoris
SSKJ²
kŕčast -a -o prid. (r̄)
nanašajoč se na krč: od napora je imel krčaste prste / krčast napor krčevit
SSKJ²
kŕčen -čna -o prid. (ȓ)
nanašajoč se na krč: krčna odrevenelost / ekspr. masiral si je krčno nogo
♦ med. krčna žila bolezensko razširjena (žila) dovodnica
SSKJ²
kŕčenje1 -a s (ŕ)
glagolnik od krčiti1: neenakomerno krčenje mišic / krčenje črevesja / krčenje lesa; krčenje blaga po dolžini in širini / krčenje investicij
SSKJ²
kŕčenje2 -a s (ŕ)
glagolnik od krčiti2: prepoved krčenja gozda / krčenje ledine, zemljišča
SSKJ²
krčevína -e ž (í)
zemljišče, s katerega je odstranjeno drevje, grmovje, zlasti gozd: vinogradi in krčevine / oranje krčevin
SSKJ²
krčevít -a -o prid., krčevítejši (ȋ)
podoben krču: občutil je krčevito bolečino; krčevito zvijanje želodca / napad krčevitega dušenja / okorni in krčeviti gibi rok
// ekspr. zelo hud, močen: bruhnila je v krčevit jok, smeh / komaj se je rešil iz krčevitega objema / za takšno dejanje je bil potreben krčevit napor
    krčevíto prisl.:
    krčevito se ga je oklepal, oprijemal; še krčeviteje se je stiskal v kot; ni jih mogel prepričati, čeprav se je krčevito trudil; krčevito sklenjene roke
SSKJ²
krčevítost -i ž (ȋ)
lastnost, značilnost krčevitega: krčevitost kretenj / z vso krčevitostjo se je držal palice / polaščala se ga je neka krčevitost
SSKJ²
krčílen1 -lna -o prid. (ȋ)
ki krči, upogiba: krčilna moč
SSKJ²
krčílen2 -lna -o prid. (ȋ)
s katerim se krči, odstranjuje drevje: krčilno orodje
SSKJ²
krčítev -tve ž (ȋ)
krčenje2: krčitev gozda
SSKJ²
kŕčiti1 -im nedov. (ŕ ȓ)
1. spravljati v položaj, ko sosednji deli med seboj tvorijo kot: krčiti roke; krčiti in iztezati nogo; prsti se ji krčijo / krčiti roke v pest; mišice se raztezajo in krčijo / krčiti se v dve gubé
// ekspr. delati gube, zlasti na koži: krčiti čelo; lica so se ji krčila
2. ekspr. delati, povzročati krče: lakota mu krči želodec; brezoseb. krčilo ga je po črevesju / krčil in zvijal se je v napadu kašlja
● knjiž., ekspr. od groze se ji je krčilo srce groza jo je bila
    kŕčiti se 
    1. postajati po obsegu manjši: pri sušenju se les krči / to blago se rado krči / ekspr. imetje se mu krči; prihranki se vidno krčijo
    // ekspr. postajati po dolžini manjši: razdalja se je vedno bolj krčila; sence v gozdu se krčijo / dan se krči
    2. ekspr. braniti, obotavljati se: krčil se je izplačati doto; za teh par dinarjev se ne boš krčil / nič se ne krči, kar vzemi
    krčèč -éča -e:
    krčeče se telo
SSKJ²
kŕčiti2 -im nedov. (ŕ r̄)
1. odstranjevati, sekati drevje, grmovje z zemljišča, zlasti v gozdu: krčiti goščavo, gozd, grmičje
// pridobivati obdelovalno zemljo: krčiti ledino; krčil je svet ob vodi
2. v zvezi krčiti pot delati pot na prej neprehodnem ozemlju: le s težavo (si) je krčil pot v gozdu / krčiti pot skozi sneg; pren., ekspr. krčiti pot demokraciji, svobodi
SSKJ²
krčljív -a -o prid. (ī í)
ki se (rad) krči: krčljive mišice; krčljive stene žil / krčljive lovke
SSKJ²
krčljívost -i ž (í)
lastnost, značilnost krčljivega: krčljivost mišičja
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
kŕčma -e ž (r̄)
preprost gostinski lokal, v katerem se streže navadno samo s pijačami: odpreti krčmo; iti, hoditi, zahajati v krčmo; obcestna, vaška krčma / ekspr. vsa krčma je prepevala vsi ljudje v krčmi / ekspr. balkanska krčma neupoštevanje zakonov, urejenih gospodarskih, političnih odnosov
// ekspr. gostilna: posedati po krčmah
SSKJ²
krčmár -ja m (á)
lastnik ali upravnik krčme: krčmar mu je prinesel vina; debel krčmar
// ekspr. gostilničar: trgovci in krčmarji
● pog. delati račun brez krčmarja ne upoštevati vseh okoliščin
SSKJ²
krčmaríca -e ž (í)
lastnica ali upravnica krčme: debela krčmarica
// ekspr. gostilničarka
SSKJ²
krčmáriti -im nedov. (á ȃ)
ukvarjati se s krčmarstvom: pred enim letom je začel krčmariti
SSKJ²
krčmárka -e ž (á)
krčmarica: prijazna krčmarka
SSKJ²
krčmárski -a -o prid. (á)
nanašajoč se na krčmarje: krčmarska dejavnost / krčmarsko znamenje
SSKJ²
krčmárstvo -a s (ȃ)
dejavnost krčmarjev: oprijel se je krčmarstva
SSKJ²
kŕčmica -e ž (r̄)
manjšalnica od krčma: ob poti je stala samotna krčmica
SSKJ²
kŕčnica -e ž (ȓ)
1. knjiž. krčna žila: zdraviti krčnice
2. nar. šentjanževka, šentjanževa roža: čaj iz krčnice
♦ bot. trajnica z rumenimi cveti in navadno prosojno pikastimi listi, Hypericum
SSKJ²
krdélce -a s (ẹ̄)
manjšalnica od krdelo: krdelce volkov / krdelce otrok se je igralo pred hišo / krdelce vojakov
SSKJ²
krdélen -lna -o (ẹ̑)
pridevnik od krdelo: krdelne živali
SSKJ²
krdélo -a s (ẹ̄)
1. neurejena, navadno manjša skupina živali: krdelo konj, psov / volkovi se družijo, zbirajo v krdela / ovce so prihajale v krdelih / star. krdelo ptic jata
// nav. slabš., s prilastkom skupina ljudi: pred hišo se je podilo krdelo otrok; na cesti stoji krdelo žensk / sovražna krdela / ekspr. celo krdelo občudovalcev je stalo okrog nje
2. star., z rodilnikom velika količina, množina: krdelo kopriv je raslo ob poti / zagrnilo ga je krdelo spominov
SSKJ²
krdéloma prisl. (ẹ̑)
knjiž. v krdelih: tigri prihajajo krdeloma pit vodo
SSKJ²
kreácija -e ž (á)
navadno s prilastkom delo, ki je posledica uresničevanja določenih sposobnosti, prizadevanj zlasti na umetniškem področju, stvaritev: dovršene igralske, pevske kreacije; bil je nepristranski tudi do lastnih kreacij / zbirka pesmi je ena izmed njegovih številnih umetniških kreacij / kreacija Hamletovega lika se mu je zdela zelo zahtevna
// obl. delo, ki je posledica uresničevanja izvirnih zamisli na področju mode: kostim je pariška kreacija / modna kreacija
SSKJ²
kreatívec -vca m (ȋ)
publ. ustvarjalec: umetniški razvoj kreativca
SSKJ²
kreatíven -vna -o prid. (ȋ)
knjiž. ki kreira, ustvarjalen: kreativni igralec / kreativna moč, sposobnost umetnika / kreativna fantazija / formativni in kreativni proces; kreativna dejavnost
SSKJ²
kreatívnost -i ž (ȋ)
knjiž. lastnost, značilnost kreativnega, ustvarjalnost: režijska kreativnost; poglobljena umetniška kreativnost / kreativnost igralca / v svojih modelih je pokazal precej kreativnosti
SSKJ²
kreátor -ja m (ȃ)
1. obl. kdor uresničuje svoje izvirne zamisli na področju mode: kreator pariških jesenskih modelov / slavni modni kreatorji
2. knjiž. kdor daje čemu bistvene značilnosti, oblikovalec: arhitekti kot kreatorji modernih stanovanj / kreator družbenega dogajanja
SSKJ²
kreátorka -e ž (ȃ)
obl. ženska, ki uresničuje svoje izvirne zamisli na področju mode: kreatorka ženskih plaščev / modna kreatorka
SSKJ²
kreátorski -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na kreatorje: kreatorske sposobnosti / tekstilna tovarna ima tudi kreatorski oddelek
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
kreátorstvo -a s (ȃ)
obl., navadno v zvezi modno kreatorstvo dejavnost modnih kreatorjev: razvoj modnega kreatorstva
SSKJ²
kreatúra -e ž (ȗ)
1. knjiž. bitje2, človek: življenje ljudi in drugih kreatur v naravi / smilijo se mu uboge človeške kreature
// narava, stvarstvo: duh daje sijaj vsej kreaturi
2. slabš., navadno s prilastkom človek, ki zaradi svojih lastnosti vzbuja prezir, zaničevanje: to ti je prava kreatura; bedna, klavrna, zlobna kreatura / iz njega je naredil kreaturo
SSKJ²
krebúljica -e ž (ú)
bot., navadno v zvezi prava krebuljica rastlina s prijetnim vonjem in belimi, drobnimi cveti v kobulih, Anthriscus cerefolium: prežganka z jajcem in krebuljico / čaj iz krebuljice
SSKJ²
kréč -a m (ẹ̑)
bot. blazinasta ali rušnata gorska rastlina s posameznimi ali v latasto socvetje združenimi cveti, Saxifraga: skorjasti kreč
SSKJ²
kréčiti -im nedov. (ẹ́ ẹ̑)
ekspr. širiti, razmikati: krečiti noge, prste / krečil se je na postelji
SSKJ²
kréčnica -e ž (ẹ̑)
nav. mn., bot. rastline, navadno blazinaste, z majhnimi cveti v socvetju, Saxifragaceae:
SSKJ²
kréda -e ž (ẹ̑)
1. snov za pisanje po večjih površinah, navadno v obliki podolgovatega predmeta: kupiti kredo; pisati s kredo na tablo; barvasta kreda; košček krede; škatlica kred; bled kot kreda / krojaška kreda; šolska kreda
// petr. rahla usedlina iz hišic odmrlih luknjičark: kopati kredo / jezerska kreda usedlina iz drobcev apnenca in dolomita
2. um. mehek, navadno črn ali rjav risarski material: riše s kredo in ogljem / risba v kredi
// risarska tehnika s takšnim materialom: kredo je opustil in začel z oljem
3. geol. obdobje mezozoika, v katerem so prevladovali dinozavri in so se razvili listavci ter žužkojedi: jura in kreda
● star. dobiti kaj na kredo na kredit, upanje
♦ obrt. snov za beljenje iz kaolina
SSKJ²
krédast -a -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na kredo: kredasta masa / kredaste skale / ekspr. bila je čisto kredasta v obraz bela
SSKJ²
kréden -dna -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na kredo: najfinejši kredni prah; pogorje je sestavljeno iz krednih skladov; bele kredne skale / podaril mu je kredne barvice / kredna risba / kredna doba
♦ papir. kredni papir nekdaj papir, premazan z mešanico krede in kleja
SSKJ²
kredénca -e ž (ẹ̑)
kos pohištva, podoben omari, navadno za posodo in pribor: vzeti krožnike iz kredence; steklenico je postavil v kredenco; police v kredenci / kuhinjska kredenca / v jedilnico je postavil veliko hrastovo kredenco z rezbarijami
SSKJ²
kredibílen -lna -o prid. (ȋ)
ki je verodostojen, vreden zaupanja: kredibilen partner; kredibilna država, vlada
SSKJ²
kredibílnost -i ž (ȋ)
dejstvo, da je kdo kredibilen: izgubiti kredibilnost; politična kredibilnost; ugled in kredibilnost države
SSKJ²
kredít -a m (ȋ)
materialna sredstva, ki jih da upnik dolžniku z obveznostjo kasnejše vrnitve: dobiti velik kredit; jemati kredite; prositi za kredit; vračanje kredita; jamstvo za kredit / najeti kredit / dati komu kredit / črpati kredit jemati posamezne zneske do višine odobrenega zneska; v banki imam še nekaj kredita; porabil je že ves kredit; blokiranje kreditov / odobriti kredit / odplačal, vrnil je že ves kredit dolg / bančni kredit ki ga da banka; denarni kredit v obliki denarja
// razmerje med upnikom in dolžnikom, ki nastane z dajanjem takšnih materialnih sredstev: skleniti kredit; ustvarjati vedno nove kredite; pravna oblika kredita / referent za kredit / dolgoročni kredit nad deset let; kratkoročni kredit do dveh let; srednjeročni kredit od dveh do desetih let
// v prislovni rabi, v zvezi na kredit izraža trgovanje, ki temelji na takšnem razmerju: avtomobili se dobijo na kredit; kupovati, prodajati na kredit
● ekspr. pri vseh ljudeh ima kredit mu zaupajo, verjamejo; ekspr. toliko kredita že imam pri tebi, da mi boš verjel toliko mi že zaupaš, da mi boš verjel; ekspr. živeti na kredit biti vedno zadolžen; ekspr. bil je ob ves kredit izgubil je zaupanje, spoštovanje
♦ fin. blagovni kredit za financiranje trgovanja z blagom; investicijski krediti za investicije; izvozni kredit; javni kredit ki ga najamejo državni organi; namenski kredit za točno določen namen; obrestni kredit pri katerem mora dolžnik plačati tudi obresti; obročni kredit dan s pogojem obročnega odplačevanja; potrošniški kredit; premostitveni kredit; (proračunski) kredit materialna sredstva, ki jih odobri država brez obveznosti vrnitve; zasebni kredit
SSKJ²
kredíten -tna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na kredit: kreditna dejavnost; razvito kreditno poslovanje / znosni kreditni pogoji / kreditni sklad banke; kreditna sredstva / naš kreditni sistem; kreditna politika / kreditno gospodarstvo gospodarstvo, v katerem ima kreditiranje zelo pomembno vlogo / kreditni zavodi / kreditni referent referent za kredit
♦ ekon. kreditni denar državne in bančne zadolžnice, ki veljajo kot plačilno sredstvo; fin. kreditni potencial materialna sredstva, ki jih lahko da kreditor; kreditna pogodba; kreditno pismo bančna listina, s katero je mogoče dvigati zneske pri drugih bankah
    kredítno prisl.:
    biti kreditno sposoben
SSKJ²
kreditíranje -a s (ȋ)
glagolnik od kreditirati: kreditiranje kmetijstva / spremeniti sistem kreditiranja / kratkoročno kreditiranje / sklad za kreditiranje stanovanjske izgradnje
SSKJ²
kreditírati -am dov. in nedov. (ȋ)
dati kredit: kreditirati zasebne kmete
// s kreditom omogočiti kako delo: kreditirati izvoz; banka kreditira več objektov / pog. nakupe so jim kreditirali dali na kredit
SSKJ²
kreditojemálec -lca [kreditojemau̯ca in kreditojemalca] m (ȃ)
fin. kdor jemlje, dobi kredit: kreditojemalec in njegov porok / kreditojemalec ni plačal dospelega obroka
SSKJ²
kredítor -ja m (ȋ)
fin. kdor da kredit, upnik: iskati kreditorja za gradnjo novega obrata; potencialni kreditor
SSKJ²
krédnat -a -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na kredo: krednat prah / krednata tla / krednate skale
SSKJ²
kredo gl. credo
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
krég -a m (ẹ̑) pog.
1. opominjanje, oštevanje: malo krega je včasih dobro
2. prepir, prerekanje: iz hiše se je zaslišal kreg
SSKJ²
kréganje -a s (ẹ̑)
glagolnik od kregati: tudi kreganje nič ne zaleže / v gostilni je nastalo kreganje
SSKJ²
krégati -am nedov. (ẹ̑)
pog. opominjati, oštevati: če je jokal, ga je kregal; mati jo je večkrat kregala; kregati učenca zaradi malomarnosti; glasno ga je kregal / za vsako stvar me krega
    krégati se 
    1. prepirati se, prerekati se: kregali so se za nepomembne reči; še vedno se krega z dekletom; kar naprej sta se kregala
    2. jeziti se, hudovati se: vedno se krega nanj
    ●     otr. bogec se krega v krščanskem okolju grmi; ekspr. ptiči se kregajo glasno čivkajo, pojejo
SSKJ²
kreháč -a m (á)
slabš. kdor (pogosto) močno in hripavo kašlja: star krehač
SSKJ²
kréhanje -a s (ẹ̄)
glagolnik od krehati: nepretrgano krehanje
SSKJ²
kréhati -am nedov. (ẹ̄) ekspr.
1. močno in hripavo kašljati: že mesece in mesece kreha
// slabš. kašljati: prehladil se je in sedaj kreha
2. dajati močne, hripave glasove: konji pihajo in krehajo
    krehajóč -a -e:
    krehajoč starec
SSKJ²
kréhavec -vca m (ẹ̄)
ekspr. kdor (pogosto) močno in hripavo kašlja: star krehavec / bolehavci in krehavci
SSKJ²
kréheljc -a [krehəljc] m (ẹ̑)
zool. divja raca z zelenimi očmi, Anas crecca: iz ločja je zletela jata kreheljcev
SSKJ²
krehetáti -ám in -éčem nedov. (á ȃ, ẹ́)
ekspr. govoriti s hripavim glasom: ves čas je nekaj krehetal
    krehetáti se 
    smejati se s hripavim glasom: pijanci so peli in se krehetali
SSKJ²
kréhlja -e ž (ẹ̑)
zool. kreheljc: jata krehelj
SSKJ²
kréhniti -em tudi krêhniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑; é ȇ) ekspr.
1. močno in hripavo zakašljati: krehnil je in v prsih ga je zbodlo
// slabš. zakašljati: v zadregi je krehnil
2. dati močen, zamolkel glas: krehnili so vsi topovi hkrati
SSKJ²
kreíranje -a s (ȋ)
glagolnik od kreirati: poglobil se je v kreiranje Cankarjevih dramskih likov / kreiranje novih modelov / kreiranje enotne politike
SSKJ²
kreírati -am nedov. in dov. (ȋ)
1. uresničevati določene sposobnosti, prizadevanja zlasti v gledališki umetnosti, ustvarjati: iz razočaranja kreira fiktivni svet; v tem nastopu je kreiral eno svojih najboljših vlog / kreirati Hamleta
// obl. uresničevati svoje izvirne zamisli na področju mode: za pomlad so kreirali nove kostime
2. knjiž. dajati komu, čemu bistvene značilnosti, oblikovati: kot umetnika so ga kreirali predvsem klasiki; kreirati zunanjo politiko / v svojih delih je skušal kreirati nov svet
    kreíran -a -o:
    prodaja kreiranih modelov
SSKJ²
krèk medm. (ȅ)
posnema glas čigre ali nekaterih drugih ptic: krek, krek, vrešči čigra
SSKJ²
kréker -ja m (ẹ̑)
gastr. krhko, ploščato pecivo iz nevzhajanega testa, navadno slano in z dodatki: jesti krekerje; sendvič iz krekerjev / krekerji s sirom
SSKJ²
krekèt -éta m (ȅ ẹ́)
kreketanje: sračji kreket
SSKJ²
kreketánje -a s (ȃ)
glagolnik od kreketati: sračje kreketanje; kreketanje žab
SSKJ²
kreketáti -ám in -éčem nedov. (á ȃ, ẹ́)
oglašati se s kratkim, rezkim glasom: nekje daleč je kreketala sraka; žabe kreketajo v mlaki
SSKJ²
kréking tudi cracking -a [kréking-] m (ẹ̑)
kem. pridobivanje bencina, petroleja iz mineralnega olja z visoko temperaturo in visokim pritiskom: začeti v proizvodnji s krekingom; v prid. rabi: kreking proces
SSKJ²
krekíranje -a s (ȋ)
kem. razgrajevanje velikih molekul v manjše s toploto: pridobivati visokooktanski bencin s krekiranjem
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
krékovec -vca m (ẹ̑)
pristaš kulturnih in političnih nazorov Janeza E. Kreka: spor krekovcev z drugimi strankami
SSKJ²
krékovt -a m (ẹ̑)
zool. ptica z močnim kljunom in kratkim repom, ki se hrani predvsem z gozdnimi sadeži, Nucifraga caryocatactes: ustrelil je šojo in krekovta
SSKJ²
kreljút -i ž (ȗ)
knjiž. perut: petelin frfota s kreljutmi; netopirjeve kreljuti; ptica z zlomljeno kreljutjo
SSKJ²
krém -- prid. (ẹ̑)
podoben barvi smetane, rumeno bel: krem obleka iz atlasove svile / krem barva
SSKJ²
kréma -e ž (ẹ̑)
1. mazilo za nego, zaščito kože: uporabljati kremo; natreti obraz, roke s kremo; kreme in dišeča olja / čistilna krema; dnevna, nočna krema; mastna krema ki vsebuje veliko maščobe; krema za sončenje
// sredstvo za čiščenje, loščenje: namazati čevlje s kremo / rabi se samostojno ali s prilastkom: brivska krema; krema za čevlje; krema za zobe
2. gastr. gostejša slaščica iz jajc, smetane, sladkorja z različnimi dodatki: postreči s kremo
♦ gastr. krema nadev za slaščice iz masla, sladkorja in različnih dodatkov; kozm. hranilna krema ki vsebuje veliko za kožo hranilnih snovi; regenerativna krema
SSKJ²
kremácija -e ž (á)
knjiž. sežiganje (mrličev): udeležiti se kremacije
SSKJ²
krémast -a -o prid. (ẹ̑)
podoben barvi smetane, rumeno bel: platno je kremaste barve
SSKJ²
krematórij -a m (ọ́)
stavba, prostor, kjer se sežigajo mrliči: zgraditev krematorija; pokopališče s krematorijem
SSKJ²
krematórijski -a -o prid. (ọ́)
nanašajoč se na krematorij: krematorijski dimnik / krematorijske peči
SSKJ²
krêmen1 -éna m (é ẹ́)
zelo trda in krhka kamnina steklenega sijaja: lomiti kremen; zrna kremena; po značaju je trd kot kremen / kremen in jeklo; pren., pesn. Kuj me, življenje, kuj! Če sem kremen, se raziskrim (O. Župančič)
♦ min. kristalna ali zrnata oblika kremenice
// kos, del te kamnine: ukresati iskro iz kremena; konji so dirjali tako, da je letel kremen izpod kopit / puška na kremen kremenjača
SSKJ²
krémen2 -mna -o prid. (ẹ̑)
1. gastr., v zvezi kremna rezina slaščica iz maslenega testa in kreme: jesti kremne rezine; postreči s svežimi kremnimi rezinami
2. kremast, krem: klobuk kremne barve
♦ gastr. kremna jed gosto tekoča jed, pripravljena v mešalniku
SSKJ²
kremén3 -a -o prid. (ẹ̑)
kremenast: kremena sekira / kremen in neustrašen človek kremenit
SSKJ²
kreménast -a -o prid. (ẹ́)
nanašajoč se na kremen: kremenasta usedlina / kremenasta zemlja / kremenast apnenec
♦ arheol. kremenasto orodje; bot. kremenaste alge alge s kremenasto lupinico, Diatomeae
    kreménasto prisl.:
    kremenasto siva barva
SSKJ²
kreménčast -a -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na kremen: kremenčasta prst / kremenčasta pot / kremenčast pesek kremenov
♦ bot. kremenčaste alge kremenaste alge
SSKJ²
kreménček -čka m (ẹ̑)
manjšalnica od kremen: na puščico pritrjen oster kremenček
SSKJ²
kreménčev -a -o prid. (ẹ̑)
kremenov: kremenčev pesek, prah / kremenčeva svetilka; kremenčevo steklo
SSKJ²
kreménec -nca m (ẹ̑)
star. kremen1: zrna kremenca
♦ kem. silicij
SSKJ²
kremeníca -e ž (í)
min. brezbarvna spojina silicija z dvema atomoma kisika: meteoriti, bogati s kremenico
SSKJ²
kremenít -a -o prid. (ȋ)
1. ekspr. odločen, trden, neustrašen2: kremenit človek / kremenit značaj
2. star. kremenast: kremenita zemlja
SSKJ²
kremenítost -i ž (ȋ)
ekspr. lastnost kremenitega: kremenitost značaja
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
kremenjáča -e ž (á)
nekdaj puška, ki ima na petelinu kremenovo ploščico: na hrbtu je nosil dolgo kremenjačo
♦ zool. kremenjače morske spužve z ogrodjem iz kremenastih iglic, Silicispongiae
SSKJ²
kremenják -a m (á)
kremen1: lomiti kremenjak
SSKJ²
kreménje -a s (ẹ̑)
več kremenov, kremeni: kremenje se je iskrilo
SSKJ²
kreménka -e ž (ẹ̄)
1. petr. prsti podobna snov, ki vsebuje lupinice diatomej: plasti kremenke
2. knjiž. kremenjača: vojaki z bajoneti in kremenkami
SSKJ²
kreménov -a -o prid. (ẹ́)
nanašajoč se na kremen: kremenov pesek, prah; debela plast kremenove usedline / kremenova prst / bogate kremenove žile / kremenova ploščica
♦ arheol. kremenovi noži; elektr. kremenova svetilka svetilka z živosrebrovo žarnico iz kremenovega stekla, ki prepušča ultravijolične žarke; kem. kremenovo steklo steklo iz čistega kremena; petr. kremenova labora
SSKJ²
kreménski -a -o prid. (ẹ̑)
kremenov: kremenski prah
SSKJ²
kremírati -am dov. in nedov. (ȋ)
upepeliti truplo: truplo so kremirali, pepel pa raztresli
SSKJ²
krémov -a -o prid. (ẹ̑)
navadno v zvezi kremova rezina kremna rezina: naročiti kremove rezine
SSKJ²
krempáti -ám nedov. (á ȃ)
nar. praskati: krempati z nohti
SSKJ²
krémpelj -plja m (ẹ́)
1. nav. mn. roževinast ukrivljen izrastek na koncih prstov nekaterih sesalcev, ptičev, plazilcev: praskati s kremplji; močni, veliki kremplji; ostri kremplji; tigrovi kremplji; kremplji plenilca, roparice / jastreb je zadrl, zasadil kremplje v plen / zgrabiti s kremplji / brusiti si kremplje; pren., ekspr. kremplji žerjava so se zarili v zemljo
2. slabš. prst1: udaril ga je po krempljih / z umazanimi kremplji je brskal po hrani
// noht: poreži si že te kremplje; dolgi kremplji
3. nav. mn., ekspr., v zvezi z iz, v močen vpliv, oblast: težko se je rešil iz njegovih krempljev; dobil ga je v kremplje; mi že še prideš v kremplje / pog. sam hudič ga ima v krempljih; iztrgal ga je iz krempljev smrti
4. ekspr. dekle, navadno zelo mlada: bila je prav srčkan krempelj
5. nav. mn., nar. koroško krampež: na noge si je privezal kremplje in začel plezati na drevo
● pog., ekspr. tu ima hudič svoje kremplje vmes stvar, zadeva se nenavadno, nepričakovano zapleta; ekspr. kmalu je pokazal svoje kremplje svojo predrznost, hudobnost
SSKJ²
krémpeljc -a [krempəljc] m (ẹ̑)
nav. ekspr. krempelj, krempeljček: ptičji krempeljci / dobil jih boš po krempeljcih
SSKJ²
krémpeljček -čka [krempəljčək] m (ẹ̑)
nav. ekspr. manjšalnica od krempelj: ostri krempeljčki / ljubk. postala je čeden krempeljček
SSKJ²
krémpljast -a -o prid. (ẹ́)
podoben kremplju: krempljasti nohti, prsti; krempljasta roka
// ki ima kremplje: medved ga je oplazil s težko krempljasto šapo
SSKJ²
krempljáti -ám nedov. (á ȃ)
nar. praskati (s kremplji): kokoši so krempljale po dvorišču
SSKJ²
krémšníta -e ž (ẹ̑-í)
nižje pog. kremna rezina: bi pojedla vsak eno kremšnito?
SSKJ²
krémža -e ž (ẹ̑)
1. gube, poteze, ki nastanejo pri kremženju: nasmeh se mu je spremenil v kremžo / šlo mu je na kremžo na jok
2. slabš. kdor se (rad) joka: ne bodi taka kremža
// malodušen, črnogled, neodločen človek: ne zna si pomagati, ker je prevelika kremža
SSKJ²
krémžast -a -o prid. (ẹ̑)
ki se (rad) kremži: razvajen in kremžast otrok / kremžast obraz
SSKJ²
krémženje -a s (ẹ́)
glagolnik od kremžiti: kremženje obraza / kremženja ni mogel več poslušati
SSKJ²
krémžiti -im nedov. (ẹ́ ẹ̑)
delati gube, poteze kot pri joku: zadržano ihtenje mu je kremžilo lica; kremžiti obraz, usta; kremžil se je in se cmeril; pil je cviček in se kremžil / ekspr. prijazno kremži lice
    krémžiti se slabš.
    jokati: stal je v kotu in se kremžil
SSKJ²
kreníti krénem dov. (ī ẹ́)
1. začeti hoditi, premikati se: ko se je znočilo, je kolona krenila; pogreb je krenil; vlak je krenil s postaje; avto je počasi krenil
// s prislovnim določilom iti (stran), oditi: iz kavarne je krenil takoj domov; kreniti od mize; s hitrimi koraki je krenil proti vasi / krenili so k sosedom; zgodaj zjutraj je krenil na pot odpravil se / krenili so od brega odpuli, odjadrali / čete so krenile v boj
2. spremeniti smer poti, gibanja, hoje: krenil je z glavne ceste na kolovoz; kreniti vstran; kreniti na desno, v levo; pren. razvoj je krenil v drugo smer; njegove misli so krenile drugam
// navadno v zvezi s pot začeti delati, živeti drugače, navadno moralno oporečno: krenil je svojo pot; kreniti s prave poti; kreniti na napačno, zločinsko pot; kreniti bo treba na resnejšo pot; kreniti po krivih poteh
3. narediti gib, premakniti: žival je krenila glavo; kreniti z nogo, roko / ni krenil pogleda s hčere
● kreniti z mrtve točke premakniti se z mrtve točke
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
kreól -a m (ọ̑)
potomec evropskih priseljencev, zlasti Špancev, v Latinski Ameriki: argentinski, čilski, mehiški kreoli; bogati kreoli; Indijanci in kreoli / francoski kreoli
SSKJ²
kreolín -a m (ȋ)
kem. temno rjava zmes katranskega olja in mila, ki se uporablja za razkuževanje: razkužiti hlev s kreolinom
SSKJ²
kreólka -e ž (ọ̑)
potomka evropskih priseljencev, zlasti Špancev, v Latinski Ameriki: lepe kreolke; rjavolasa kreolka
SSKJ²
kreólski -a -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na kreole: postaven kreolski častnik / kreolsko prebivalstvo
SSKJ²
kreozót -a m (ọ̑)
kem. ostro dišeča strupena oljnata tekočina, dobljena iz katrana: prepojiti les s kreozotom
SSKJ²
krép -a m (ẹ̑)
tkanina z drobnozrnato površino, navadno za ženske obleke: črni krep; obleka iz zelenega krepa
♦ gled. nitast, lasem podoben pripomoček za imitiranje brk in brade; tekst. močno sukana preja, ki se po tkanju zgrbanči in da tkanini drobnozrnato površino; v prid. rabi: krep preja; krep tkanina
♦ papir. krep papir navadno mehek papir s prečno nagubano površino
SSKJ²
krepak gl. krepek
SSKJ²
krépast -a -o prid. (ẹ̑)
ki je iz krepa: klobuk, ovit s krepastim trakom; krepasta obleka
// ekspr. podoben krepu: imela je čisto krepaste lase
SSKJ²
krepáti -ám dov., krêpal (á ȃ)
nižje pog., ekspr. poginiti: krava je krepala
// nizko umreti: tudi ti boš enkrat krepal
    krepán -a -o:
    krepana miš
    ●     nižje pog., slabš. preveč sem krepan, da bi lahko še kaj delal zelo utrujen, zdelan
SSKJ²
krepávati -am nedov. (ȃ) nižje pog.
1. ekspr. poginjati: svinja krepava
// nizko umirati: mnogo ljudi krepava od gladu
2. nizko živeti v zelo slabih razmerah: krepaval je in se ubijal celo življenje
SSKJ²
krepčálen -lna -o prid. (ȃ)
star. krepčilen: krepčalna hrana / krepčalno spanje
SSKJ²
krepčáti -ám nedov. (á ȃ)
nav. ekspr. povzročati, da postane kaj krepkejše, močnejše: hladna voda ga je krepčala; bolnik se krepča z vinom / krepčal me je z dobrimi besedami
    krepčáti se ekspr.
    jesti in piti: krepčal se je v neki gostilni
SSKJ²
krepčeváti -újem nedov. (á ȗ)
zastar. krepčati: takšno dejanje krepčuje voljo
SSKJ²
krepčílen -lna -o prid. (ȋ)
ki daje moč, krepkost: krepčilna pijača / krepčilno sredstvo / objel ga je krepčilni spanec
SSKJ²
krepčílo -a s (í)
nav. ekspr. kar daje moč, krepkost: planinci so bili potrebni krepčila / v gostilni so dobili prijeten počitek in krepčilo
SSKJ²
krepčína -e ž (í) star.
1. moč1, krepkost: krepčina mišic, telesa / duševna krepčina
2. krepost: presenetili sta njena zadržanost in krepčina
3. okrepčilo: potrebni so bili krepčine
SSKJ²
krépdešín -a m (ẹ̑-ȋ)
tekst. tkanina za ženske obleke, bluze in podlogo iz svile ali rejona: večerna obleka iz krepdešina
SSKJ²
krêpek in krepák krêpka -o tudi -ó prid., krepkêjši (é ȃ é)
1. nav. ekspr. sposoben opravljati naporno fizično delo; močen: krepek mož; gospodarna in krepka žena; postal je zelo krepek / bil je visok in krepek človek
2. nav. ekspr. opravljen z veliko močjo, silo: krepek odriv; krepek sunek, udarec; s krepkim zamahom se je pognal naprej
3. ekspr. ki ima tako zgradbo, da lahko dobro opravlja svojo funkcijo: beli in krepki zobje / ima krepke prsi / krepke veje drevesa
4. nav. ekspr. ki po splošni telesni razvitosti presega navadno stopnjo: krepek fant; krepka postava se je komaj prerinila skozi vrata / bila je krepka v telo
5. ekspr. zelo hranljiv, kaloričen: kuhala je samo krepko hrano / dobili so krepek zajtrk / krepka juha
6. nav. ekspr. ki presega navadno, običajno stopnjo
a) glede na obseg, količino: naredil je krepek požirek / krepka disharmonija / pogrezniti se v krepek spanec
b) glede na čutno zaznavnost: krepek vonj šmarnic / krepke barve / krepek glas, smeh
7. ekspr. jedrnat, jasen: v svojem delu se je dokopal do krepkega izraza; pisal je v krepkem in sočnem jeziku / krepek humor
// evfem. grob2, žaljiv: krepki izrazi / krepka kletev, psovka / preganjal je krepko govorico
● ekspr. bil je mož krepkega duha, krepke volje odločen, stanoviten; ekspr. plačati bo moral krepek milijon več kot milijon; zelo veliko; ekspr. krepka laž velika, očitna; ekspr. krepke poteze obraza zelo vidne, izrazite
♦ tisk. krepka črka črka z debelimi potezami
    krepkó in krêpko
    1. prislov od krepek: danes je začelo krepko deževati; krepko držati, prijeti; krepko ga udari; krepko razvit
    2. ekspr. izraža visoko stopnjo: ti se pa krepko motiš; s tem je krepko računal
    krêpki -a -o sam.:
    dal mu je nekaj krepkih; kaj krepkega mu povej; ekspr. ta je pa res krepka ta novica, izjava je zelo pretirana, neverjetna
SSKJ²
krepél -i [krepeu̯] ž (ẹ̑)
star. krepelce, krepelec: za njim je vrgel krepel
// nav. mn. noga ali roka: imaš čisto prezeble krepeli
SSKJ²
krepêlce -a s (ē)
okleščen kos veje ali tanjšega debla: pobral je krepelce in ga vrgel za njim; s krepelcem ga je udaril po glavi
// slabš. puška, navadno starinska: krepelce je imel obešeno čez ramo
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
krepêlec -lca m (é)
okleščen kos veje ali tanjšega debla: pod noge mu je vrgel krepelec; smolnat krepelec
// slabš. puška, navadno starinska: na rami je nosil dolg krepelec
SSKJ²
krepelíti -ím nedov. (ī í)
star. metati v koga polena, krepelca: neusmiljeno je krepelil kokoši, psa
SSKJ²
krepêlo -a s (é)
krepelce, krepelec: udaril ga je s krepelom
// slabš. puška, navadno starinska: krepelo si je obesil na ramo
SSKJ²
krepén -a -o prid. (ẹ̑)
otrdel, otrpel od mraza: imel je čisto krepene prste / krepeno drevje zmrznjeno
SSKJ²
krepenéti -ím nedov. (ẹ́ í)
postajati trd, otrpel od mraza: prsti so mu krepeneli / sneg krepeni zmrzuje
SSKJ²
krepílen -lna -o prid. (ȋ)
ki daje moč, krepkost: krepilna hrana / jemal je razna krepilna sredstva / krepilen sen, spanec
SSKJ²
krepílo -a s (í)
star. krepčilo, okrepčilo: potrebni so bili krepila / duševno krepilo
SSKJ²
krepítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od krepiti: krepitev mišic, organizma; vaja za krepitev nog / krepitev glasu / krepitev miru in varnosti; notranja krepitev države
SSKJ²
krepíti -ím nedov. (ī í)
1. delati kaj (bolj) krepko, močno: s telovadbo krepiti mišice, telo / počitek krepi njene živce; veter se krepi; pren. njegova vloga se je vedno bolj krepila
2. ekspr. delati kaj številčno močnejše: krepiti moramo naše vrste; vrste revolucionarjev so se krepile
SSKJ²
krepko... prvi del zloženk
nanašajoč se na krepek: krepkodušen, krepkovoljnost
SSKJ²
krepkodúšen -šna -o prid. (ū ȗ)
star. pogumen, odločen: to lahko stori samo zelo krepkodušen mož
SSKJ²
krêpkost tudi krepkóst -i ž (é; ọ̑) nav. ekspr.
1. lastnost krepkega človeka: krepkost telesa
2. knjiž. moč1: bil je vesel svoje mladosti in krepkosti / v govoru je bila njegova glavna krepkost
● star. duševna krepkost odločnost, stanovitnost
SSKJ²
krepkovóljen -jna -o prid. (ọ́ ọ̄)
star. odločen, stanoviten: zelo krepkovoljen človek je
SSKJ²
krepljênje -a s (é)
krepitev: vaje za krepljenje telesa / krepljenje narodne zavesti
SSKJ²
krêpniti -em in krépniti -em dov. (é ȇ; ẹ́ ẹ̑)
nižje pog., ekspr. poginiti: krava je krepnila
// nizko umreti: saj ne boš krepnil od mraza
SSKJ²
krepóst -i ž (ọ̑)
1. moralno, značajsko pozitivna lastnost: poveličeval je njegove kreposti; skromnost, zmernost in druge kreposti / star. kreposti naroda dobre lastnosti, odlike
2. star. poštenost, neoporečnost: treba je napraviti take razmere, da bo krepost spoštovana; znan je po svoji kreposti
3. zastar. moč1, krepkost: ohraniti mladeniško krepost / krepost in lepota domačega jezika / spoznati krepost pripomočka učinkovitost
● šalj. je utelešena krepost zelo pošten, zmeren; ekspr. kaj bi se mučil s krepostjo zakaj bi bil zmeren, zdržen
♦ rel. vztrajno obvladovanje moralno negativnih nagnjenj in teženje k dobremu
SSKJ²
krepósten -tna -o prid. (ọ̑)
1. star. pošten2, neoporečen: urediti okoliščine, da se bodo ljudje oblikovali v krepostne člane skupnosti / iron.: kaj si tako kreposten, popij malo zmeren, zdržen; v mladih letih ni bila ravno krepostna
2. rel. ki vztrajno obvladuje moralno negativna nagnjenja in teži k dobremu: krepostna žena / krepostno življenje
SSKJ²
krepóstnež -a m (ọ̑)
nav. iron. pošten, neoporečen človek: prikazovati lažne krepostneže / glej ga krepostneža, ki se skrivaj vdaja poltenosti
SSKJ²
krepóstnica -e ž (ọ̑)
nav. iron. poštena, neoporečna ženska: igrati krepostnico in razsodnico / v teh krajih ženske niso krepostnice
SSKJ²
krepóstnik -a m (ọ̑)
1. nav. ekspr., v krščanskem okolju kreposten človek: ni krepostnik, ki bi dal življenje za svoje prepričanje
2. nav. iron. pošten, neoporečen človek: zgražanje sodobnih krepostnikov
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
krepóstnost -i ž (ọ̑)
1. star. poštenost, neoporečnost: stroga patriarhalna krepostnost / iron. to je bila prehuda preizkušnja za njegovo krepostnost zmernost, zdržnost, moralnost
2. rel. značilnost človeka, ki vztrajno obvladuje moralno negativna nagnjenja in teži k dobremu: krepostnost svetnikov
SSKJ²
krépžoržét -a m (ẹ̑-ẹ̑)
tekst. krep, ki ima v osnovi in votku zelo sukano prejo: bluza iz krepžoržeta
SSKJ²
krés1 -a m, mest. ed. stil. o krési; mn. kresôvi (ẹ̑)
1. dan, ko se praznuje začetek poletja, 24. junij: čakati do kresa; prišel je dva dni pred kresom / zgodilo se je okoli kresa / star. zunaj je kres, ti se pa tiščiš k peči poletje
2. velik ogenj, ki se prižge zvečer pred praznikom, navadno na vzpetini: po hribih so goreli, zagoreli kresovi; kuriti, zakuriti kres; svetel, velik kres; gori kot kres / šentjanževski kres na kresni večer
// ekspr. ogenj, navadno z visokim in močnim plamenom: vas se je spremenila v en sam kres; v peči je gorelo kot kres
3. knjiž., ekspr., z rodilnikom visoka stopnja in intenzivnost pojavljanja česa: svetli kres sonca; kres zarje / zanetiti kres upora
● ob prihodu Turkov so prižigali kresove s kurjenjem kresov so opozarjali, da se približujejo Turki; preg. o kresi se dan obesi po 24. juniju se začnejo dnevi krajšati
♦ etn. skakati čez kres
SSKJ²
krès2 krêsa m (ȅ é)
zastar. udarec s čim ob kaj trdega, tako da pride do trenja in nastanejo iskre: kres ob kremenu / puška na kres kremenjača
// zastar. puška, navadno stara: na ramo si je obesil kres
SSKJ²
kresáč -a m (á)
lov. pes, ki laja po sledi, ki navadno ne vodi do divjadi: pri zasledovanju divjadi jih je motil kresač
SSKJ²
kresálo -a s (á)
priprava, navadno jeklena, s katero se tolče, drgne po kresilu: kresalo in mehur za tobak je vedno nosil s seboj / s kresalom in kresilno gobo je prižgal grmado s kresilom
SSKJ²
kresánje -a s (ȃ)
glagolnik od kresati: kresanje kamna ob kamen / kresanje ognja / bilo je premalo kresanja mnenj
SSKJ²
kresáti kréšem nedov., krêši krešíte; krêsal (á ẹ́)
1. tolči, udarjati s čim ob kaj trdega, tako da pride do trenja in nastanejo iskre: dolgo je kresal, ognja pa ni mogel narediti; kresal je kremen ob kremen; kresati s kamnom; tekel je, da se je vse kresalo / ekspr. kresati žveplenke prižigati
// v zvezi z ogenj, iskre s takim tolčenjem, udarjanjem delati ogenj, iskre: začel je kresati ogenj / ekspr. konjska kopita krešejo iskre
2. ekspr. počasi, težko hoditi: za njim je kresal starec; kresali so v hrib / pog. kresal jo je kar po sredi ceste
3. delati, ustvarjati kaj z živahnim, domiselnim pripovedovanjem: začel je kresati burke; kresati dovtipe, ideje
♦ lov. pes kreše laja po sledi, ki navadno ne vodi do divjadi
    kresáti se 
    1. večkrat močno zasvetiti (se): iskre, strele so se kresale; pren., ekspr. iz črnih oči so se kresali ognji
    // ekspr. nastajati, pojavljati se: ves večer so se kresale predrzne misli / mnenja se krešejo
    2. z nogo tolči ob svojo drugo nogo: konj se kreše
SSKJ²
krésen -sna -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na krés: kresni ogenj; kresne pesmi / nabirati kresne rože / kresni večer večer pred 24. junijem; kresna noč noč med 23. in 24. junijem / kresni dan
SSKJ²
kresíja -e ž (ȋ)
v stari Avstriji okrožni urad: ustanavljati kresije
// poslopje tega urada: ustavil se je pred kresijo
SSKJ²
kresílen -lna -o [tudi kresiu̯na] prid. (ȋ)
nanašajoč se na kresilo: kresilna naprava / kresilni kamen kremen; kresilna goba rastlina zajedavka, zlasti na bukvah ali brezah
SSKJ²
kresílnik -a [tudi kresiu̯nik] m (ȋ)
kamen, navadno kremen, ob katerega se tolče, drgne, da nastanejo iskre; kresilo: žvenket kresilnika in jekla / za kurjenje je še vedno uporabljal kresilnik / puška na kresilnik kremenjača
// zastar. vžigalnik: iz žepa je potegnil kresilnik
♦ min. kalcedon gomoljaste oblike, prekrit s kremenom
SSKJ²
kresílo -a s (í)
kamen, navadno kremen, ob katerega se tolče, drgne, da nastanejo iskre: loviti iskre s kresila; kresilo in kresilna goba / naredil si je kresilo iz kremena in kosa železove rude
SSKJ²
kresíšče -a s (í)
kraj, prostor, kjer se kuri kres: kresišče na hribu
SSKJ²
kresníca -e ž (í)
1. majhna žuželka s svetilnim organom na spodnji strani zadka: nad travnikom so letale kresnice
2. nar. marjeta, ivanjščica: nabirati kresnice
♦ bot. gozdne kresnice visoka trajnica vlažnih gozdov z belkastimi cveti v sestavljenih grozdih; kresničevje; etn. kresnica dekle, ki v kresni noči z obhodi in obrednim petjem prosi za dobro letino
SSKJ²
kresníčevje -a s (í)
bot. visoka trajnica vlažnih gozdov z belkastimi cveti v sestavljenih grozdih, Aruncus vulgaris: nabirati kresničevje
SSKJ²
kresníčka -e ž (í)
1. nav. ekspr. majhna žuželka s svetilnim organom na spodnji strani zadka; kresnica: nad travo so letale kresničke
2. odsevno telo, ki ga navadno pešci nosijo za večjo vidnost v prometu: uporabljati kresničko; hoditi po robu ceste s kresničko ali odsevnim trakom
♦ rib. riba, ki se v svetlobi rdeče svetlika, Hemigrammus erythrozonus
SSKJ²
krésnik1 in kresník -a m (ẹ̑; í) od 1991
vsakoletna nagrada za najboljši roman preteklega leta v Sloveniji, ki se podeljuje na kresni večer: prejeti kresnika; dobitnik kresnika; pred podelitvijo kresnika je bilo znanih pet finalistov
SSKJ²
kresník2 -a m (í)
zastar. kresovalec: kres je že dogoreval in kresniki so se odpravljali domov
♦ agr. boljši krompir domače sorte z belim mesom; oneida
SSKJ²
kresník3 in krésnik -a m (í; ẹ̑)
etn., po ljudskem verovanju bitje, ki predstavlja sonce in ima največjo moč ob kresu: verovati v kresnike
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
kresnikováti -újem nedov. (á ȗ)
zastar. kresovati: do zore je kresnikoval
SSKJ²
krêsniti -em, tudi kresníti in krésniti -em dov. (é ȇ; ī ẹ́ ẹ̑)
1. močno udariti, podrgniti ob kaj trdega: rezilo kresne ob kamen / sunkovito je kresnil z vžigalico po škatlici
// pog., ekspr. udariti: s puškinim kopitom ga je kresnil po glavi; molči, ali pa te kresnem
2. pog., ekspr., v zvezi z jo začeti hoditi: kresnil jo je kar po bližnjici
● lov. žarg. na lovu je kresnil petelina ustrelil
SSKJ²
kresoválec -lca [kresovau̯ca tudi kresovalca] m (ȃ)
kdor kresuje: prepevanje poznih kresovalcev
SSKJ²
kresovánje -a s (ȃ)
glagolnik od kresovati: kresovanje se je zavleklo pozno v noč / kresovanje pastirjev
SSKJ²
kresováti -újem nedov. (á ȗ)
1. praznovati kresni dan zvečer pred tem dnem: fantje in dekleta kresujejo
2. ekspr. kuriti ogenj na prostem: skupaj sta kresovala in pastirovala
SSKJ²
kréša -e ž (ẹ́)
bot., navadno v zvezi vrtna kreša enoletna, navadno kulturna rastlina z belimi ali rdečimi cveti v socvetju, Lepidium sativum: gojiti vrtno krešo / solata iz vrtne kreše
♦ bot. vodna kreša vodna rastlina z razraslim steblom in cveti v socvetju, Nasturtium
SSKJ²
kréšica -e ž (ẹ́)
bot. gorska rastlina z drobnimi belimi cveti v socvetju, Hutchinsia: grušč prerašča krešica in druge rastlinice
SSKJ²
kréšič -a m (ẹ̑)
nav. mn., zool. roparski hrošči z zakrnelimi krili, Carabidae: žitni krešič
SSKJ²
kretálen -lna -o prid. (ȃ)
1. nanašajoč se na kretanje 1: kretalni govor; kretalni jezik
2. teh. kreten2: kretalni mehanizem
SSKJ²
krétanje -a s (ẹ̄)
glagolnik od kretati: sporazumevati se s kretanjem; kretanje pri gluhih / kretanje kolone; kretanje v prostoru / neprisiljeno kretanje v družbi
SSKJ²
krétati -am nedov. (ẹ̄)
1. uporabljati sistem kretenj za sporazumevanje z gluhimi: gluhi dijaki se učijo, naj ne kretajo in govorijo obenem; na tečaju znakovnega jezika se je naučil kretati
2. zastar. voditi1, usmerjati: jezdec je vešče kretal konja / kretati barko
// gibati, premikati: (z) glavo je kretal levo in desno
    krétati se star.
    gibati se, premikati se: naglo se je kretala okrog štedilnika; ladja se počasi kreta po gladini jezera
    // biti, zadrževati se kje; gibati se: kretal se je samo v visoki družbi
    kretajóč -a -e:
    malomarno se kretajoč človek
SSKJ²
kretén1 -a m (ẹ̑)
1. pog., slabš. omejen, neumen človek: ta kreten bi rad še ukazoval / kot psovka poberi se, kreten
2. med., nekdaj človek, ki je telesno in duševno nerazvit zaradi pomanjkljivega delovanja žleze ščitnice: otrok je kreten
SSKJ²
kréten2 -tna -o prid. (ẹ̑)
teh. ki omogoča, povzroča spremembo smeri gibanja; upravljalen, pogonski: kretni vzvod / kretni mehanizem
SSKJ²
kreténski -a -o prid. (ẹ̑)
1. pog., slabš. omejen, neumen: tega je kriv njegov kretenski stric / v svoji kretenski preprostosti ničesar ne sluti
2. med., nekdaj telesno in duševno nerazvit zaradi pomanjkljivega delovanja žleze ščitnice: kretenski otrok / kretenski izraz na obrazu
SSKJ²
kreténstvo -a s (ẹ̑)
nekdaj stanje kretenskega človeka: otrokovo kretenstvo
SSKJ²
kretinízem -zma m (ī)
1. pog., slabš. omejeno, neumno dejanje ali ravnanje: to je kretinizem
2. med., nekdaj telesna in duševna nerazvitost zaradi pomanjkljivega delovanja žleze ščitnice: kretinizem z golšavostjo
SSKJ²
kretíti in krétiti -im nedov. (ī ẹ́)
nar. gorenjsko tavati, bloditi: ves premočen je kretil okrog / vsak dan je kretil v mesto šel
SSKJ²
krétnica -e ž (ẹ̑)
tirna naprava, ki omogoča spremembo smeri vožnje: popravljati, prestaviti kretnico / hitrost vožnje čez kretnice; vlak je iztiril na kretnici
// gibljivi del te naprave s (kretniškim) menjalom, (kretniškim) signalom: premikati kretnico
♦ žel. desna kretnica ki omogoča smer vožnje v desno; uvozna kretnica kretnica, kjer se konča progovni tir in začnejo postajni tiri; jeziček kretnice
SSKJ²
krétničar -ja m (ẹ̑)
delavec, ki prestavlja kretnice: vlakovni odpravnik in kretničar
SSKJ²
krétničen -čna -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na kretnico: kretnični mehanizem
♦ žel. kretnična ključavnica ključavnica, s katero se zavaruje jeziček kretnice v določeni legi
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
krétnik -a m (ẹ̑)
žel. delavec, ki prestavlja kretnice: dobil je službo kretnika
SSKJ²
krétniški -a -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na kretnike ali kretnico: kretniške in signalne naprave / kretniško osebje
♦ žel. (kretniško) menjalo del kretnice, s katerim se premika njen jeziček
SSKJ²
krétnja -e ž (ẹ̄)
1. gib, navadno z rokami, s katerim se kaj izraža ali poudarja: posnemal je njegove kretnje; govoriti s kretnjami; nagla kretnja roke / ima uglajene in umirjene kretnje; hlastna, jezna, nervozna kretnja; slovesna kretnja; zmedla ga je vzvišenost njegovih kretenj / z vajeno kretnjo je prijel za knjigo / obredne kretnje
2. knjiž. dejanje, ukrep: to ni samo simbolična kretnja; kretnja ljubezni
SSKJ²
kretón -a m (ọ̑)
tekst. bombažna tkanina v platneni vezavi, navadno potiskana: dekorativni, vzorčasti kreton; kupiti kreton za predpasnike
SSKJ²
kretónast -a -o prid. (ọ̑)
tekst. ki je iz kretona: kretonast predpasnik
SSKJ²
krétski -a -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na Kreto: kretski prebivalci
♦ arheol. kretsko-mikenska kultura kultura na Peloponezu, v Beociji in na Kreti pred grško kulturo
SSKJ²
krévelj -vlja m (ẹ̄)
krevlja: opiral se je na krevelj
SSKJ²
krévlja -e ž (ẹ̑)
ekspr. palica z ukrivljenim koncem (za opiranje): vzel je krevljo in odkorakal; z dolgo krevljo jih je nagnala
// nizko šepast človek: beračica in krevlja je / kot psovka molči, krevlja stara
SSKJ²
krévljast -a -o prid. (ẹ̑)
ekspr. šepast, šepav: bil je majhen in krevljast / krevljast konj
// slabš. kriv, neraven: ima zelo krevljaste noge / v kuhinji je stala krevljasta miza stara, polomljena
SSKJ²
krevljáti -ám nedov. (á ȃ)
ekspr. šepati: že od rojstva krevlja; krevljati ob palici / zaradi krivih nog je krevljal
// težko, nerodno hoditi: starec je krevljal proti hiši / ves dan je krevljal po mestu
SSKJ²
krévljica -e ž (ẹ̑)
manjšalnica od krevlja: hodil je s krevljico
♦ lit. krevljica med črkarsko pravdo metelčica
SSKJ²
krévs -a m (ẹ̑)
slabš. človek, ki počasi, težko hodi: tudi ta stari krevs se je privlekel
SSKJ²
krévsa -e ž (ẹ̑)
slabš. človek, ki počasi, težko hodi: stara krevsa
// neroden, navadno slaboten človek: same težave ima s to krevso
SSKJ²
krevsánje -a s (ȃ)
glagolnik od krevsati: pred vrati se je zaslišalo krevsanje
SSKJ²
krevsáti -ám nedov. (á ȃ)
ekspr. počasi, težko hoditi: po stezi je krevsal starec; onemogel krevsa proti domu
// slabš. hoditi, iti: krevsaj vendar nekoliko hitreje
    krevsajóč -a -e:
    slišati je bilo krevsajoče korake
SSKJ²
krevsè1 -éta m (ȅ ẹ́)
slabš. človek, ki počasi, težko hodi: zdaj jim je dober vsak krevse in švedre
SSKJ²
krevsè2 -éta s (ȅ ẹ́)
slabš. človek, ki počasi, težko hodi: tako krevse ti ne more dosti pomagati
SSKJ²
kréz -a m (ẹ̑)
knjiž., ekspr. velik bogataš: v tem delu mesta stanujejo sami krezi
SSKJ²
krezól -a m (ọ̑)
kem. rjava, iz premogovega katrana pridobljena tekočina, ki se uporablja za razkuževanje, za konzerviranje lesa: vonj po krezolu; krezol in lizol
SSKJ²
krézovski -a -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na kreze: krezovsko obilje / nagrade so bile naravnost krezovske
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
krezúlja -e ž (ú)
več cvetov gosto skupaj; češulja: velike krezulje cvetja
SSKJ²
kréželjc -a [krežəljc] m (ẹ̑)
star. ovratnik, navadno pri svečanem oblačilu: bel kreželjc; dolga črna halja z naškrobljenim kreželjcem
SSKJ²
kŕfski -a -o prid. (ȓ)
nanašajoč se na otok Krf: krfsko prebivalstvo
♦ zgod. krfska deklaracija izjava zastopnikov Srbije in Jugoslovanskega odbora na Krfu leta 1917 o ustanovitvi kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev
SSKJ²
kŕhanje -a s (ŕ)
glagolnik od krhati: krhanje sekire / krhanje reda in discipline
SSKJ²
kŕhati -am nedov. (ŕ r̄)
delati, povzročati, da rezilo izgublja ostrino: krhati nož; kosa se mu je začela krhati / pesn. meči so zveneli in se krhali; pren., ekspr. krhati ostrino problema
// ekspr. delati, povzročati, da kaj polagoma izgublja popolnost svojih značilnosti: bolezen je začela krhati njegovo moč; disciplina, morala se krha; ta zakon se že dolgo krha
    kŕhati se ekspr.
    krušiti se, lomiti se: bregovi rek se krhajo
SSKJ²
kŕhek -a -o tudi -ó prid. (ŕ)
1. ki se (rad) lomi, drobi: krhki tobakovi listi; krhka kamnina, rudnina; krhka kost; krhke veje drevesa; snov je porozna in krhka
♦ bot. krhka vrba vrba s krhkimi vejami in suličastimi, proti koncu priostrenimi listi, Salix fragilis; gastr. krhko testo gneteno testo, ki vsebuje precej maščobe; gozd. krhek les; vet. krhko kopito
// ekspr. ki nima več popolnosti svojih značilnosti: njegovo zdravje je zelo krhko / krhki upi; krhka sreča / krhki poslovni odnosi / krhek glas
2. ki daje videz šibkosti, neodpornosti: krhka je in nežna / krhko otroško telo / ekspr. krhka lepota
    kŕhko in krhkó prisl.:
    čriček se je oglašal otožno in krhko
SSKJ²
kŕhelj -hlja tudi krhèlj -hljà m (ŕ; ə̏ ȁ)
nav. mn. posušen podolgovat kos sadja, navadno jabolka: vse popoldne sta žvečila krhlje; kuhani krhlji / suhi jabolčni krhlji
// po obliki temu podoben kos hrane, navadno sadeža: posoljeni krhlji paradižnika / jajčni krhlji / limonini, pomarančni krhlji / na krhlje zrezano sadje
SSKJ²
kŕheljček -čka [kərhəljčək] m (r̄)
nav. ekspr. manjšalnica od krhelj: skuhati krheljčke / pomarančni krheljčki
SSKJ²
krhkolísten -tna -o prid. (ȋ)
vrtn., navadno v zvezi krhkolistna solata solata, ki ima krhke, tanjše liste: krhkolistne in mehkolistne solate
SSKJ²
kŕhkost -i ž (ŕ)
lastnost, značilnost krhkega: krhkost listov; snov je značilna po krhkosti / krhkost sanj / pri vsej svoji krhkosti je še krepka
SSKJ²
krhlíca -e ž (í)
bot. krhka vrba: zasaditi krhlico
SSKJ²
krhlíka -e ž (í)
bot., navadno v zvezi navadna krhlika grm s celorobimi listi in črnimi plodovi, Rhamnus frangula: na vrtu raste krhlika in španski bezeg / čistilna krhlika trnat grm v živih mejah z majhnimi cveti in strupenimi plodovi, Rhamnus cathartica
SSKJ²
krhljánka -e ž (á)
gastr. kuhana, na rezine zrezana repa: skleda krhljanke
SSKJ²
krhljáti -ám nedov. (á ȃ)
rezati na krhlje: krhljati jabolka, krompir
SSKJ²
kŕhljev -a -o prid. (ŕ)
nanašajoč se na krhelj: krhljeva oblika / krhljeva voda
SSKJ²
krhljíček -čka m (ȋ)
krheljček: jesti krhljičke / krhljički krompirja
SSKJ²
krí1 krví ž (ȋ)
1. rdeča tekočina v organizmu človeka in nekaterih višje razvitih živali: kri brizga iz rane; iz nosa, ust mu teče kri; ekspr. kri mu je lila po roki; vsa kri mu je odtekla; kri se mu je curkoma ulila; v mišice mu doteka vedno manj krvi; izgubil je veliko krvi; dati, odvzeti kri za preiskavo; izkašljati, pljuniti kri; s krvjo oblit obraz; strjena kri; kaplja krvi; sladek okus krvi; sestavine krvi; ugotavljanje alkohola, sladkorja v krvi; rdeča kot kri; lica kakor mleko in kri bela in rdeča / človeška, živalska kri / kri kroži (po telesu); poganjati kri po žilah; toplota krvi / bolezen krvi; izločanje krvi s sečem / poskušal je ustaviti kri odtekanje krvi / brisati kri madeže od krvi; biti oškropljen s krvjo / čevelj ga je ožulil do krvi / komarji pijejo, sesajo kri / ekspr. s krvjo zalite oči / dajalec, darovalec krvi; zaloga (človeške) krvi / ekspr.: žejen krvi; krvi žejen / nadev iz riža in krvi
// nav. ekspr. ta tekočina človeškega organizma, katere izguba pomeni izgubo življenja: darovati, dati, žrtvovati kri (za svobodo); povsod so puščali svojo kri / na bojišču je lila kri v potokih bilo je mnogo mrtvih in ranjenih; tudi v tej deželi teče kri ljudje se borijo in umirajo; dežela je plavala v krvi zelo veliko je bilo ubitih, ranjenih; s krvjo so si priborili svobodo s človeškimi žrtvami; do zadnje kaplje krvi se bomo borili dokler bo še kdo živ; preprečiti prelivanje krvi bojevanje, ubijanje
2. nav. ekspr. ta tekočina pri človeku kot nosilec
a) vitalnosti, temperamenta: skušal je krotiti svojo kri / čisto brez krvi je / z oslabljenim pomenom: bil je burne in nagle krvi; hladne, hude krvi je; po naravi je mirne, nemirne krvi / vroča kri ga je spravila iz ravnotežja / osebe v romanu imajo premalo krvi niso prepričljive
b) čustvenega stanja, vznemirjenosti: kri mu je prekipela, vrela, zavrela; vino mu je razvnelo kri / z oslabljenim pomenom: takšna dejanja povzročajo hudo kri; ohranite mirno kri
c) spolnosti, spolnega nagona: kri ga blodi, meša, mu ne da miru; kri se mu je umirila / z oslabljenim pomenom je mrzle, vroče krvi
č) nekaterih značajskih lastnosti, posebnosti: tako ravnanje mu je v krvi / očetova kri se je začela buditi v njem / z oslabljenim pomenom: potepuške krvi ni mogel zatajiti; nekaj vojaške krvi ima / neukrotljiva lovska kri
3. nav. ekspr., s prilastkom izraža
a) narodno, sorodstveno pripadnost: ima nekaj arabske, ciganske krvi v sebi; iste krvi sva; ta človek je naše krvi / je mešane krvi njegovi starši, predniki so različnih narodnosti, ras / zatajil je lastno kri svojega otroka; vznes. kri njene krvi njen otrok
b) socialno, poklicno pripadnost: gosposke, plebejske, plemenite krvi je / modra kri se ji pretaka po žilah je plemiškega rodu
● ekspr. kri je kri sorodstvena povezanost je trdna, močna; ekspr. kri ni voda s človekovim temperamentom, z njegovimi sorodstvenimi vezmi je treba računati; ekspr. kri mu je planila, udarila v glavo zelo je zardel; ekspr. tako dejanje opere le kri dejanje je odpuščeno le, če je kdo od storilcev ubit, umorjen; ekspr. kri mu je šla, silila, stopila v glavo, lica zardel je; ekspr. (nedolžna) kri vpije po maščevanju (po nedolžnem) umorjene(ga) je treba maščevati; ekspr. kri ji je zastala, zledenela (v žilah) zelo se je prestrašila; ekspr. to je postalo meso in kri se je uresničilo; pog., ekspr. ta človek mi pije kri me brezobzirno izkorišča; me zelo muči, trpinči; pog., ekspr. kri mu bom puščal, ko pride izraža zelo visoko stopnjo jeze; ekspr. tako ravnanje mu je prešlo v meso in kri tako ravnanje je postalo njegova navada; ekspr. globoko je brodil po krvi umoril je mnogo ljudi; biti (ležati) v krvi biti (ležati) ranjen in krvav; ekspr. v krvi, s krvjo zatrt upor z velikimi človeškimi žrtvami; vznes. ta zgodovina je napisana s krvjo v času, kraju, na katerega se nanaša ta zgodovina, je bilo mnogo ubitih, mrtvih; ekspr. ima ribjo kri se sploh ne razburi; publ. po naftovodih teče rjava kri nafta
♦ anat. arterialna kri iz arterije; venozna kri iz vene; med. konzervirana kri v hladilniku hranjena kri, ki so ji dodane snovi proti strjevanju in glukoza; naval krvi pojav, da se ožilje kakega dela telesa prenapolni z arterialno krvjo; kongestija; transfuzija (krvi)
SSKJ²
krí2 medm. (ȋ)
posnema glas murna: kri, kri, kri, pojejo murni
SSKJ²
kríč -a m (ȋ)
star. krik: slišati je bilo posamezne kriče / iztrgal se mu je divji krič / krič sovraštva
// kričanje: v hiši se je razlegal krič
SSKJ²
kričáč -a m (á)
slabš. kdor vsebinsko prazno govori, navadno z močnim, rezkim glasom: iz voditelja je postal kričač; ustež in kričač
// ekspr. otrok, zlasti majhen: pestovala je malega kričača
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
kričáčka -e ž (ȃ)
slabš. ženska, ki vsebinsko prazno govori, navadno z močnim, rezkim glasom: kričačka in bahačka
// ekspr. deklica, zlasti majhna: vsi so ljubkovali rdečelično kričačko
SSKJ²
kričáj -a m (ȃ)
star. otrok, zlasti majhen: siten kričaj
SSKJ²
kričánje -a s (ȃ)
glagolnik od kričati: slišalo se je kričanje otrok / divje, srdito kričanje
SSKJ²
kričáški -a -o prid. (á)
nanašajoč se na kričače: kričaški govor / kričaški agitatorji
SSKJ²
kričáštvo -a s (ȃ)
nav. slabš. lastnost kričavega človeka: njegovo kričaštvo ni pritegnilo poslušalcev / kričaštvo in demagogija
SSKJ²
kričáti -ím nedov. (á í)
1. govoriti z močnim, rezkim glasom: otroci kričijo na dvorišču; pijanec je kričal in mahal; vsekrižem je kričalo; glasno kričati / ekspr. kričati na vse grlo, na vse pretege zelo / ekspr. vran kriči nad poljem
// izražati jezo, nejevoljo z zelo glasnim govorjenjem: kar naprej samo kriči; začel je divje, srdito kričati nanj; kriči kot blazen / ne kriči nad menoj
// ekspr. glasno jokati: otrok že ves dan kriči / kričati od bolečin
2. ekspr. biti zelo viden zaradi kontrasta z okoljem: s sten kričijo reklame / barva kriči
● ekspr. vse na njej je kričalo bila je zelo nenavadno oblečena
// pojavljati se v visoki stopnji, v močni obliki: ta krivica kriči do neba / beda kar kriči v hiši
3. ekspr., v zvezi s po kazati veliko potrebo, željo: vse na njem kriči po maščevanju; ta krutost kriči po kazni / zemlja kriči po dežju
    kričé :
    kriče je priganjal živino
    kričèč -éča -e:
    kričeč je tekel po cesti; skupina kričečih ljudi; blago s kričečim vzorcem; kričeča krivica; kričeče reklame; prisl.: biti kričeče oblečen; kričeče rdeča barva
SSKJ²
kričàv -áva -o prid.(ȁ á)
ki (rad) kriči: na dvorišču se je igrala kopica kričavih otrok; kričava ženska / slišati je bilo kričave glasove / kričava reklama
    kričávo prisl.:
    vedno bolj kričavo je govorila
SSKJ²
kričávost -i ž (á)
lastnost, značilnost kričavega: kričavost glasu / za predstavo sta bila značilna patos in kričavost
SSKJ²
krík -a m (ȋ)
1. močen, rezek glas: zaslišali so se kriki; z bolestnim krikom se je zgrudil; presunljiv, pretresljiv krik od bolečine, groze / ekspr.: iztrgal, izvil se mu je strašen krik; divji kriki so ji udarjali v uho / kriki na pomoč klici
// ekspr. kričanje: v hiši je bil velik krik / ženske so planile v krik
2. knjiž., ekspr., z rodilnikom visoka stopnja, intenzivnost čustvene prizadetosti: krik hrepenenja, obupa; krik trpljenja / krik smrti
// v zvezi s po velika potreba, želja: krik po ljubezni; krik po življenju
3. ekspr., s prilastkom kar je najnovejše na kakem področju: ti okraski so modni krik; zadnji krik tehnike
● ekspr. dvigniti, zagnati (vik in) krik zelo se razburiti za kaj; pesn. bojni krik boj, vojna
SSKJ²
kríkanje -a s (ī)
glagolnik od krikati: iz sobe se je slišalo ihtenje in krikanje / svatovsko krikanje vriskanje / krikanje murnov
SSKJ²
kríkati -am nedov. (ī ȋ)
dajati neartikulirane, rezke glasove: začela je ihteti in krikati / ekspr. s pojemajočim glasom je krikal imena / ekspr. krikal je od veselja vriskal / ekspr. murni so krikali v travi
SSKJ²
kríkavec -vca m (í)
zool. temno rjava žuželka, ki živi na travnikih; muren: v travi se je oglašal krikavec
SSKJ²
kríket -a m (ȋ)
šport. športna igra, pri kateri se z lesenimi kiji odbija, udarja trda žoga: igrati kriket; kriket in ragbi
SSKJ²
kríkniti -em dov. (í ȋ)
dati neartikuliran, rezek glas: krikniti od bolečine, presenečenja; v smrtni grozi je kriknil; ostro krikniti
// spregovoriti z močnim, rezkim glasom: pojdi! je kriknil
SSKJ²
kríkoma prisl. (ȋ)
knjiž. kriče, kričeč: ljudje so krikoma bežali
SSKJ²
krílast -a -o prid. (í)
podoben krilu, peruti: krilasta zgradba / krilasta koža na vratu
SSKJ²
krilàt -áta -o prid. (ȁ ā)
ki ima krila: krilat samec mravlje; krilate žuželke / podoba krilatega dečka; krilat konj, lev / ekspr. zbrali so se vsi krilati pevci ptiči
● ekspr. krilate besede, fraze vznesene; ekspr. imel je krilat govor vznesen
♦ bot. krilati oreškar okrasno drevo z več debli in pernatimi listi, podobnimi jesenovim, Pterocarya fraxinifolia; strojn. krilata matica matica, ki ima ob straneh ploščici, da se lažje suka z roko
SSKJ²
krilátec -tca m (ȃ)
1. star. angel: dobri krilatci / božji, nebeški krilatec / kamnit krilatec
● evfem. oditi med krilatce umreti
2. ekspr. ptič: dajal je zobati krilatcem
SSKJ²
krilática -e ž (ȃ)
vznesena beseda, besedna zveza s splošno znano vsebino: govornik je uporabljal bombastične fraze in krilatice / znane krilatice / ekspr. spustil je nekaj krilatic
SSKJ²
krílce1 -a s (ī)
manjšalnica od krilo1: pisano krilce metulja / krilce okna
♦ aer. krilce (letala) gibljiva plošča v krilu letala, s katero se spreminja smer leta; agr. krilce kožnat izrastek na semenu ali plodu, ki temu omogoča letenje
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
krílce2 -a s (ī)
nav. ekspr. manjšalnica od krilo2: nosila je svetlo krilce / nabrano krilce
SSKJ²
krílec -lca m (ȋ)
šport. igralec, ki povezuje obrambo in napad, zlasti pri nogometu: krilci so dobro pomagali obrambi in napadu / desni, levi krilec
SSKJ²
krílen1 -lna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na krilo1: krilna kost; lepa krilna peresa / krilna vrata / krilni napad / krilni vojaki
♦ glasb. krilni rog krilovka; strojn. krilna črpalka ročna črpalka, ki ima nihajoči bat; krilna matica matica, ki ima ob straneh ploščici, da se lažje suka z roko; šah. krilni razvoj postavitev lovca z osnovnega polja na sosednje polje velike diagonale; šport. krilni igralec ki igra na desni ali levi strani, navadno v napadalni vrsti; um. krilni oltar tridelni gotski oltar z gibljivima stranskima deloma
SSKJ²
krílen2 -lna -o (ȋ)
pridevnik od krilo2: krilni žep
SSKJ²
kríliti -im nedov. (í ī)
s končinami delati gibe sem in tja, navadno neusklajeno: petelin je krilil s perutmi in pel; kriliti z nogami, rokami / otrok je brcal in krilil / ekspr. hodil je po vrvi in krilil z rokami lovil ravnotežje; pren., knjiž. bor krili v vetru
    krilèč -éča -e:
    grozil mu je, krileč s pištolo
SSKJ²
kríljenje -a s (ī)
glagolnik od kriliti: kriljenje z rokami / kriljenje ptice po zraku
SSKJ²
krílnik -a m (ȋ)
knjiž. kdor je na krilu (kake formacije): krilnik skupine / desni krilnik
SSKJ²
krílo1 -a s (í)
1. nav. mn. organ za letanje na trupu žuželk in ptičev: petelin je razprostrl, razširil krila; mahati, prhutati s krili; orla je zmeril čez razpeta krila; sokolja krila; metulj z belimi, pisanimi krili / krila žuželk / pesn., z oslabljenim pomenom razpeti krila hrepenenja
2. del letala, ki ga drži pri letenju v zraku: razpetina, širina kril / letalsko krilo
3. stranski, navadno oblikovno zaključen del stavbe: prostor zavzema celotno krilo; dolgo in ozko krilo gradu
// s prilastkom vsak od dveh ali več delov navadno gibljive celote: okensko krilo; odpreti vratno krilo
4. stranski, bočni del kake formacije, navadno vojaške: odbiti nasprotnika na obeh krilih; krilo flote; napad na krilo / kot povelje z desnim krilom naprej
// s prilastkom skupina ljudi, ki se loči od drugih skupin v kaki celoti: demokratično krilo; oportunistično krilo v parlamentu / desno, levo krilo stranke
● ekspr. pohvala mu je dala krila postal je navdušen, zelo prizadeven, navadno pri kakem delu; ekspr. njegova domišljija je dobila krila postala je zelo bujna
♦ aer. krilo delta in delta krilo krilo, ki ima obliko trikotnika; agr. krilo kožnat izrastek na semenu ali plodu, ki temu omogoča letenje; bot. krilo stranski venčni list metuljastega cveta; med. pljučno krilo vsak od dveh delov pljuč; šah. krilo vsaka od dveh strani šahovnice; damino krilo; šport. desno krilo igralec, ki igra na desni strani napadalne vrste, zlasti pri nogometu; desna stran napadalne vrste, zlasti pri nogometu; šotorsko krilo; um. krilo oltarja gibljivi del tridelnega gotskega oltarja; zool. sprednja, zadnja krila žuželk
SSKJ²
krílo2 -a s (í)
1. žensko oblačilo, ki pokriva spodnji del telesa: obleči krilo in bluzo; biti v krilu; dolgo krilo; nabrano, nagubano krilo; široko športno krilo / hlačno krilo krojeno kot hlače / spodnje krilo del ženskega spodnjega perila v obliki krila
// ekspr. ženska, navadno v odnosu do moškega: ogreje se za vsako krilo; samo za krili leta
2. star. naročje: vzeti otroka na krilo; položiti glavo materi v krilo / knjiž. vrnil se je v krilo domovine
● star. hodi še v krilu je še otrok; ekspr. držati se materinega krila biti v svojem ravnanju nesamostojen, odvisen zlasti od matere
SSKJ²
krílovka -e ž (í)
glasb. trobenta z mehkim in temnim zvokom: igrati (na) krilovko
SSKJ²
krílski -a -o prid. (ȋ)
šport., v zvezi krilska vrsta igralci, ki povezujejo obrambo in napad, zlasti pri nogometu: odlična igra krilske vrste
SSKJ²
krímer -ja m (ī)
tekst. plišasta tkanina, podobna astrahanu: plašč iz krimerja
SSKJ²
krímič -a m (ȋ) pog.
literarno delo ali filmska upodobitev iz življenja in delovanja kriminalcev in kriminalistov; kriminalka: gledati krimič po televiziji
SSKJ²
kriminál -a m (ȃ)
1. nav. ekspr. dejavnost, ki zajema kazniva dejanja: zaiti v kriminal; organiziran kriminal / v državi narašča kriminal / pojav gospodarskega kriminala
// ekspr. kaznivo dejanje: prišlo je do kriminala
2. zastar. zapor, ječa: dolgo let je sedel v kriminalu
● pog., ekspr. taka obljuba je naravnost kriminal je zelo slaba, nemogoča, nesprejemljiva
SSKJ²
kriminálec -lca m (ȃ)
nav. ekspr. kdor se ukvarja s kriminalom: postal je kriminalec; kriminalec in črnoborzijanec / zavod za mladoletne kriminalce / ječe so bile polne kriminalcev / gospodarski kriminalec / pravi kriminalec je
// storilec navadno hujšega kaznivega dejanja: kriminalec je na begu
SSKJ²
kriminálen -lna -o prid. (ȃ)
1. nanašajoč se na kriminalce ali kriminal: raziskovati primere kriminalnega alkoholizma, banditizma / kriminalna organizacija / kriminalna dejanja / v njem se je prebudil kriminalni nagon / kriminalna tehnika
♦ pravn. kriminalna statistika
// pog., ekspr. zelo slab, nemogoč, nesprejemljiv: njegov nastop je bil kriminalen; hiša je v kriminalnem stanju
2. kriminalističen: kriminalni agent, inšpektor; uslužbenci kriminalne policije
3. ki opisuje, prikazuje dejavnost kriminalcev in kriminalistov: bral je samo kriminalne romane; kriminalna zgodba
SSKJ²
kriminalíst -a m (ȋ)
uslužbenec, ki odkriva, raziskuje in preprečuje kazniva dejanja: primer so proučevali kriminalisti in psihiatri
// pravn. strokovnjak za kriminalistiko ali kazensko pravo: kriminalisti in civilisti
SSKJ²
kriminalístičen -čna -o prid. (í)
nanašajoč se na kriminaliste ali kriminalistiko: kriminalistične metode / dobil je kriminalistično službo / kriminalistični inšpektor; mednarodna kriminalistična policija / inštitut za kriminološke in kriminalistične raziskave
SSKJ²
kriminalístika -e ž (í)
veda o odkrivanju, raziskovanju in preprečevanju kaznivih dejanj: na fakulteti predava kriminalistiko / postal je strokovnjak za mladinsko kriminalistiko
// odkrivanje, raziskovanje in preprečevanje kaznivih dejanj: že vrsto let se ukvarja s kriminalistiko
SSKJ²
kriminalístka -e ž (ȋ)
uslužbenka, ki odkriva, raziskuje in preprečuje kazniva dejanja: kriminalistka je natipkala zapisnik; bodoča, upokojena kriminalistka
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
kriminalitéta -e ž (ẹ̑)
skupek, celota vseh izvršenih kaznivih dejanj: preprečevati kriminaliteto; kriminaliteta med mladino / gospodarska kriminaliteta
♦ pravn. alkoholna kriminaliteta ki jo povzroča alkohol
SSKJ²
kriminalizírati -am nedov. in dov. (ȋ)
razglašati koga ali kaj za nelegalno, nezakonito: zakon kriminalizira sovražni govor; skušati kriminalizirati dejavnost opozicije
SSKJ²
kriminálka -e ž (ȃ)
1. literarno delo iz življenja in delovanja kriminalcev in kriminalistov: bral je predvsem kriminalke in stripe / napeta kriminalka / ekspr. roman je čisto navadna kriminalka
// filmska upodobitev takega dela: gledati kriminalko / v kinu predvajajo same kriminalke
2. nav. ekspr. ženska, ki se ukvarja s kriminalom: kaznilnica za kriminalke
SSKJ²
kriminálnost -i ž (ȃ)
nagnjenost h kriminalu: pri njem je bilo opaziti asocialnost in kriminalnost
// kriminal: zašel je v kriminalnost
SSKJ²
kriminogén -a -o prid. (ẹ̑)
pravn. ki povzroča, spodbuja kriminal: kriminogeni faktorji / kriminogene dispozicije
SSKJ²
kriminológ -a m (ọ̑)
strokovnjak za kriminologijo: kriminologi in sociologi / mladinski kriminolog
SSKJ²
kriminologíja -e ž (ȋ)
veda o vzrokih, pojavnih oblikah in posledicah kriminalitete: profesor za kazensko pravo in kriminologijo / inštitut za kriminologijo
SSKJ²
kriminolóški -a -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na kriminologe ali kriminologijo: kriminološka raziskovanja; knjiž. kriminološka ekspertiza / kriminološki inštitut
SSKJ²
krínka -e ž (ȋ)
predmet za zakritje, spremembo obraza: za ples si je nadel krinko; roparji so nosili krinke; imela je dobro krinko; pustne krinke; nosi krinko koze
// ekspr., navadno s prilastkom kar prikriva, zakriva pravi videz, podobo česa: nadevati si krinko učenosti; sneti krinko amaterstva; pod krinko prijateljstva ga je izkoriščal; za to krinko se skriva njegova nemoč; krinka laži
● ekspr. pri njem je to samo krinka nepristno, lažno predstavljanje sebe; ekspr. končno mu je strgal krinko pokazal je njegovo pravo, resnično bistvo, podobo
SSKJ²
krínkast -a -o prid. (ȋ)
podoben krinki: krinkast izraz obraza
SSKJ²
krínkati -am nedov. (ȋ)
prikrivati: s prijaznostjo je krinkal sovražne misli / laži ni mogel dolgo krinkati
SSKJ²
krinolína -e ž (ȋ)
ob koncu 18. in v začetku 19. stoletja dolgo krilo, podprto in razširjeno z obroči: nositi krinolino; dame v čipkastih krinolinah
SSKJ²
krinolínski -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na krinolino: krinolinska spodnjica / krinolinsko krilo
SSKJ²
krio... ali krío... prvi del zloženk (ȋ)
nanašajoč se na zelo nizko temperaturo: kriogenika, kriometer; kriokirurgija
SSKJ²
kriogénika -e ž (ẹ́)
teh. veda o zelo nizkih temperaturah:
SSKJ²
kriogénski -a -o prid. (ẹ̑)
teh. nanašajoč se na delovanje pri zelo nizki temperaturi: kriogenske naprave / kriogenska tehnika
SSKJ²
kriolít -a m (ȋ)
min. rudnina natrijev aluminijev fluorid: pridobivanje kriolita; uporaba kriolita pri pridobivanju aluminija / sintetični kriolit
SSKJ²
krípa -e ž (í)
nar. lažji vprežni ali samotežni voz s košem: na dvorišču je stala kripa / naložili so polno kripo gnoja koš na takem vozu
// slabš. vozilo, navadno slabše: kupil je staro kripo
SSKJ²
krípelj -na tudi -plja [kripəlj] m (í)
nižje pog. invalid, pohabljenec: dobil je strel v koleno in ostal kripelj / kot psovka ti kripeljni mi delajo spet težave
SSKJ²
krípica -e ž (í)
manjšalnica od kripa: krompir je prevažal v kripici / stara kripica
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
kríplje -- m mn. (í)
v tožilniku, v zvezah: star. napeti vse kriplje zelo se truditi, si prizadevati; ekspr. na vse kriplje se brani, si prizadeva zelo
SSKJ²
krípta -e ž (ȋ)
arhit. grobnica, navadno pod oltarnim prostorom romanskih in zgodnjegotskih cerkva: obokana kripta; bazilika s kripto
SSKJ²
kríptodepresíja -e ž (ȋ-ȋ)
geogr. del kopnega, navadno zalit z jezerom, ki leži nižje od morske gladine: dno Skadarskega jezera je kriptodepresija
SSKJ²
kriptogáma -e ž (ȃ)
nav. mn., bot. rastlina, ki nima cvetov in se razmnožuje s trosi; brezcvetnica
SSKJ²
kriptográm -a m (ȃ)
knjiž. besedilo, znaki s prikritim sporočilom: brati kriptogram
SSKJ²
kriptomêrija -e ž (é)
bot., navadno v zvezi japonska kriptomerija parkovno zimzeleno drevo z iglastimi listi, po izvoru iz Japonske, Cryptomeria japonica:
SSKJ²
krípton -a m (ȋ)
kem. žlahtni plin brez barve, vonja in okusa, element Kr: s kriptonom polnjene žarnice
SSKJ²
kristál -a m (ȃ)
1. min. telo s pravilno notranjo zgradbo in ravnimi mejnimi ploskvami: kremenov, silicijev kristal; ledeni kristal; kristali različnih kamnin, rudnin; rast in oblika kristalov / brezbarvni kristali / naravni, umetni kristali
// ekspr., s prilastkom kar je zlasti po lesku podobno kristalu: snežni kristali so se lesketali v soncu / kristali solz
2. izdelek iz kristalnega stekla: kristali za lestenec / dragocen beneški kristal
// kristalno steklo: kozarci iz kristala
SSKJ²
kristálast -a -o prid. (ȃ)
kristalen: kristalasta kamnina; amorfne in kristalaste snovi / kristalasto lesketanje
SSKJ²
kristálček -čka m (ȃ)
manjšalnica od kristal: apnenčast kristalček / lesketajoči se ledeni kristalčki
SSKJ²
kristálen -lna -o prid. (ȃ)
1. nanašajoč se na kristal:
a) veliki kristalni skupki; kristalna snov / kristalna oblika, ploskev / kristalna struktura / kristalni sladkor
b) kristalna gora / čudovita kristalna palača
c) v omari so se svetili kristalni kozarci; kristalno ogledalo
2. knjiž., ekspr. izredno čist, prozoren: kristalni vir; med gorami leži kristalno jezero / kristalne solze; pren. kristalen značaj
// ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: kristalna čistost, prozornost vode / kristalni hlad
♦ fiz. kristalni mikrofon mikrofon, ki izkorišča električno napetost, povzročeno z deformacijo kristala; kem. kristalna voda voda, ki je v kristalu vezana na molekule; min. kristalna mreža shematični prikaz notranje zgradbe kristala; kristalno zrno kristal s pravilno notranjo zgradbo in nepravilno zunanjo obliko; teh. kristalno steklo svinčevo steklo, brušeno tako, da močno lomi svetlobne žarke
    kristálno prisl.:
    kristalno čist
SSKJ²
kristalíničen -čna -o prid. (í)
nanašajoč se na kristal; kristalen: brezbarvna kristalinična snov / kristalinična zgradba
SSKJ²
kristalínski -a -o prid. (ȋ)
publ. sestavljen iz kristalov: to so območja s staro kristalinsko osnovo; kristalinsko gorovje / kristalinske kamnine
SSKJ²
kristalíti -ím in kristáliti -im nedov. (ī í; ȃ)
min. prehajati v kristalno obliko: ta snov rada kristali
SSKJ²
kristáliti se -im se nedov. (ȃ)
knjiž. svetiti se, bleščati se: na vzhodu so se kristalile gore
SSKJ²
kristalizácija -e ž (á)
glagolnik od kristalizirati: kristalizacija proteinskih snovi; aparat za kristalizacijo / kristalizacija sladkorja / ideološka kristalizacija; prišlo je do kristalizacije stališč
SSKJ²
kristalizacíjski -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na kristalizacijo: kristalizacijska oblika
♦ metal. kristalizacijska kal
SSKJ²
kristalizátor -ja m (ȃ)
1. kem. naprava, v kateri kaj kristalizira: prodati kristalizator; dati v kristalizator
2. kem. snov, ki pospešuje kristalizacijo drugih snovi: ta snov je dober kristalizator
3. publ., ekspr. kdor daje čemu dokončno, jasno obliko, podobo: idejni kristalizator / knežji dvori so postali kristalizatorji kulturnih prizadevanj
SSKJ²
kristalizírati -am nedov. in dov. (ȋ)
prehajati v kristalno obliko: ta snov kristalizira pri zelo nizki temperaturi / jod kristalizira v sivo črnih kristalih
    kristalizírati se ekspr.
    dobivati dokončno, jasno obliko, podobo: postopno so se kristalizirala enotna izhodišča / okus se mu kristalizira
    kristalizíran -a -o:
    kristaliziran kremen
SSKJ²
kristaljênje in kristáljenje -a s (é; ȃ)
glagolnik od kristaliti: kristaljenje snovi
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
kristálka -e ž (ȃ)
krhka solata s hrustljavimi listi: kupiti glavo domače kristalke; berivka, endivja in kristalka
SSKJ²
kristalnína -e ž (ī)
izdelki iz kristalnega stekla: v omari je bilo veliko kristalnine
SSKJ²
kristalografíja -e ž (ȋ)
nauk o zgradbi in lastnostih kristala: najnovejša raziskovanja kristalografije
SSKJ²
kristalográfski -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na kristalografijo: kristalografski opis
♦ min. kristalografska os os na kristalu, s pomočjo katere se določa lega posameznih kristalnih ploskev
SSKJ²
kristaloíd -a m (ȋ)
min. umetna snov v kristalni obliki, ki v raztopini prehaja skozi membrano: ločitev koloidov od kristaloidov
SSKJ²
kristáloterapíja -e ž (ȃ-ȋ)
zdravljenje s pomočjo kristalov in njihove domnevne energije: izvajati kristaloterapijo
SSKJ²
krístavec -vca m (ī)
bot., navadno v zvezi navadni kristavec strupena rastlina z velikimi lijakastimi cveti, Datura stramonium: bel cvet kristavca
SSKJ²
kristijánija tudi kristiánija -e ž (á)
šport. sprememba smeri po strmini navzdol med vožnjo na smučeh: učiti se kristijanijo / paralelna kristijanija z vzporedno držo smuči
SSKJ²
kristján -a m (ȃ)
pripadnik krščanske vere: postati kristjan; biti dober kristjan / prvi kristjani
SSKJ²
kristjána -e ž (ȃ)
star. kristjanka
SSKJ²
kristjanizácija -e ž (á)
pokristjanjevanje: kristjanizacija Slovanov; proces kristjanizacije
SSKJ²
kristjánka -e ž (ȃ)
pripadnica krščanske vere: postala je kristjanka; goreča, verna kristjanka
SSKJ²
kristjánski -a -o prid. (ȃ)
star. krščanski: kristjanska vera
SSKJ²
kristolóški -a -o prid. (ọ̑)
rel. nanašajoč se na nauk o Kristusu: kristološka vprašanja
SSKJ²
krístus medm. (ȋ)
izraža
a) začudenje, navdušenje: kristus, ali je mogoče
b) strah, vznemirjenje, obup: kristus, kaj bo iz tega
SSKJ²
Krístus -a m (ȋ) rel.
1. učlovečeni Bog: Kristus in apostoli; ko se je vrnil, je bil kakor Kristus bled, shujšan / Jezus Kristus
● star. v četrtem stoletju po Kristusu [po Kr.] pri štetju let našega štetja, po našem štetju
// kip ali podoba, ki tega predstavlja: z okorno roko izrezljani Kristusi
2. v medmetni rabi, z oslabljenim pomenom izraža
a) začudenje, navdušenje: Kristus, ali je to mogoče
b) strah, vznemirjenje, obup: Kristus, kaj bo iz tega
SSKJ²
krístusov -a -o prid. (ȋ)
bot., v zvezi kristusov trn trnat kraški grm z jajčastimi listi in zelenkasto rumenimi cveti; bodčec
SSKJ²
Krístusov -a -o prid. (ȋ)
1. nanašajoč se na Kristusa: Kristusovo trpljenje / Kristusovi apostoli
● šalj. biti v Kristusovih letih star triintrideset let
♦ rel. Kristusov namestnik papež
2. v medmetni rabi, v zvezi Kristusove rane in kristusove rane izraža podkrepitev, poudarek: za pet Kristusovih ran, pomagaj
SSKJ²
krístusovski -a -o prid. (ȋ)
knjiž. tak kot pri Kristusu: kristusovski obraz
SSKJ²
krístuš medm. (ȋ)
pog. kristus: kristuš, kaj bo iz tega
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
kríščev -a -o prid. (ȋ)
pog., v medmetni rabi, v zvezi za kriščevo voljo izraža
a) nejevoljo, nestrpnost: za kriščevo voljo, saj ne gori voda
b) svarilo, prepoved, opozorilo: za sveto kriščevo voljo, ne bodi tak
c) podkrepitev, poudarek: pojdi, za kriščevo voljo; za kriščevo voljo, pomagaj
č) strah, vznemirjenje, obup: za kriščevo voljo, ali so ga ubili
● ekspr. za kriščevo voljo ga je prosila, naj gre domov zelo
SSKJ²
kríšpati -am nedov. (ȋ)
nižje pog. tepsti, pretepati: krišpal ga je z bičem
♦ usnj. krišpati usnje obdelovati ga tako, da postane lice nekoliko hrapavo
SSKJ²
kríten -tna -o prid. (ī)
teh. skozi katerega ne preseva barva podlage: kritni emajl, lak; premazati steno s kritno barvo
♦ ekon. kritna glavnica glavnica, namenjena za kritje prevzetih obveznosti zavarovalnic; pravn. kritno dejanje dejanje, s katerim hudodelec prikrije drugo kaznivo dejanje
SSKJ²
kritêrij -a m (é)
navadno s prilastkom kar služi kot osnova za vrednotenje, primerjanje ali presojanje, merilo: določiti kriterij izbora avtorjev za antologijo; uveljaviti nove, strožje kriterije; zadostil je vsem formalnim kriterijem; ocenjevati po objektivnem, subjektivnem kriteriju; splošni kriteriji za določanje pokojnin / sprejema se vse, brez kriterija / upoštevati kriterij lepote, pravilnosti
♦ šport. krožna kolesarska dirka, pri kateri je zmagovalec kolesar, ki doseže največ točk ali ki ima najmanj trideset sekund prednosti
SSKJ²
kritêrijski -a -o prid. (é)
nanašajoč se na kriterij: določiti kriterijsko oceno
♦ šport. kriterijska dirka krožna kolesarska dirka, pri kateri se ocenjujejo tekmovalci po točkah ali po času prednosti
SSKJ²
kríti kríjem nedov., krìl tudi kríl (í ȋ)
1. delati, da je kaj nevidno; pokrivati: čelo se ji ne vidi, ker ga krijejo gosti lasje; lahek plašč ji je kril ramena / oblak krije sonce / kriti hudodelca skrivati / ekspr. morje krije v sebi ogromno rib ima
// delati, da je kaj komu neznano; prikrivati: ljudem je kril žalost / kriti huda, družbi nevarna dejanja; to si mi krila celo leto
2. na streho polagati kritino; pokrivati: pred dobrim letom je še kril strehe; kriti streho z opeko / hišo krije rdeča opeka
// nav. ekspr., z oslabljenim pomenom biti na površju česa: gore že krije sneg; megla krije vso dolino / tema že krije zemljo
3. s seboj ali s svojim delom odvračati od koga nevarnost: drevo ga krije; s svojim telesom ga je kril / skušal je kriti umik čete / publ. moram si kriti glavo / streha komaj krije dva
4. zagotavljati z enako ali večjo vsoto denarja plačilo, izplačilo česa: kriti deficit; ne more kriti vseh izdatkov; stroške bo krilo podjetje; škoda se bo krila iz prihrankov poravnala / kriti z zlatom
// publ. preskrbovati toliko izdelkov, blaga, stvari, kolikor jih kdo potrebuje, porabi, zadovoljevati: tovarna krije s svojimi izdelki polovico vseh potreb domačega trga
● pog. kriti komu hrbet ščititi, varovati ga; ekspr. prst, zemlja ga krije je mrtev (in pokopan)
♦ šah. kriti tako zavarovati, da se prepreči vzetje kake figure brez večje žrtve, nevaren napad ali mat; šport. kriti biti točno drug za drugim v formacijah; kriti igralca spremljati in z dovoljenimi postopki ovirati nasprotnega igralca, zlasti pri igrah z žogo
    kríti se 
    1. pojavljati se istočasno ali v isti obliki: čas dogajanja se krije z njegovim odhodom; ta misel se krije z njegovo predstavo; pojma se ne krijeta
    2. star. biti prikrit, skrivati se: tu se krije neka misel; za vsem tem se krijejo določene težnje / take ideje se krijejo v njegovi filozofiji
    krijóč -a -e:
    krijoča barva
    krít -a -o:
    ravnal je tako, da je bil vedno krit; ta denar je krit z državnim posojilom; s slamo krito poslopje
SSKJ²
kriticízem -zma m (ī)
knjiž. nagnjenost h kritiziranju: radikalnost je bila poglavitna oznaka njegovega kriticizma
// kritika: ustvarjalnost in kriticizem sta se uveljavljala na vseh področjih
♦ filoz. filozofska smer, ki raziskuje zmožnosti in meje razuma
SSKJ²
krítičarka -e ž (í)
ženska, ki se (poklicno) ukvarja s kritiko: navdušena recenzija kritičarke
SSKJ²
krítičen1 -čna -o prid., krítičnejši (í)
nanašajoč se na kritiko: objavljati kritične članke; kritična študija / kritičen pregled razvoja določenega vprašanja; kritična analiza dela; dati kritično oceno / veliko kritičnih besed je moral slišati; izraziti kritično misel, pripombo / imeti kritičen odnos do česa; kritično stališče / bil je zelo kritičen duh / ekspr. gledati na kaj s kritičnim očesom kritično
♦ lit. kritični realizem literarna smer v drugi polovici 19. stoletja, za katero je značilen kritičen odnos do družbenih pojavov; kritična izdaja literarnega teksta izdaja literarnega teksta z izčrpnimi podatki o njem; izdaja najbolj avtentične variante literarnega teksta s komentarjem
    krítično prisl.:
    kritično brati, govoriti; vse sprejema zelo kritično
SSKJ²
krítičen2 -čna -o prid., krítičnejši (í)
nanašajoč se na krizo: preskrba s hrano je kritična; kritično pomanjkanje premoga zelo veliko / kritični trenutek; začelo se je kritično obdobje kriza / publ. kritični material material, ki se težko dobi; kritičen položaj težaven; reka je dosegla kritično točko; kritično stanje bolnika stanje, ko se kriza obrne na slabše / kritična masa najmanjša stopnja, količina česa, potrebna za začetek spremembe
♦ fiz. kritična temperatura temperatura, pri kateri se začne plin utekočinjati
SSKJ²
krítičnost1 -i ž (í)
lastnost, značilnost kritičnega1: razvijati kritičnost / navajati učence na kritičnost
SSKJ²
krítičnost2 -i ž (í)
značilnost kritičnega2: kritičnost položaja v državi
SSKJ²
krítik -a m (í)
kdor se (poklicno) ukvarja s kritiko: bil je znan kot zelo konstruktiven kritik; strog kritik; živahna dejavnost kritikov / filmski, glasbeni, literarni kritik
SSKJ²
krítika -e ž (í)
1. analiza novega znanstvenega ali umetniškega dela zaradi splošne presoje in ločitve pozitivnih in negativnih sestavin: ta kritika je zelo konstruktivna; lotil se je kritike novega romana; uničujoča kritika; članek je doživel utemeljeno kritiko; žaljiva in zlonamerna kritika dramske predstave / literarna kritika / napisati kritiko; izdati svoje kritike v knjigi / družbena kritika
// ed. skupek, celota takih analiz: slovenska kritika je film pohvalila / kritika ga uvršča med vodilne umetnike / pog. na premieri se je zbralo veliko kritike kritikov
2. negativna ocena česa: ne prenese, ne trpi nobene kritike; to dejanje zasluži (vso) kritiko / učenci pričakujejo kritiko
♦ lit. tekstna kritika
SSKJ²
kritikántstvo -a s (ā)
kritikastrstvo: nerganje in kritikantstvo
SSKJ²
krítikar -ja m (í)
star. kritik: strogi kritikarji / demagogi in kritikarji kritikastri
SSKJ²
krítikarstvo -a s (í)
nav. ekspr. pristransko, tendenciozno ugotavljanje negativnih lastnosti: vedno je razlikoval kritikarstvo od konstruktivne kritike
SSKJ²
kritikáster -tra m (á)
ekspr. kdor pristransko, tendenciozno ugotavlja negativne lastnosti: demagogi in kritikastri
// slabš. kritik: navdušen kritikaster
SSKJ²
kritikástrstvo -a s (á)
ekspr. pristransko, tendenciozno ugotavljanje negativnih lastnosti: uganjati destruktivno kritikastrstvo
// slabš. kritika: jezen je bil na njegovo idejno kritikastrstvo
SSKJ²
krítina in kritína -e ž (ȋ; í)
material za pokrivanje ostrešja: dobra, slaba kritina / salonitna kritina / ekspr. rebra se kažejo izpod kritin
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
krítiški -a -o prid. (í)
knjiž. nanašajoč se na kritike ali kritiko: opravljati kritiški posel / kritiški značaj / kritiško raziskovanje
SSKJ²
kritizêrstvo -a s (ȇ)
ekspr. pristransko, tendenciozno ugotavljanje negativnih lastnosti: biti nagnjen h kritizerstvu; neodgovorno kritizerstvo
SSKJ²
kritizíranje -a s (ȋ)
glagolnik od kritizirati: predrzno in neokusno kritiziranje / sposobnost kritiziranja
SSKJ²
kritizírati -am nedov. (ȋ)
ugotavljati in (javno) razlagati negativne sestavine česa: kritizirati društveno delo; kritizirati obstoječe družbene razmere; vsakogar kritizira / kritizirati pomanjkljivosti organizacije
// negativno ocenjevati kaj: ne trpi, da ga kdo kritizira
    kritizíran -a -o:
    kritizirana sta bila tudi radio in televizija
SSKJ²
krítje -a s (ī)
1. glagolnik od kriti: za kritje strehe je uporabljal skodle / določen je bil za kritje v napadu / kritje izgub, stroškov; skrb za kritje potreb / ček nima kritja zagotovljenega denarja za izplačilo
♦ ekon. zlato kritje v nekaterih državah zlato emisijske banke, ki bi s svojo vrednostjo lahko nadomestilo izdani denar
2. kraj, prostor, kjer se kdo krije, skriva: vojaki so se umaknili v kritje; utrjeno, varno kritje / iskali so si kritja za vsakim drevesom
SSKJ²
krítnost -i ž (ī)
teh. značilnost kritnega: apno ima dobro kritnost
SSKJ²
kritoseménka -e ž (ẹ̑)
nav. mn., bot. cvetnice, ki imajo plodnico, Angiospermae: razvoj kritosemenk; vrste kritosemenk; razlike med kritosemenkami; kritosemenke in golosemenke
SSKJ²
krív -a -o prid. (ȋ í)
1. ki se odklanja, izstopa iz osnovne smeri: kriva črta; vse ploskve so krive; ravnilo je proti koncu krivo / kriv gaber / za klobukom je nosil kriva peresa krivčke, krivce
// ki je tak zaradi svojega namena: kriv nož; kriva sablja / v roki je držal krivo palico
// ki nima naravne, pravilne oblike: kriv nos; imel je kriv prst; krive noge / ekspr. posušen in kriv starec
2. v povedni rabi ki je povzročil kaj slabega, neprijetnega, nezaželenega: te nesreče je on kriv; biti kriv smrti; oče je kriv za tako stanje; čutiti se krivega / ekspr.: sam si je kriv; jaz mu nisem kriv
// ki stori, navadno nehote, kaj slabega, neprijetnega, nezaželenega: sodišče je odločilo, da je kriv
3. pravn. ki ni v skladu z dejstvi: kriva obtožba, ovadba; krivo pričevanje; kriva izpoved / kriva prisega kriva izpoved zapriseženega / nastopil je kot kriva priča
// ekspr. lažen, napačen: dobil je krive informacije; širiti krive vesti
// star. ki vsebuje kaj, kar v določenem okolju ni priznano za pravo, pravilno: širiti krive nauke; krivi nazori / kriva vera za pripadnike določene krščanske veroizpovedi vera, ki je zaradi nepriznavanja kake dogme druga, drugačna / po deželi so hodili krivi preroki
● ekspr. kriv pogled sovražen, nenaklonjen; ekspr. hoditi po krivih potih ravnati, delati nepravilno, moralno oporečno; pesn. sreča kriva nesreča; ekspr. ti učiš pa krivo vero tvoji nazori, nauki niso v skladu z določeno ideologijo, normami, navadami
    krívo prisl.:
    krivo se držati; krivo govoriti, misliti; krivo me je razumel; krivo soditi človeka; krivo raščene noge
    krívi -a -o sam.:
    po krivem dolžiti; publ. spoznali so ga za krivega sodišče je odločilo, da je kriv
SSKJ²
kriváč -a m (á)
nar. priprava za sekanje, obsekavanje, navadno z ukrivljenim koncem; klestilnik: Ko je ležala bukev na zemlji, sem jo pa s krivačem klestil in obsekaval (I. Tavčar) / iz žepa je potegnil krivač krivec
♦ obrt. ukrivljeno rezilo za usnje
SSKJ²
krívček -čka m (ī)
manjšalnica od krivec1: nabrusiti krivček / s krivčki okrašen klobuk
SSKJ²
krívda -e ž (ȋ)
1. vzrok za kaj slabega, neprijetnega, nezaželenega: dognati, dokazati, ugotoviti krivdo; ekspr. valiti, zvaliti krivdo na drugega / moralna krivda / ekspr. krivda njene smrti pade nanj / zavedati se krivde / nesreča je nastala po njegovi krivdi / odločba o krivdi
● pog. to ni moja krivda tega nisem kriv; sprejeti krivdo nase priznati krivdo
♦ lit. tragična krivda
// slabo, neprijetno, nezaželeno dejanje: priznati krivdo
2. star. krivica: storjena ji je krivda; skušal je poravnati krivdo
SSKJ²
krívden -dna -o prid. (ȋ)
pravn. nanašajoč se na krivdo: upoštevati krivdne razloge / dejanje je bilo spoznano za krivdno / krivdna odgovornost
SSKJ²
krivdorèk in krivdorék -éka m (ȅ ẹ́; ẹ̑)
pravn., nekdaj izrek sodbe o krivdi: krivdorek ni temeljil na dejstvih
SSKJ²
krívec1 -vca m (ī)
1. kdor je kriv: krivca so dolgo iskali; zagovarjati krivca; neznani krivec; krivec kaznivega dejanja / dežurni krivec kdor je ne glede na okoliščine vedno ali pogosto (po krivici) proglašen za krivega za probleme, težave
2. nož z zakrivljenim rezilom: nabrusiti krivec; iz žepa je potegnil krivec
// nar. priprava za sekanje, obsekavanje, navadno z ukrivljenim koncem; klestilnik: s krivcem obsekavati vejo
3. zakrivljeno pero v repu ruševca: klobuk s krivci za trakom
4. zastar. krivilec: zaposlil se je kot krivec železa
SSKJ²
krívec2 -vca m (ī)
nar. hladen vzhodni veter: proti poldnevu je začel pihati krivec
SSKJ²
krivénčast -a -o prid. (ẹ̄)
večkrat nekoliko ukrivljen: krivenčaste korenine; tanko krivenčasto deblo / krivenčast gaber / krivenčasta rast / krivenčaste črke
// ekspr. kriv, neraven: krivenčaste noge / krivenčast človek
SSKJ²
krivénčiti -im nedov. (ẹ́ ẹ̑)
nav. ekspr. dajati čemu nenaravno, nepravilno obliko: vihar krivenči drevo / krivenčiti ustnice; kar naprej se krivenči
// pačiti, potvarjati: skušal je krivenčiti dejstvo
SSKJ²
krivíca -e ž (í)
1. dejanje, ki koga prizadene in je v nasprotju z vrednotami, priznanimi v določeni družbi: storil mu je hudo, veliko krivico / vsaka krivica ga boli, prizadene / popraviti, poravnati krivico
// kar je v nasprotju s takšnimi vrednotami: spoznati pravico in krivico / krivica se mu dela, godi / po krivici mu očitajo
2. star. krivda: brez krivice ste
SSKJ²
krivíčen -čna -o prid., krivíčnejši (ī)
nanašajoč se na krivico: krivična kazen, obsodba; takšno ravnanje je krivično / krivičen človek; krivičen je do njega / star. izročiti je moral vse krivično blago nepošteno pridobljeno blago
    krivíčno prisl.:
    krivično soditi
SSKJ²
krivíčnež -a m (ȋ)
krivičen človek: lakomnež in krivičnež
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
krivíčnik -a m (ȋ)
knjiž. krivičen človek: bil je skopuh in krivičnik / pravičniki in krivičniki
SSKJ²
krivíčnost -i ž (ī)
lastnost, značilnost krivičnega: občutiti krivičnost družbe / njegova krivičnost ga je prizadela
SSKJ²
krivílec -lca [krivilca in kriviu̯ca] m (ȋ)
delavec, ki krivi železne palice: varilci in krivilci
SSKJ²
krivílen -lna -o prid. (ȋ)
ki se rabi za krivljenje: krivilne klešče; različno krivilno orodje
SSKJ²
krivína -e ž (í)
1. lastnost krive črte, linije česa: izračunati, povečati krivino; skušali so izravnati krivino reke; krivina pobočja je zelo velika / pri teku je delal krivine
2. del česa, ki ima krivo linijo: zavozil je v krivino / krivina sank / čoln s krivinami na koncih
♦ anat. mala krivina vbočeni del želodca, ki je obrnjen na desno in navzgor; velika krivina izbočeni del želodca, ki je obrnjen na levo in navzdol; geom. druga krivina količina, ki skupaj s fleksijo določa prostorsko krivuljo; prva krivina količina, ki skupaj s torzijo določa prostorsko krivuljo
SSKJ²
krivínski -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na krivino: krivinske spremembe
♦ geom. krivinski krog krog, ki se ravninski krivulji na določenem mestu najbolje prilega; krivinski polmer polmer krivinskega kroga
SSKJ²
krivíti -ím nedov., krívljen tudi krivljèn (ī í)
1. dajati čemu krivo obliko: skušal je kriviti palico; letev se krivi pod njegovo težo / kriviti les, pločevino, železo
// ekspr. dajati čemu nenaravno, nepravilno obliko: privzdigoval je obrvi in krivil ustnice / skrbi ga krivijo; krivi se od bolečine, smeha; krivil se je pod težkim bremenom / vihar krivi drevesa
● ekspr. sedaj mu ni treba več kriviti hrbta pred njim ubogati ga; biti poslušen, pokoren
2. delati, imeti koga za krivega česa; dolžiti: krivili so ga nesreče; kriviti koga za nesrečo / krivili so ga zaradi izgube denarja
SSKJ²
krívka -e ž (ī)
ženska, ki je povzročila kaj slabega, neprijetnega, nezaželenega: ugotoviti, kaznovati krivko
SSKJ²
krívljenje tudi krivljênje -a s (ī; é)
glagolnik od kriviti: krivljenje lesa, železa / krivljenje in zvijanje rok in nog
SSKJ²
krivo... prvi del zloženk
nanašajoč se na kriv: krivočrten, krivonog; krivoprisežnik, krivoverski
SSKJ²
krivočŕten -tna -o prid. (ȓ)
nanašajoč se na krivo črto: krivočrtni lik / krivočrtno gibanje
SSKJ²
krivogléd -a -o prid. (ẹ̑ ẹ̄)
ekspr. škilast: krivogleda ženska / krivogledo mežikanje
SSKJ²
krivokljún1 -a m (ȗ)
ptica pevka s kljunom, katerega konici se križata: šoja in krivokljun
SSKJ²
krivokljún2 -a -o prid. (ȗ ū)
ki ima kriv kljun: krivokljun ptič
♦ zool. krivokljuni prodnik ptica z dolgim, navzdol ukrivljenim kljunom, Calidris ferruginea
SSKJ²
krivolòv -ôva m (ȍ ō)
pravn. lov ali ribolov brez predpisanega dovoljenja: kazen za krivolov
SSKJ²
krivolôvec -vca m (ȏ)
pravn. kdor se ukvarja s krivolovstvom: preganjati krivolovce
SSKJ²
krivolôvstvo -a s (ȏ)
pravn. lov ali ribolov brez predpisanega dovoljenja: obsojen je bil zaradi krivolovstva
SSKJ²
krivonóg -a -o prid. (ọ̑ ọ̄)
ki ima krive noge: bil je majhen in krivonog
SSKJ²
krivonós -a -o prid. (ọ̑ ọ̄)
ki ima kriv nos: bradat in krivonos starec / krivonoso glavo je pomolil skozi vrata
SSKJ²
krivonósec -sca m (ọ̑)
ekspr. kdor ima kriv nos: krivonosec z dolgimi lasmi
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
krivopêcelj -clja m (é)
zimsko jabolko s kratkim, ukrivljenim pecljem: jonatan in krivopecelj
SSKJ²
krivopêta in krivopéta -e ž (é; ẹ̑)
etn., po ljudskem verovanju bitje, ki nastopa v podobi hudobne ženske z nazaj obrnjenimi stopali: v gorah so domovale krivopete
SSKJ²
krivopriséžnica -e ž (ẹ̑)
ženska, ki je krivo prisegla: neodgovorna krivoprisežnica
SSKJ²
krivopriséžnik -a m (ẹ̑)
kdor je krivo prisegel: morilec in krivoprisežnik
SSKJ²
krivopriséžništvo -a s (ẹ̑)
dejanje krivoprisežnika: obsojen je bil zaradi krivoprisežništva
SSKJ²
krivorép in krivorèp -épa -o prid. (ẹ̑; ȅ ẹ́)
ki ima kriv rep: krivorep ruševec
SSKJ²
krivorépec -pca m (ẹ̑)
ekspr. ruševec: ustrelil je krivorepca
SSKJ²
krivorítiti -im nedov. (í ȋ)
zastar. tavati, bloditi: kaj pa krivoritiš okrog
SSKJ²
krivoróg -a -o prid. (ọ̑ ọ̄)
ki ima krive roge: krivoroga koza
SSKJ²
krivoúst -a -o prid. (ȗ ū)
ki ima kriva usta: krivousta ženska / krivoust obraz
SSKJ²
krivovérec -rca m (ẹ̑)
za pripadnike določene krščanske veroizpovedi kdor je zaradi nepriznavanja kake dogme druge, drugačne vere: krivoverci in pravoverci
SSKJ²
krivovéren -rna -o prid. (ẹ́ ẹ̄)
nanašajoč se na krivo vero: postal je krivoveren / krivoverni nauki
SSKJ²
krivovérka -e ž (ẹ̑)
za pripadnike določene krščanske veroizpovedi ženska, ki je zaradi nepriznavanja kake dogme druge, drugačne vere: inkvizitor je sodil krivoverki
SSKJ²
krivovérnost -i ž (ẹ́)
lastnost, značilnost krivovernega: krivovernost nauka
SSKJ²
krivovérski -a -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na krivoverce ali krivo vero: grad je bil krivoversko zbirališče / obhajale so ga krivoverske misli; krivoverske zablode; pren. tvoja krivoverska razlaga demokracije
SSKJ²
krivovérstvo -a s (ẹ̑)
za pripadnike določene krščanske veroizpovedi pripadnost drugi, drugačni veri zaradi nepriznavanja kake dogme: očitajo mu krivoverstvo / odpovedati se krivoverstvu krivi veri
SSKJ²
krivozób -a -o prid. (ọ̑ ọ̄)
ki ima krive zobe: krivozob paglavec
SSKJ²
krivúlja -e ž (ú)
1. kriva črta: narisati krivuljo; oblika krivulje
// geom. črta, katere točke niso na isti premici: gorišče krivulje; tangenta krivulje / točka je pri gibanju opisala krivuljo / sklenjena krivulja / prostorska krivulja katere točke niso na isti ravnini; ravninska krivulja katere točke so na isti ravnini; sinusova krivulja ki grafično ponazarja sinusovo funkcijo; lok krivulje
2. pot, ki jo naredi telo pri nepremočrtnem gibanju: balistična krivulja; let v krivulji
3. navadno s prilastkom črta, ki ponazarja spreminjanje česa: ekonomska krivulja pada, raste; temperaturna krivulja se je obrnila navzgor; krivulja pritiska, toplote / krivulja uspeha / karakteristična krivulja po kateri se da spoznati določen pojav
♦ ekon. krivulja ponudbe, povpraševanja
SSKJ²
krivúljast -a -o prid. (ú)
nanašajoč se na krivuljo: krivuljast rez; krivuljasta črta / krivuljasto gibanje
SSKJ²
krivúljen -jna -o prid. (ȗ)
nanašajoč se na krivuljo: krivuljni tok plime in oseke / krivuljno gibanje
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
krivúljnik -a m (ȗ)
teh. priprava za risanje krivulj: lesen krivuljnik
SSKJ²
kríza -e ž (ȋ)
1. stanje v gospodarstvu, ko se ugodne razmere za razvoj začnejo hitro slabšati: kriza narašča, nastaja; deželo je zajela kriza; med krizo se je zmanjšal izvoz kapitala; podjetje je v krizi / kriza industrije, kmetijstva / gospodarska kriza
// publ., navadno s prilastkom veliko pomanjkanje česa: premogovna kriza; kriza cementa, železa / stanovanjska kriza stiska
// nav. ekspr. neugodno, težko rešljivo stanje: kriza v gledališču je počasi popuščala; gibanje prestaja hudo krizo; idejna kriza; kriza tega gledališča; predlogi za reševanje krize / meščanska družba se je znašla v krizi
2. nav. ekspr. duševno stanje, ko je človek nesposoben premagati subjektivne in objektivne ovire: doživljati krizo; skušala je prebroditi krizo; znova je zapadel v krizo; preživljati težko krizo / že dolgo je v krizi
3. med. obdobje v akutni bolezni pred spremembo na boljše ali (bistveno) slabše: kriza traja že nekaj dni; bolnik še ni iz krize / abstinenčna kriza skupek vegetativnih in psihičnih motenj, ki se lahko pojavijo pri odtegovanju, odtegnitvi zdravila, alkohola, mamila pri odvisniku; odtegnitveni sindrom
♦ ekon. kriza periodično se ponavljajoče stanje v gospodarstvu zaradi neskladja med proizvodnjo in potrošnjo; psih. (duševna) kriza stanje zaradi hude konfliktne situacije; šport. kriza stanje, ki nastopi, če je organizem dalj časa maksimalno obremenjen
SSKJ²
krizantéma -e ž (ẹ̑)
okrasna jesenska rastlina s širokimi koški in velikimi raznobarvnimi cveti: grobovi so bili okrašeni s krizantemami; bele krizanteme
SSKJ²
krízen -zna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na krizo: krizni ciklusi v industriji; krizno obdobje / krizno stanje
SSKJ²
krízma -e ž (ȋ)
rel. oljčno olje z balzamom, ki se uporablja za maziljenje: posoda s krizmo
SSKJ²
krizolít -a m (ȋ)
min. prozoren poldrag kamen rumene ali temno zelene barve: uhani s krizolitom
SSKJ²
krizopráz -a m (ȃ)
min. poldrag kamen rumenkasto zelene barve: prstan s krizoprazom
SSKJ²
kríž -a m (í)
1. naprava iz dveh tramov, lat, položenih pravokotno drug čez drugega: narediti, postaviti križ / pribiti koga na križ; viseti na križu / obsoditi koga na smrt na križu
2. rel. ta naprava, s podobo Kristusa ali brez nje, kot simbol krščanstva: na steni je visel križ; pogrebni sprevod s križem na čelu; lesen, železen križ (na grobu) / križ s podobo Kristusa / na verižici okrog vratu ji je visel zlat križ / enakoramni križ; jeruzalemski križ; latinski križ; malteški križ; pren. molče je prenašal svoj križ
// gib z roko ali s predmetom v obliki te naprave: delati križe; boji se ga kot hudič križa zelo / blagosloviti s križem / narediti znamenje križa / latinski križ pri katerem se prsti dotaknejo čela, prsi, leve in desne rame
3. kar je po obliki podobno tej napravi: v oknu so bili križi / čez vso stran je naredil križ potegnil črti v obliki križa / trama sta položena tako, da tvorita križ / cestni križ križišče, stikališče pomembnejših, navadno mednarodnih cest / dati kaj na križ navzkriž, križem
4. ekspr. trpljenje, težava, skrb: z otroki je križ; križ imam z njo / velik križ si je nakopal na glavo / križi in težave; pren., knjiž. vzeti križ na svoje rame
// ekspr., v povedni rabi izraža neprijetnost, težavnost česa: križ je vsem ustreči; križ je gledati, kako trpi / pri nas je sedaj križ
5. ekspr., v zvezi z izrazi količine, za določanje starosti deset let, desetletje: dopolnil je šest križev / že osem križev ima na plečih
6. igralna karta z enim ali več znaki v obliki križa: imel je nekaj križev in dva pika
7. predel ob spodnjem delu hrbtenice: križ ga je zelo bolel; trga ga v križu / bolečine v križu
8. nar. vzhodno snopi, ki se sušijo na njivi, položeni s klasjem drug proti drugemu v obliki križa: snope so hitro skladali v križe / križi pšenice / v križ položeni snopi
● star. če mu boš ugovarjal, bodo spet vsi križi dol se bo zelo razjezil; ekspr. vsak ima svoj križ trajno večjo skrb, težavo; ekspr. napraviti križ čez kaj odpovedati se čemu; obupati nad čim; ekspr. sedeti za križi biti v zaporu; ekspr. križ božji, je to mogoče izraža začudenje, presenečenje; kljukasti križ v nacistični Nemčiji enakoramni križ z na koncu v isto smer zalomljenimi kraki kot simbol nacizma; Rdeči križ mednarodna zdravstvena organizacija; pog. rdeči križ rešilni avtomobil; ekspr. polmesec v boju s križem muslimanstvo v boju, nasprotju s krščanstvom
♦ alp. grebenski križ stikališče dveh ali več grebenov; arheol. kljukasti križ enakoramni križ z na koncu v isto smer zalomljenimi kraki zlasti kot simbol sonca; svastika; arhit. nitni križ; vizirni križ; astron. Južni križ; Severni križ ozvezdje severne nebesne polute, katerega najsvetlejše zvezde tvorijo križ; film. malteški križ vrtljiva zaslonka v kinoprojektorju ali snemalni kameri; geom. osni križ; navt. križ drog, ki stoji prečno na zgornjem delu jambora in vleče jadro navzgor; poševni križ; vodoravni križ
SSKJ²
križáda -e ž (ȃ)
nar. primorsko križpot1, križpotje: križada za vasjo
SSKJ²
križáj -a m (ȃ)
star. križpot1, križpotje: pripeljati se do križaja
SSKJ²
križák -a m (á)
rib. ročna ribolovna priprava z mrežo, pritrjeno na dveh prekrižanih palicah: uporabljati križak
♦ lov. srnjak s križastim rogovjem
SSKJ²
kríža kráža kríže kráže ž (ī, á)
nav. mn., nav. ekspr. črti v obliki črke X, narejeni brez pravega namena: delati križe kraže
SSKJ²
krížanec -nca m (ī)
biol. potomec staršev z različno dedno osnovo: poskusi z rastlinskimi križanci; križanec osla s kobilo / čebelji križanci; pren. članek je križanec med anketo in intervjujem
SSKJ²
krížanje -a s (ī)
glagolnik od križati:
a) mučenje in križanje upornikov / blagoslavljanje in križanje / zagotoviti je treba varnost na križanju zelo prometnih poti / križanje različnih interesov, teženj
● ekspr. križanje mečev boj, navadno z meči; nasprotovanje mnenj, nazorov
b) križanje raznih vrst fižola; križanje živali
SSKJ²
krížanka1 -e ž (ȋ)
uganka, pri kateri se vpisujejo besede v vodoravne in navpične vrste: reševati križanke; izpolnjene križanke; nagradna križanka / slikovna križanka pri kateri nekatere opise besed nadomeščajo slike / glasbena križanka pri kateri se ugiba kak podatek o predvajani skladbi
SSKJ²
krížanka2 -e ž (ī)
biol. potomka staršev z različno dedno osnovo: križanka med pšenico in ržjo / pren. križanka med harmoniko in bandoneonom
SSKJ²
krížankar -ja m (ȋ)
sestavljavec ali reševalec križanke: on je vnet križankar / televizijski križankar
SSKJ²
krížar -ja m (ȋ)
1. zgod., v srednjem veku udeleženec križarske vojne: poveljnik križarjev / zbirati križarje
2. knjiž., ekspr. navdušen pristaš, zlasti desničarsko usmerjene miselnosti: nacionalistični križarji
3. sodelavec revije Križ (na gori): križarji in dejanjevci
SSKJ²
križáriti -im nedov. (á ȃ)
1. pluti tako, da se smer vožnje, potovanja namenoma večkrat spremeni: ladja je dolgo križarila ob obali; številne jadrnice so križarile v zalivu / ekspr. križaril je po vseh svetovnih morjih
// ekspr. tavati, bloditi: križaril je po skoraj praznih ulicah
2. voj. pluti po kakem območju zaradi njegovega nadzorovanja, varovanja: dobro oborožene ladje križarijo po tem morju / ameriško ladjevje križari ob otoku; pren. po mestu križarijo policijske patrulje
♦ navt. premikati se zdaj v levo, zdaj v desno od smeri vožnje pri jadranju proti vetru
SSKJ²
križárjenje -a s (á)
glagolnik od križariti: dolgotrajno križarjenje po Atlantskem oceanu; vzel ga je s seboj na krajše križarjenje / turistično križarjenje / rušilci so bili opremljeni za križarjenje / križarjenje po mestu ga je utrudilo
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
krížarka -e ž (ȋ)
hitra vojna ladja z močno oborožitvijo in velikim akcijskim radijem: v pristanišču se je zasidrala križarka; križarke, oborožene z raketami; letalonosilke, križarke in rušilci
● ekspr. cestna križarka zelo velik osebni avtomobil
SSKJ²
krížarski -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na križarje:
a) križarski pohod / križarska vojna v srednjem veku vojna, ki jo organizira navadno papež za osvoboditev Palestine / ekspr. začeli so križarsko vojno proti drugovercem
b) križarska miselnost / križarska gonja proti novim idejam
c) pripadal je križarski mladini
SSKJ²
krížarstvo -a s (ȋ)
zgod., v srednjem veku dejavnost križarjev: naveličal se je križarstva
SSKJ²
krížast -a -o prid. (í)
1. ki ima obliko križa: okno s križasto mrežo; križasto tramovje ostrešja / meč s križastim držajem; križaste antene
2. star. ki ima večbarven vzorec v obliki pravokotno se križajočih črt, prog; karirast: križast telovnik; križasta volnena obleka; križasto blago / križast vzorec
♦ lov. križasto rogovje rogovje pri srnjaku, če sta sprednji in zadnji parožek v isti višini
SSKJ²
križàt -áta -o prid. (ȁ ā)
zastar. ki ima obliko križa; križast: križat meč / nekdaj križati tolar križavec
SSKJ²
krížati -am nedov. in dov. (ī)
1. mučiti in usmrtiti s pribijanjem, vezanjem na križ: križati upornike / bičati in križati Kristusa
2. nedov., rel. z gibom roke ali predmeta delati križ(e): križati otroke; starec se je začel pobožno križati / ekspr. kar križa se od groze
3. biti speljan, voditi, navadno pravokotno čez kaj podolgovatega: na tem mestu cesta križa reko; poti se križata
// nav. ekspr. biti speljan, voditi čez kaj sploh: pokrajino križa mnogo cest
4. navadno z dajalnikom gibati, premikati se, navadno pravokotno na drugo smer gibanja, premikanja: ladja jim je križala pot / pešec križa cesto prečka; pren., ekspr. ne križaj mu poti
● ekspr. ta človek mu križa načrte, račune deluje tako, da se ne morejo (popolnoma) uresničiti
5. polagati kaj križem: kmetice so druga za drugo križale roke na prsih
// ekspr. bojevati se z meči, sabljami: divje sta križala meče
6. biol. medsebojno oplojevati živali ali rastline, ki se razlikujejo vsaj v eni dedni lastnosti: križati sadno drevje; križati osla in konja / križati osla s kobilo
    krížati se 
    1. pojavljati se kot nasprotje drugega: vprašanje proizvodnje se križa s potrebami trga / njune koristi se križajo / na tem področju se križajo interesi, vplivi
    2. biti drug poleg drugega v določenem času pri nasprotni smeri gibanja: vlaka sta se križala na postaji / telegram in pismo sta se križala
    križajóč -a -e:
    križajoči se interesi; ozke, križajoče se ulice
    krížan -a -o:
    križani Kristus / kot vzklik križana gora, je to mogoče; sam.:, rel. Križani (Jezus) Kristus
SSKJ²
krížavec tudi kríževec -vca m (í)
1. zool. pajek, ki ima na zadku več belih lis v obliki križa, Aranea diadema: pravilno spredena mreža križavca
2. agr. ječmen, v katerem so zrna navidezno v štirih vrstah; štirivrstnik: posejati križavec
3. nekdaj avstrijski srebrnik s podobo križa na eni strani: odšteti ji je moral precej križavcev
SSKJ²
krížček -čka m (í)
ekspr. križec: na zlati verižici ji je visel križček / na grobu stoji reven križček
SSKJ²
krížec -žca m (í)
1. manjšalnica od križ: lesen križec / okrog vratu ji je visel zlat križec / vrezovati križce / stisnil je psa za križec
2. v nekaterih državah odlikovanje v obliki križa: na prsih se mu je bleščal križec; dobiti križec / viteški križec; križec častne legije
♦ obrt. prvina pri vezenju iz dveh prekrižanih niti
SSKJ²
krížek -žka m (í)
ekspr. križec: v roki je držal križek / narediti križek
SSKJ²
krížem1 prisl. (ī)
1. izraža položaj v obliki križa; navzkriž: križem zloženi veji; roke križem položiti / križem gledati škiliti
2. izraža položaj v neurejeno križajočih se smereh: križem nametana polena; hoditi križem po svetu / ekspr.: govorili so vsi križem; na sejmišču je vsekrižem vpilo
● pog. držati roke križem lenariti, ne delati; vse gre križem navzkriž, narobe; prim. križemkražem, križemrok, križemsvet2, vsekrižem
SSKJ²
krížem2 predl. (ī)
z rodilnikom (sem in tja) po: hodil je križem mesta; bloditi križem sveta
SSKJ²
krížema prisl. (ī)
star. navzkriž, križem1: križema prevezana ruta
SSKJ²
križemgléd -a -o prid. (ẹ̑ ẹ̄)
ekspr. škilast: križemgleda ženska / križemglede oči
SSKJ²
krížemkrážem tudi krížem krážem prisl. (ī-á)
ekspr. izraža položaj v neurejeno križajočih se smereh: orodje leži križemkražem; hoditi križemkražem po mestu
SSKJ²
krížemnik -a m (ī)
etn. belo blago, navadno platno, ki ga da boter krščencu: velik križemnik
SSKJ²
krížempót -a m (ī-ọ́)
star. križpot1, križpotje: prispela sta na križempot
SSKJ²
križempótje -a s (ọ̑)
star. križpot1, križpotje: križempotje v gozdu
SSKJ²
krížemrók tudi krížem rók prisl. (ī-ọ́)
s prekrižanimi rokami: stal je križemrok pred vrati
// ekspr. ne da bi delal, brez dela: pazila je, da je oče ne bi zalotil križemrok / delajte vendar, ne stojte križemrok
● ekspr. ne moremo križemrok čakati, gledati, kako nas sramotijo moramo kaj ukreniti proti temu
SSKJ²
krížemsvét1 -á m (ī-ẹ̑)
star., v prislovni rabi, v zvezi iti v križemsvet iti po svetu, v svet:
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
krížemsvét2 in krížem svét prisl. (ī-ẹ̑)
star. po (vsem) svetu: razšli so se križemsvet / hoditi, iti križemsvet križem po svetu
SSKJ²
krížen -žna -o prid. (ȋ)
ki ima obliko križa: križni ročaj meča; miza na križnih nogah / križno poslopje / križni prerez / križno okno okno s križi
// ekspr. nasprotujoč si, neskladen: zmedeni in križni ukazi; križna prizadevanja
♦ agr. križna setev setev po dolžini in po širini njive; anat. križna kost križnica; križno vretence; arhit. križni hodnik hodnik, ki obkroža zaprto kvadratno dvorišče srednjeveških palač ali samostanov; križni obok obok, ki ga tvorita pravokotno ležeča banjasta oboka na svojem sečišču; kor. križni korak plesni korak z eno nogo čez drugo; navt. križno jadro trapezasto jadro, privezano na vodoravni križ; obrt. križni vbod vbod, pri katerem se niti prekrižata; križno dleto dleto, s katerim se delajo luknje za vstavljanje nasadil pri oknih in vratih; pravn. križno zasliševanje; tekst. križni navitek navitek, navit na cevko tako, da posamezne plasti navojev ležijo pod kotom druga na drugi; um. križna roža okras gotske arhitekture v obliki stiliziranega štiridelnega rastlinskega motiva; voj. križni ogenj navzkrižni ogenj
    krížno prisl.:
    križno razporejeni hodniki
SSKJ²
križenósec -sca m (ọ̑)
kdor nese križ: pred sprevodom je stopal križenosec
SSKJ²
krížev -a -o prid. (í)
1. nanašajoč se na križ: križev les / imel je križevo življenje / križev as
2. rel., v zvezi križev pot upodobitev Kristusove poti na Golgoto: na steni je visel križev pot / moliti križev pot; pren., ekspr. prehodil je križev pot iz mučilnice v mučilnico
SSKJ²
križevàt -áta -o prid. (ȁ ā)
star. križen: stal je za železnimi križevatimi vrati
SSKJ²
križevec gl. križavec
SSKJ²
kríževje in križévje -a s (í; ẹ̑)
knjiž. več križev, križi: daleč naokrog se je razprostiralo pokopališko križevje / kovano okensko križevje
SSKJ²
kríževnik -a m (ī)
1. etn. belo blago, navadno platno, ki ga da boter krščencu: tkati križevnik
2. zastar. križar: hraber križevnik
SSKJ²
kríževniški in križévniški -a -o prid. (ī; ẹ̑)
1. rel. križniški: križevniška cerkev / križevniška komenda
2. zastar. križarski: križevniška vojska
SSKJ²
kríževo -ega s (í)
nar. vnebohod: praznovati križevo
SSKJ²
križíšče -a s (í)
1. prostor, kjer se križata, stikata navadno dve poti, cesti: opremiti križišče s semafori; kamion je odpeljal iz križišča; voziti skozi križišče, v križišče; modernizirano, urejeno križišče / cestno križišče / enakovredno križišče križišče cest iste kategorije; krožno križišče krožišče
♦ urb. deteljasto križišče križišče dveh prometno važnih cest na različnih nivojih, izpeljano v obliki deteljnega lista
// kraj, skozi katerega vodijo pomembne, navadno mednarodne prometne poti: v tem križišču se vlak vedno ustavi / mesto je zelo važno križišče / železniško križišče; pren. križišče različnih vplivov
2. star. križpot1, križpotje: na križišču sredi vasi so se igrali otroci
SSKJ²
križíščen -čna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na križišče: križiščna lega mesta / križiščna postaja / križiščne oznake
SSKJ²
križkráž1 -a m (ā)
1. nav. ekspr. črti v obliki črke X: čez list je velik križkraž
2. ekspr., z rodilnikom velika množina česa prepletajočega se: križkraž črt, gub; pren. iz križkraža razburjenih besed se vidi, da niso enotni
● pog., ekspr. narediti križkraž čez napisano odločno zavrniti, razveljaviti
SSKJ²
krížkráž2 prisl. (ī-ā)
1. križem1, križemkražem: hoditi križkraž po gozdu
2. cikcak2: križkraž teči
SSKJ²
kríž kráž medm. (ī, ā)
1. pri čaranju izraža željo, ukaz, da se zaželeno zgodi: križ kraž, je rekel, zamahnil z roko in voda je pritekla
2. izraža odločno zavrnitev ali razveljavitev besedila: križ kraž, in je prečrtal stran
SSKJ²
križkrážast -a -o prid. (ā)
nanašajoč se na križkraž: križkražaste razpoke kože / križkražasta mreža na oknu
SSKJ²
krížnica -e ž (ȋ)
anat. neparna kost medenice: križnica in kolčnici
♦ bot. križnice rastline z dvostransko somernim cvetom, Brassicaceae
SSKJ²
krížničen -čna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na križnico: križnična konica / križnično vretence križno vretence
SSKJ²
krížnik -a m (ȋ)
rel. član nemškega viteškega reda: cerkev so postavili križniki
♦ navt. ladja s križnimi jadri; strojn. del batnega stroja, ki veže batnico z ojnico
SSKJ²
krížniški -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na križnike: križniška cerkev / križniška komenda
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
križpót1 in krížpót -a m (ọ̄; ī-ọ́)
kraj, prostor, kjer se križa, stika več manj pomembnih, navadno vaških poti: križpot za vasjo; znamenje ob križpotu
SSKJ²
križpót2 in krížpót -i ž (ọ̑; ī-ọ̄)
križpot1: na križpoti se je ustavil
SSKJ²
križpótje -a s (ọ̑)
kraj, prostor, kjer se križa, stika več manj pomembnih, navadno vaških poti: prišel je do križpotja; na križpotju je obstal; široko križpotje sredi vasi
SSKJ²
krjáveljski -a -o [kərjavəljski] prid. (á)
ekspr. tak kot pri Jurčičevem Krjavlju: krjaveljsko pripovedovanje / krjaveljski motiv
SSKJ²
kŕkniti -em dov. (ŕ ȓ)
ekspr., navadno z nikalnico spregovoriti, reči: niti besedice ni krknil / tudi krkniti si ni upal
SSKJ²
krkón -a m (ọ̑)
nav. mn., zool. živali, ki se razmnožujejo in razvijajo v vodi, odrasle pa živijo na kopnem; dvoživka: brezrepi in repati krkoni
SSKJ²
kŕleževski -a -o prid. (r̄)
tak kot pri Krleži: krleževski stil
SSKJ²
krlíkovec -vca m (í)
nar. prekmursko krhlika: na ravnini rastejo jelše, vrbe in krlikovci
SSKJ²
kŕlj -a m (r̄)
hlod (za predelavo na žagi): nalagati krlje na voz
SSKJ²
krljíšče -a s (í)
skladišče krljev: krljišče je bilo popolnoma založeno
SSKJ²
kŕm -a m (r̄)
zastar. krma2: visok krm
SSKJ²
kŕma1 -e ž (ŕ)
hrana, navadno rastlinska, za živali: pripraviti krmo; krma za konje; zalogaj krme; jasli za krmo; koruza za krmo / svinjska, živinska krma / zelena krma
♦ agr. kisati krmo
// (pokošena) trava, seno: obračanje, sušenje krme / pokladanje krme živini
SSKJ²
kŕma2 -e ž (ŕ)
navt. zadnji del ladje, čolna: stati na krmi; prostor v krmi; premec in krma / krma ladje
SSKJ²
kŕma3 -e ž (ŕ)
zastar. divja svinja: breja krma
SSKJ²
krmáča -e ž (á)
zastar. svinja: krmača je povrgla
SSKJ²
krmániš tudi krmániž -a m (ȃ)
pri dravskih in savinjskih splavarjih krmar (na splavu): krmaniši in drugi splavarji
SSKJ²
krmár -ja m (á)
1. kdor krmari: določili so ga za krmarja čolna; pren., ekspr. krmar vladne politike
2. navt. čin v trgovski mornarici, za stopnjo višji od mornarja, ali nosilec tega čina: krmar vlačilca
♦ navt. avtomatski krmar naprava za avtomatično krmarjenje; šport. dvojec brez krmarja tekmovalni čoln, v katerem sta le dva veslača brez krmarja; dvojec s krmarjem tekmovalni čoln, v katerem sta dva veslača in krmar
SSKJ²
krmaríca -e ž (í)
1. krmarka: spretna krmarica čolna / pren., ekspr. krmarica države
2. šport. žarg. smučka, ki pri smučanju nosi težo in ki jo pri tem vleče naprej: ustrezna velikost krmarice / smučka krmarica
SSKJ²
krmáriti -im nedov. (á ȃ)
določati, omogočati gibanje s krmilom v določeni smeri, navadno vodnemu vozilu: znal je krmariti; krmariti ladjo / previdno je krmaril čoln proti bregu / vozilo je zanašalo in ga je bilo težko krmariti; pren., ekspr. dobro je krmaril med nasprotnima taboroma
// v zvezi s s, z določati smer plavanja, letenja: riba krmari s plavutmi; krmariti z repom
♦ šport. smučati s spreminjanjem smeri
    krmárjen -a -o:
    avtomatično krmarjena ladja
SSKJ²
krmárjenje -a s (á)
glagolnik od krmariti: zaradi visoke vode je bilo krmarjenje zelo težko; krmarjenje čolna / naprave za krmarjenje vesoljske ladje
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
krmárka -e ž (á)
ženska, ki krmari: posadka s krmarko; pren., ekspr. spretna krmarka vlade
♦ šport. dvojec brez krmarke tekmovalni čoln, v katerem sta le dve veslačici brez krmarke
SSKJ²
krmárnica -e ž (ȃ)
navt. prostor na ladji, v katerem je krmilna naprava s krmilnim kolesom: krmarnica in kapitanova kabina
SSKJ²
krmárski -a -o prid. (á)
nanašajoč se na krmarje: krmarski poklic / prijavil se je za krmarski izpit / krmarska klop
SSKJ²
kŕmen1 -mna -o prid. (r̄)
nanašajoč se na krma1: dobra krmna mešanica / krmna rastlina; detelja in druge krmne rastline / povečati krmne obroke
♦ agr. krmni ohrovt; krmna baza vsa razpoložljiva krma
SSKJ²
kŕmen2 -mna -o prid. (ȓ)
nanašajoč se na krma2: krmna kabina; krmna paluba ladje / krmni jambor; krmni veter veter, ki piha v smeri ladje; krmno jadro jadro na krmnem jamboru
SSKJ²
krméželj -žlja m (ẹ́)
izcedek očesnih žlez, navadno strjen in pomešan z gnojem: odstraniti krmeželj; oči, zalepljene s krmežljem
SSKJ²
krmežljàv -áva -o prid. (ȁ á)
1. ki ima krmežlje: krmežljav otrok / krmežljave in vnete oči / ekspr. je še ves krmežljav ni še popolnoma prebujen; je še zaspan
2. slabš. nerazvit, zakrnel: ob cesti so rasli krmežljavi borovci; krmežljav poganjek
// ki slabo, medlo sveti: krmežljav plamenček sveče; krmežljava žarnica / jutro je bilo krmežljavo
    krmežljávo prisl.:
    krmežljavo je gledal skozi okno
SSKJ²
krmežljávček -čka m (ȃ)
nav. ekspr. manjšalnica od krmeželj: v kotu očesa je imel krmežljavček
SSKJ²
krmežljávec -vca m (ȃ)
slabš. slaboten, nesposoben človek: imajo ga za krmežljavca
SSKJ²
krmežljávost -i ž (á)
lastnost, značilnost krmežljavega: vnetje in krmežljavost oči / slabš. krmežljavost drevja
SSKJ²
krmežljív -a -o prid. (ī í)
krmežljav: krmežljiva ženska / rdeče in krmežljive oči
SSKJ²
krmílar -ja m (ȋ)
knjiž. krmar: bil je krmilar na trgovski ladji
SSKJ²
krmílec -lca [kərmiu̯ca in kərmilca] m (ȋ)
kdor (poklicno) krmi živali: krmilec v živalskem vrtu
SSKJ²
krmílen1 -lna -o prid. (ȋ)
ki vsebuje snovi, potrebne za rast in obstoj živalskega organizma: krmilna moka / krmilna rastlina krmna rastlina
♦ agr. krmilni hodnik prostor, po katerem se prinaša, dovaža krma v jasli; krmilna mešanica mešanica močnih krmil za namensko vzrejo
SSKJ²
krmílen2 -lna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na krmilo ali krmiljenje: krmilni deli; krmilne in signalne naprave / premikati krmilno ročico / krmilno veslo / krmilni mehanizem; avtomatski krmilni sistem
♦ elektr. krmilna mrežica mrežica, ki uravnava prehod elektronov ali ionov v elektronki; navt. krmilni stroj stroj, ki premika krmilni mehanizem; strojn. krmilna gred gred, ki premika ventile pri motorjih z notranjim zgorevanjem; krmilno kolo; teh. krmilno drogovje drogovi v mehanizmu za vodenje stroja; zool. krmilna peresa peresa v repu ptice, s katerimi se pri letu obrača, dviga ali spušča
SSKJ²
krmíliti -im nedov. (í ȋ)
1. publ. določati, omogočati gibanje in delovanje kake naprave: avtomatsko, ročno krmiliti stroj; krmiliti jeklena vrata z električnim tokom / vodilni oddajnik krmili pomožne oddajnike vodi, usmerja / daljinsko krmiliti raketo
♦ elektr. uravnavati prehod elektronov ali ionov v elektronki
2. star. krmariti: krmiliti čoln; veslati in krmiliti / krmiliti barko življenja
    krmíljen -a -o:
    elektronsko krmiljeni stroji
SSKJ²
krmílje -a s (ȋ)
knjiž. skupek krmilnih delov vozila: letalu se je pokvarilo krmilje; krmilje avtomobila
♦ strojn. mehanizem, ki odmerja količino pare valju parnega batnega stroja
SSKJ²
krmíljenje -a s (ī)
glagolnik od krmiliti: avtomatsko, ročno krmiljenje; krmiljenje stroja / sistem krmiljenja rakete / veslanje in krmiljenje
SSKJ²
krmílka1 -e [kərmiu̯ka in kərmilka] ž (ȋ)
ženska, ki (poklicno) krmi živali: krmilka prašičev
SSKJ²
krmílka2 -e ž (ȋ)
tipka na računalniški tipkovnici, ki v kombinaciji z drugimi tipkami tem dodeli neko drugo funkcijo: držal je pritisnjeno krmilko in vlekel z miško čez želene dele besedila
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
krmílnica -e ž (ȋ)
pokrit prostor, navadno podoben hišici, v katerega se daje hrana za ptice, divjad: v gozdu je bilo več krmilnic / ptičja krmilnica
// prostor, prirejen za krmljenje domačih živali: hlev je imel prizidano tudi krmilnico
SSKJ²
krmílnik1 -a m (ȋ)
posoda, priprava za krmljenje (domačih) živali: krmilnik za piščance, prašiče; krmilniki in napajalniki
♦ agr. avtomatski krmilnik
SSKJ²
krmílnik2 -a m (ȋ)
upravljalnik elektronskih naprav: priključiti disk na krmilnik; krmilnik laserskega tiskalnika / daljinski krmilnik daljinski upravljalnik
SSKJ²
krmílnost1 -i ž (ȋ)
lastnost, značilnost krmilnega1: krmilnost moke
SSKJ²
krmílnost2 -i ž (ȋ)
sposobnost za spreminjanje smeri gibanja, zlasti s krmilom: krmilnost letala
SSKJ²
krmílo1 -a s (í)
snov, ki je potrebna za rast in obstoj živalskega organizma: za krmilo so uporabljali moko / tovarna krmil
♦ agr. močno krmilo umetno pripravljeno krmilo, ki vsebuje veliko hranilnih snovi
SSKJ²
krmílo2 -a s (í)
1. naprava, katere premikanje določa smer gibanja vozila: obračati krmilo; prijeti za krmilo; krmilo avtomobila, kolesa
● prepustiti krmilo sopotniku vožnjo vozila; publ. vinjen je sedel za krmilo začel voziti; publ. šofer je izgubil oblast nad krmilom ni mogel več usmerjati, voditi vozila
// gibljiva plošča pri ladji, letalu, s katero se spreminja smer gibanja: pomožno krmilo na premcu; konstrukcija krmila; spremeniti položaj krmila
♦ aer. smerno krmilo s katerim se spreminja smer leta; višinsko krmilo s katerim se spreminja višina leta
2. ekspr. vodilni položaj, vodstvo: niti za trenutek ni izpustil krmila; prevzeti krmilo države; biti, ostati na krmilu / odločno je vzela krmilo v svoje roke
SSKJ²
krmíšče -a s (í)
kraj, prostor, kjer se krmijo domače živali: urediti krmišča in napajališča za živino; tlakovano krmišče / krmišče za ptice
♦ lov. prostor v lovišču, včasih pokrit, v katerega se daje hrana za divjad
SSKJ²
kŕmiti1 -im nedov., tudi krmíte; tudi krmíla (ŕ)
1. dajati živali krmo: krmiti golobe, kokoši, prašiče; krmiti s senom, z zrnjem; dobro krmiti živino
// nizko hraniti2: kako vas krmijo v menzi; krmi se samo s fižolom / ves dan so krmili želodce; pren. otroke je krmil s puhlo in površno literaturo
2. dajati jesti, zlasti živali, živalim: voloma je krmil samo deteljo
    kŕmljen -a -o:
    konj je dobro krmljen
SSKJ²
kŕmiti2 -im nedov. (ŕ r̄)
star. krmariti: krmiti ladjo
SSKJ²
krmívo -a s (í)
snov, ki veča krmilnost1: ta snov ima v sebi mnogo krmiva
SSKJ²
kŕmljenik -a m (ŕ)
nar. prekmursko prašič za pitanje: zaklati krmljenika
SSKJ²
kŕmljenje -a s (ŕ)
glagolnik od krmiti, hraniti: skrbel je za krmljenje in napajanje živine; krmljenje prašičev s koruzo
SSKJ²
krmljénka -e ž (ẹ̄)
nar. vzhodno svinja za pitanje: debela krmljenka
SSKJ²
krmljénščak -a m (ẹ̄)
nar. vzhodno svinjak2: počistiti krmljenščak
SSKJ²
krmólja -e ž (ọ̄)
alp. kratka kamnita tvorba, ki moli navadno vodoravno iz stene: prenočil je pod krmoljo
SSKJ²
kŕmski -a -o prid. (r̄)
knjiž. krmen1: krmska koruza; krmske rastline
SSKJ²
kŕn1 -a m (ŕ)
star. krma2: svetilke so pritrdili na krn; čoln z visokim krnom
SSKJ²
kŕn2 -a m (ŕ)
štrcelj: krn noge / amputacijski krn
SSKJ²
kŕn3 -a -o prid. (ȓ ŕ)
star. nerazvit, zakrnel: krn rep / povsod se je srečaval s krnimi družinami in propadajočimi kmetijami okrnjenimi
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
kŕnast tudi kŕnjast -a -o prid. (ŕ)
nav. ekspr. nerazvit, zakrnel: krnast organ, rep
SSKJ²
krnéti -ím nedov. (ẹ́ í)
zaostajati v rasti, razvoju: nekatere sadike krnijo; prsti so začeli krneti; pren. jezikovni čut peša in krni
SSKJ²
krníca -e ž (í)
1. poglobljeni del rečne struge ali jezerskega dna, kjer dela voda vrtinec; tolmun: vreči kaj v krnico; nevarne krnice
// plitvejša kotanja, navadno napolnjena z vodo: krnice so bile polne vode / plitva krnica / kalna krnica voda v krnici
2. agr. spodnji del preprostejše sadne stiskalnice, po katerem odteka mošt: postaviti koš na krnico
3. geogr. zgornji, polkrožno zaključeni del ledeniške doline: v krnici se je nabral sneg / ledeniška krnica
4. nar. vzhodno večja okrogla posoda, navadno izdolbena iz enega kosa lesa: mesiti kruh v krnici / krnica za pomivanje posode
SSKJ²
krníčast -a -o prid. (í)
poln krnic: v gornjem toku je bila reka zelo krničasta / krničast svet
SSKJ²
krníflati -am nedov. (ȋ)
nižje pog. nadlegovati, gnjaviti, pestiti: celo popoldne so ga krniflali zaradi neuspeha v šoli
SSKJ²
krnítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od krniti: krnitev neodvisnosti / krnitev pravic
SSKJ²
kŕniti -im nedov. (ŕ r̄)
knjiž. povzročati, delati, da je česa manj; manjšati, jemati: krniti učiteljevo avtoriteto; krniti notranjo moč države; s tem so krnili neodvisnost dežele / krniti komu pravice
SSKJ²
krnjast gl. krnast
SSKJ²
kŕnjav -a -o prid. (ŕ)
nav. ekspr. nerazvit, zakrnel: pes s krnjavim repom; krnjavi udje / krnjav otrok / rezultati so prav krnjavi slabi, nezadovoljivi
SSKJ²
kroatístika -e ž (í)
veda o hrvaškem jeziku in hrvaški književnosti: študirati kroatistiko
SSKJ²
kroatízem -zma m (ī)
jezikosl. element hrvaščine v kakem drugem jeziku: kroatizmi v slovenščini
SSKJ²
kròf krôfa m (ȍ ó)
1. ocvrto pecivo okrogle oblike z marmeladnim nadevom: skleda krofov; testo za krofe / pustni krofi
♦ gastr. indijanski krof slaščica iz biskvitnega testa, nadevana s stepeno smetano ali snegom in (delno) oblita s čokolado; indijanček
2. nižje pog. golša: krof ima / kokoš z velikim krofom
SSKJ²
krôfast -a -o prid. (ó)
nižje pog. golšast: krofasta ženska
SSKJ²
króg1 -a m (ọ̑)
1. geom. lik, ki ga omejuje krožnica: izračunati obseg, ploščino kroga; polmer kroga; središče kroga / točka na obodu kroga / istosrediščni krogi
// sklenjena krivulja, katere točke so enako oddaljene od središča: narisati krog s šestilom / tloris ima obliko kroga
2. kar je po obliki podobno temu liku, tej krivulji: krogi in križci / jastreb je pri letu delal kroge / na juhi so bili krogi maščobe / v zidu so tičali železni krogi obroči / v krogu je blodil po gozdu / žitni krog geometrijski lik, navadno krog, ki se oblikuje na žitnem polju, ko se žito iz nepojasnjenih razlogov poleže v eno smer
3. navadno s prilastkom kar koga, kaj zlasti količinsko opredeljuje: krog vprašanj se zožuje; skušal je prodreti v zaprti krog strokovnjakov / razbil je njihov ozki krog / knjiga je namenjena za širok krog bralcev
4. z oslabljenim pomenom, navadno s prilastkom kar tvori enoto, celoto: razmere v domačem krogu; ni se mogel vključiti v njegov miselni krog; pesniška zbirka je razdeljena na več tematskih krogov enot / krog raziskovalcev se je razšel / publ. rojstni dan je praznoval v krogu družine
// mn. osebe, ljudje glede na poklicno, socialno povezanost: cerkveni krogi; obisk so pripravili diplomatski krogi; finančni, gospodarski, poslovni krogi; mariborski kulturni krogi; uradni krogi / ekspr.: je iz boljših krogov; za to so zainteresirani široki krogi / publ. izvedeti kaj iz dobro obveščenih, poučenih krogov
5. z oslabljenim pomenom, s svojilnim zaimkom področje, območje, sfera: razširil je svoj krog delovanja, raziskovanja; njegov krog delovnih operacij je ozek / pritegnil ga je v svoj krog
6. mn., šport. telovadno orodje iz dveh prosto visečih obročev: vaje na krogih / viseti na krogih
7. ekspr., v zvezi začarani krog proces, pojav, pri katerem posledice rodijo nove vzroke: ne more iz začaranega kroga; ujet v začarani krog; vrteti se v začaranem krogu; brezupen začarani krog / začarani krog misli
● ekspr. pred očmi se mu delajo krogi zaradi slabosti, bolezni se mu zdi, da vidi pred očmi kroge; spet ima kroge pod očmi kolobarje; otroci so sklenili krog okoli njega so ga obkrožili; posesti v krog sesti tako, da iz navzočih nastane krog; šport. žarg. prehitel ga je za (en) krog za čas, v katerem se prevozi, prehodi določena krožna pot; ekspr. ognil se ga je v velikem krogu zelo, na daleč
♦ astron. živalski krog dvanajst ozvezdij ob ekliptiki, katerih večina ima imena živali; elektr. električni krog sklenjena pot, po kateri teče električni tok; (električni) nihajni krog električni krog, v katerem se periodično spreminja električna energija v magnetno in obratno; magnetni krog; šport. krog krožni prostor, iz katerega se meče kladivo, disk, krogla; olimpijski krogi znak olimpijskih iger, ki v obliki petih povezanih krogov simbolizira pet celin; tisk. barvni krog krog barv, razvrščenih tako, da sta si sosednji barvi komplementarni
SSKJ²
króg2 prisl. (ọ̑)
zastar. okrog2, okoli1: krog hoditi
♦ šport. (na) levo krog kot povelje (obrni se) na levo za pol kroga; prim. kroginkrog1
SSKJ²
krog3 predl., star., z rodilnikom
okrog3, okoli2: hoditi krog hiše / smehljaj mu igra krog ust / misli se vrtijo krog tega vprašanja / vrne se krog desetih / tehta krog centa; prim. kroginkrog2
SSKJ²
krógec -gca m (ọ̑)
manjšalnica od krog: izrezovati krogce iz lepenke / ničlo je narisal v obliki krogca / krogec svetlobe na stropu
SSKJ²
krógeln -a -o [krogələn in krogəln] prid. (ọ̑)
nanašajoč se na kroglo: krogelno središče / krogelni izsek del krogle, ki ga omejujeta krogelna kapica in plašč pokončnega stožca z vrhom v središču krogle; krogelni odsek vsak izmed obeh delov krogle, ki nastane ob njenem preseku z ravnino; krogelni pas del površja krogle, ki leži med vzporednima krožnicama; krogelna kapica z ravnino oddeljeni del krogle, manjši od polkrogle; krogelna plast del krogle, ki leži med dvema vzporednima ravninama
♦ elektr. krogelno iskrilo iskrilo z elektrodama v obliki krogel; fiz. krogelno valovanje valovanje, ki se iz majhnega izvora širi v prostoru enakomerno na vse strani; krogelno zrcalo
SSKJ²
króginkróg1 in króg in króg [krokinkrok] prisl., piše se narazen (ọ̑-ọ̑)
nav. ekspr. izraža položaj v (širšem) krogu, ki v celoti obdaja kaj v središču: krog in krog so izkopali jarke / krog in krog je sama ravnina
SSKJ²
króginkróg2 in króg in króg [krokinkrok] predl., piše se narazen (ọ̑-ọ̑)
z rodilnikom, nav. ekspr. za izražanje položaja v (širšem) krogu, ki v celoti obdaja kaj v središču: nasaditi drevje krog in krog hiše
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
krógla -e ž (ọ̑)
1. geom. telo, ki ga omejuje ploskev, katere točke so enako oddaljene od središča: polmer krogle; izračunati površino in prostornino krogle / koncentrične krogle krogle z istim, skupnim središčem; očrtana krogla najmanjša krogla, v kateri leži dano telo; včrtana krogla največja krogla, ki leži znotraj danega telesa
2. predmet take ali podobne oblike: izrezljal je kroglo iz lesa; zakotaliti kroglo; jeklena, kovinska, steklena krogla; votla krogla / poškodovati površje krogle
// s prilastkom tak predmet, ki se uporablja pri različnih (športnih) igrah: balinarska, kegljaška krogla; biljardne krogle so udarjale druga ob drugo
// šport. tak predmet z določeno težo za metanje, suvanje: metalci diska in krogle / dosegel je nov rekord v metu krogle
3. ekspr. nebesno telo, navadno zemlja: naša krogla postaja prenaseljena / z oslabljenim pomenom: nebesna krogla; sončna krogla sonce; zemeljska krogla zemlja
4. del naboja, ki ob vžigu zleti iz ročnega strelnega orožja: krogla leti; krogla ga je zadela v ramo in mu prebila kost; ekspr. krogle so sikale in žvižgale nad njihovimi glavami; kot krogla je švignil mimo / ekspr. krogle kar dežujejo veliko jih leti po zraku; ekspr. nobena krogla se ga ne prime ga ne zadene, rani / dumdum krogla; topovska krogla granata
● ekspr. dobiti kroglo v glavo biti ustreljen; biti ranjen v glavo; ekspr. padel je pod sovražnimi kroglami bil je ubit (v vojni)
♦ strojn. mlin na krogle stroj, ki drobi grude z jeklenimi kroglami; voj. prebojna krogla težja krogla z močnejšo jekleno konico; svetilna krogla
SSKJ²
króglast -a -o prid. (ọ̑)
podoben krogli ali delu krogle: kroglasti biseri; kroglasta izboklina; kroglasta kamnita tvorba / ekspr. kroglaste rjave oči / kroglasta oblika svetilke
♦ anat. kroglasti sklep sklep s polkrogli podobno sklepno glavico in ustrezno ponvico
    króglasto prisl.:
    kroglasto pristriženi grmi
SSKJ²
króglica -e ž (ọ̑)
1. manjšalnica od krogla: površina, velikost kroglice / pobrati, zakotaliti kroglico; steklena kroglica / bonbon v obliki kroglice / mn. glina je v kroglicah / sablja z zaščitno kroglico / volilna kroglica nekdaj s katero volivec glasuje / sledilna kroglica računalniški miški podoben pripomoček za upravljanje s kazalcem na zaslonu
♦ farm. zdravilna kroglica zdravilo v obliki kroglice
2. teh. tak predmet iz kovine kot sestavni del ležaja: število kroglic v ležaju
SSKJ²
krógličast -a -o prid. (ọ̑)
podoben krogli, kroglici: krogličast gumbek; krogličasta tvorba
♦ biol. krogličasta bakterija kok
SSKJ²
krógličen -čna -o prid. (ọ̑)
ki ima obliko krogle, kroglice: fotelj s krogličnimi kolesi
♦ strojn. kroglični mlin mlin na krogle; teh. kroglični ležaj ležaj, pri katerem so med vrtečim se in mirujočim delom kroglice
SSKJ²
krogotèk in krogoték -éka m (ȅ ẹ́; ẹ̑)
knjiž. kroženje: krogotek zemlje okrog sonca / krogotek življenja in smrti
SSKJ²
krogotòk in krogotók -óka m (ȍ ọ́; ọ̑)
knjiž. kroženje: krogotok krvi po telesu / večni krogotok letnih časov
SSKJ²
krógov -a -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na krog: krogova ploskev / krogov izsek, odsek; krogov obod
SSKJ²
krogovíčje -a s (ȋ)
um. okras gornjega dela gotskih oken, sestavljen iz krogov, lokov: s krogovičjem obogatena okna
SSKJ²
krohòt -ôta m (ȍ ó)
ekspr. zelo glasen smeh: po sobi se je razlegal krohot; izbruhnil je v krohot; divji, nebrzdan krohot
SSKJ²
krohotáč -a m (á)
ekspr. kdor se zelo glasno smeje: najglasnejši krohotač / bil je znan kot zabavljač in krohotač
SSKJ²
krohotánje -a s (ȃ)
glagolnik od krohotati se: po sobi se je razlegalo veselo krohotanje / krohotanje in roganje
SSKJ²
krohotáti se -ám se in -óčem se nedov. (á ȃ, ọ́)
ekspr. zelo glasno se smejati: krohotal se je njegovim šalam; na vse grlo so se krohotali / v obraz se mu je krohotal
    krohotáje se :
    krohotaje se je odšel; krohotaje se smejati
    krohotajóč se -a -e:
    krohotajoči se ljudje
SSKJ²
krohôtoma prisl. (ȏ)
knjiž. krohotaje se, krohotajoč se: krohotoma pripovedovati; krohotoma se smejati
SSKJ²
kròj krôja m (ȍ ó)
1. vzorec, model za obliko obleke ali obutve: izrezati kroj iz časopisa; narisati, prerisati kroj / dobila je nov kroj ovratnika / šivati po kroju
// oblika obleke ali obutve: obleka je neprisiljena v barvi in kroju; eleganten kroj čevljev; moderen, ohlapen, oprijet kroj / nizek kroj ovratnika / obleka je najnovejšega kroja
♦ obrt. klasični kroj iz posebej krojenega zgornjega dela, krila in všitih rokavov; princes kroj ki ima sprednji in zadnji del iz treh kosov; srajčni kroj iz skupaj krojenega zgornjega in spodnjega dela in s srajčnim ovratnikom
2. oblačilo, značilno za določeno društvo, dejavnost; obleka, uniforma: telovadci so nastopili v krojih / gasilski, vojaški kroj / ženske v pisanih krojih nošah
SSKJ²
krojáč -a m (á)
kdor se poklicno ukvarja s krojenjem in šivanjem zlasti moških oblek: izučil se je za krojača / iti h krojaču; obleko ima pri krojaču / damski krojač ki šiva ženske obleke; modni krojač
SSKJ²
krojáček -čka m (á)
ekspr. manjšalnica od krojač: zgodba o krojačku
SSKJ²
krojačíca in krojáčica -e ž (í; á)
ženska, ki se poklicno ukvarja s krojenjem in šivanjem ženskih plaščev in kostimov: izučila se je za krojačico; priredili so tečaj za šivilje in krojačice / modna krojačica
♦ zool. čebeli podobna žuželka, ki dela rove v zemljo in znaša vanje med in cvetni prah, Megachile centuncularis
SSKJ²
krojáčnica -e ž (ȃ)
krojaška delavnica: obleko so ji naredili v znani krojačnici / gledališka krojačnica
SSKJ²
krojáški -a -o prid. (á)
nanašajoč se na krojače ali krojaštvo: krojaški salon; krojaška delavnica / krojaška obrt / krojaški likalnik težji likalnik za oblikovanje krojnih delov, razlikavanje šivov in končno likanje; krojaška kreda mastna kreda za risanje krojev na blago / krojaški vajenec
♦ anat. krojaška mišica dolga, ozka mišica na sprednji strani stegna; obrt. (krojaška) lutka model človeškega trupa za pomerjanje oblačil
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
krojáštvo -a s (ȃ)
obrt za krojenje in šivanje zlasti moških oblek: uči se krojaštva; krojaštvo in čevljarstvo / preživlja se s krojaštvom z opravljanjem krojaškega poklica / modno krojaštvo
// podjetje, delavnica za to obrt: v tej ulici sta dve krojaštvi
SSKJ²
krôjen -jna -o prid. (ō)
nanašajoč se na kroj ali krojenje: krojna podoba ženske noše / krojni opis obleke; krojno navodilo / krojni deli bluze / krojna pola papir, na katerem so narisani kroji, kot priloga modnemu časopisu; krojni oddelek krojaške delavnice
SSKJ²
krojênje -a s (é)
glagolnik od krojiti: krojenje suknjiča / tečaj za krojenje in šivanje / krojenje pravice, usode
SSKJ²
krojílec -lca [krojilca in krojiu̯ca] m (ȋ)
kdor kroji: zaposlen je kot krojilec / ekspr. krojilci človeških usod
SSKJ²
krojílnica -e ž (ȋ)
prostor, obrat za krojenje: krojilnica in šivalnica
SSKJ²
krojíti -ím nedov. (ī í)
1. dajati obliko sestavnim delom obleke ali obutve: šivati zna, krojiti pa še ne; krojiti ovratnik, rokave / kroji samo po modernih krojih / ekspr. plašč so ji krojili v modnem salonu delali, izdelovali
// izdelovati obleko: vse si kroji sama; kroji samo iz najboljšega blaga
2. ekspr. dajati čemu bistvene značilnosti, obliko: njegovo osebnost je krojila vojna / krojiti usodo človeku, narodu / politiko so krojili generali
// oblikovati, ustvarjati: skušali so krojiti novega človeka; pravico, zakone si krojijo sami
3. nar. cepiti, klati: krojiti trske
● ekspr. vsako besedo kroji po svoje razlaga
♦ gozd. krojiti les odmerjati in določati, kje se naj deblovina razžaga v ustrezne sortimente
    krojèn -êna -o:
    obleka je krojena iz najboljšega blaga; dobro, slabo krojen; klasično, ohlapno krojena bluza; krilo je krojeno kot hlače
SSKJ²
krók -a m (ọ̑)
pog. zabava, na kateri se zlasti veliko pije in ki traja pozno v noč, (nočno) popivanje: udeležil se je veselega kroka; po kroku ga je bolela glava / ekspr. večerja se je razvila v pravi krok
SSKJ²
krokáda -e ž (ȃ)
ekspr. zabava, na kateri se zlasti veliko pije in ki traja pozno v noč, (nočno) popivanje: pri vseh krokadah je vztrajal do konca
SSKJ²
krókanje -a s (ọ̑)
glagolnik od krokati: za krokanje ni imel denarja / po krokanju je imel hudega mačka
SSKJ²
krókar1 -ja m (ọ̑)
večja ptica s črnim, kovinsko se svetlikajočim perjem in debelim kljunom: krokarji so krožili po zraku; gnezdo krokarja
// slabš. človek, ki napoveduje le kaj slabega, neprijetnega: nikar nas ne straši, krokar
SSKJ²
krókar2 -ja m (ọ̑)
pog. kdor kroka: bil je večni krokar in pijanec / ekspr. v gostilni je bilo več krokarjev
SSKJ²
krokaríja -e ž (ȋ)
pog. zabava, na kateri se zlasti veliko pije in ki traja pozno v noč, (nočno) popivanje: udeležil se je vsake krokarije; priredili so veliko krokarijo; nedeljske, sobotne krokarije / ekspr. praznovanje se je končalo s krokarijo
SSKJ²
krokárnica -e ž (ȃ)
zool. parna kost oplečja zlasti pri pticah in nekaterih sesalcih, ki veže lopatico s prsnico:
SSKJ²
krókarski -a -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na krokar2 ali krok: po hudi krokarski noči je bil potreben okrepčila / naveličal se je krokarskega življenja
SSKJ²
krókati -am nedov. (ọ̑)
pog. udeleževati se zabave, na kateri se zlasti veliko pije in ki traja pozno v noč: krokal je s prijatelji / vso noč je krokal / ekspr. nocoj se mu ni ljubilo krokati
    krokajóč -a -e:
    krokajoča študentska družba
SSKJ²
krokét -a m (ẹ̑)
1. igra, pri kateri se s kladivom udarja lesena kroglica skozi žičnata vratca: igrati kroket; partija kroketa / igrišče za kroket
2. nav. mn., gastr. jed v obliki debelejših paniranih in ocvrtih svaljkov; hrustavec: krompirjevi kroketi s sirom
SSKJ²
krokí -ja m (ȋ)
knjiž. risba, ki z malo črtami dela osnovni, bistveni vtis pokrajine, predmeta: narisati kroki; pren. pisec malih lirskih krokijev
SSKJ²
krokírati -am nedov. in dov. (ȋ)
knjiž. s krokijem upodabljati: krokirati pokrajino
SSKJ²
krokodíl -a m (ȋ)
zelo velik plazilec, pokrit z debelimi roženimi ščiti, ki živi v tropskih in subtropskih vodah: na obrežju reke so ležali krokodili; zija kot krokodil
♦ zool. nilski krokodil
SSKJ²
krokodílji -a -e prid. (ȋ)
nanašajoč se na krokodile: bič iz krokodilje kože; široko krokodilje žrelo / krokodilje usnje
● ekspr. pretakati krokodilje solze z jokom kazati nepristno, lažno žalost, sočutje
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
krokodílov -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na krokodile: krokodilova koža / beležnica, vezana v krokodilovo usnje
● ekspr. pretakati krokodilove solze z jokom kazati nepristno, lažno žalost, sočutje
SSKJ²
krokodílski -a -o prid. (ȋ)
ekspr. tak kot pri krokodilu: imel je veliko krokodilsko glavo; krokodilske oči
● ekspr. pretakati krokodilske solze krokodilove, krokodilje
♦ elektr. krokodilska sponka sponka v obliki čeljusti za začasno električno povezavo
SSKJ²
krokotáti -ám in -óčem nedov. (á ȃ, ọ́)
star. krakati: jata krokarjev je krokotala
SSKJ²
krókus -a m (ọ̑)
knjiž. rastlina, ki požene spomladi iz gomolja bele, oranžne ali vijoličaste cvete; žafran: med travo je bilo vse polno krokusov; krokusi in teloh
SSKJ²
króm -a tudi kròm krôma m (ọ̑; ȍ ó)
kem. trda težka kovina srebrno bele barve, element Cr: zlitina železa in kroma
● pog., ekspr. avto je ves v laku in kromu zelo se sveti; v prid. rabi:, usnj. krom usnje kromovo usnje
SSKJ²
króm... prvi del zloženk (ọ̑)
metal. nanašajoč se na krom: kromnikljevo, kromvolframovo jeklo
SSKJ²
krómanje -a s (ọ̑)
glagolnik od kromati: izolirati železo s kromanjem / galvansko kromanje
SSKJ²
kromanjónec tudi cromagnonec -nca [kromanjónəc] m (ọ̑)
antr. človek iz poznega paleolitika, katerega okostje je bilo najdeno v Cro-Magnonu: močni, tršati kromanjonci
SSKJ²
kromanjónski tudi cromagnonski -a -o [kromanjónski] prid. (ọ̑)
antr., v zvezi kromanjonski človek človek iz poznega paleolitika, katerega okostje je bilo najdeno v Cro-Magnonu:
SSKJ²
krómast tudi krômast -a -o prid. (ọ̑; ó)
podoben kromu: kromast lesk
// kromiran: kromasta posoda
SSKJ²
kromát -a m (ȃ)
kem. sol kromove kisline: izkoriščanje kromatov / cinkov, natrijev kromat
SSKJ²
krómati -am nedov. (ọ̑)
teh. prekrivati kovino s tanko plastjo kroma: kromati kljuke
SSKJ²
kromátičen -čna -o prid. (á)
glasb. ki je iz poltonov: kromatični sistem / kromatična harmonika harmonika, pri kateri da pritisk na isti gumb ob raztegovanju ali stiskanju meha isti ton; kromatična lestvica lestvica, ki ima v obsegu oktave samo poltone
♦ fiz. kromatična aberacija napaka leče zaradi nepravilnega prenašanja barv
SSKJ²
kromátičnost -i ž (á)
glasb. značilnost kromatičnega: kromatičnost sodobne glasbe
SSKJ²
kromátika -e ž (á)
glasb. kompozicijski način, ki temelji na uporabi poltonov:
SSKJ²
kromatín -a m (ȋ)
biol. sestavina celičnega jedra, ki se da obarvati:
SSKJ²
kromatínski -a -o prid. (ȋ)
nav. mn., biol., v zvezi kromatinsko zrnce kromatin v obliki zrnca, ko se celično jedro ne deli:
SSKJ²
kromatografíja -e ž (ȋ)
kem. razstavljanje težko ločljivih zmesi z adsorpcijo: kromatografija fosfatov / papirna kromatografija pri kateri se uporablja kot adsorbent papirni trak
SSKJ²
kromatográm -a m (ȃ)
kem. razvrstitev na adsorbentu adsorbiranih sestavin težko ločljive zmesi:
SSKJ²
krómbi -ja m (ọ̑)
tekst. debela, zelo kosmatena volnena tkanina za moške plašče: oblečen je bil v plašč iz krombija; v prid. rabi: krombi plašč
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
kromírati -am nedov. in dov. (ȋ)
prekrivati kovino s tanko plastjo kroma, teh. kromati: kromirati dele štedilnika
    kromíran -a -o:
    kromiran pladenj; kromirana posoda
SSKJ²
kromít -a m (ȋ)
min. rudnina kromov železov oksid: bogata ležišča kromita; pridobivanje kroma iz kromita
SSKJ²
kromíten -tna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na kromit: kromitni rudniki
♦ metal. kromitna opeka
SSKJ²
krómo...1 prvi del zloženk (ọ̑)
papir. ki ima eno stran zelo gladko in se uporablja navadno za ofsetni tisk: kromokarton / kromopapir in kromo papir
SSKJ²
kromo...2 ali krómo... prvi del zloženk (ọ̑)
nanašajoč se na krom: kromograf, kromosfera; kromolitografija
SSKJ²
krómolitografíja -e ž (ọ̑-ȋ)
tisk. barvna litografija:
SSKJ²
kromosfêra -e ž (ȇ)
astron. plast Sončeve atmosfere med fotosfero in korono:
SSKJ²
kromosóm -a m (ọ̑)
nav. mn., biol. podolgovat sestavni del celičnega jedra, ki ob njegovi delitvi razpade na enaka dela: raziskovati kromosome; podvojeno število kromosomov v celici
SSKJ²
krómoterapíja -e ž (ọ̑-ȋ)
zdravljenje s pomočjo barv: najprimernejši odtenki za kromoterapijo so tisti, ki jih v posameznih dneh ponuja narava / finska savna s kromoterapijo
SSKJ²
krómov tudi krômov -a -o prid. (ọ̑; ó)
nanašajoč se na krom: nahajališče kromove rude / očistiti posodo s kromovim praškom / kromov galun kalijev kromov sulfat, ki se uporablja zlasti za strojenje; kromov oksid, sulfat; kromova kislina
♦ metal. kromovo jeklo jeklo, ki vsebuje od 4 do 30 odstotkov kroma; usnj. kromovo strojenje strojenje z raztopino kromovega bazičnega sulfata; kromovo usnje usnje, strojeno z raztopino kromovega bazičnega sulfata
SSKJ²
krompír -ja m (ī)
kulturna rastlina z bledo vijoličastimi ali belimi cveti ali njeni užitni gomolji: letos krompir gnije; krompir ima cimo; kopati, osipavati, saditi krompir; lupiti krompir; debel, droben krompir; krompir je že kuhan; gomolj, podoben krompirju; krompir z belim, rumenim mesom; boljša domača sorta krompirja / beli, industrijski, jedilni, semenski krompir; mlad(i) krompir / ocvrt(i), pečen(i), pražen(i), pretlačen(i) krompir / pire krompir krompirjev pire; krompir v kosih olupljen, zrezan na kose in kuhan; krompir v oblicah kuhan neolupljen
● pog., ekspr. imeti krompir doživeti nepričakovano ugoden, dober izid, konec česa; preg. najbolj neumen kmet ima najdebelejši krompir za srečo, uspeh niso vselej potrebne velike umske sposobnosti
♦ agr. nakaliti krompir z ustrezno temperaturo in vlažnostjo doseči kaljenje pred sajenjem
SSKJ²
krompírček -čka m (ī)
nav. ekspr. manjšalnica od krompir: lupiti krompirček / mlad(i) krompirček
SSKJ²
krompiríšče in krompírišče -a s (í; ī)
njiva, na kateri je rasel krompir: krompirišče je zarasel plevel; sejati ozimino na krompirišče / krompirišča so cvetela
SSKJ²
krompírjast -a -o prid. (ī)
podoben krompirju: goba krompirjaste oblike / ekspr. krompirjast nos
SSKJ²
krompírjev -a -o prid. (ī)
nanašajoč se na krompir: krompirjev gomolj; krompirjev grmič, list; krompirjeva cima / krompirjevi olupki / različne krompirjeve sorte / krompirjevi cmoki, svaljki iz krompirjevega testa; krompirjev golaž; krompirjevi lističi na lističe narezan krompir, pečen na olju ali masti; krompirjev pire; krompirjevi žganci; krompirjeva juha; krompirjeva moka; krompirjeva solata na rezine narezan kuhani krompir, začinjen z oljem in kisom
♦ agr. krompirjeva plesen glivična bolezen, ki povzroča sušenje krompirjevih listov in gnilobo plodov; gastr. krompirjevo testo testo iz moke in krompirja
SSKJ²
krompírjevec -vca m (ī)
1. ekspr. kdor (rad) je krompir: znan je bil kot fižolovec in krompirjevec
2. star. cima krompirja; krompirjevka: sežigati krompirjevec
3. slabš., nekdaj vojak, vpoklican le ob veliki vojni nevarnosti; brambovec: polk krompirjevcev
● ekspr. je pa res krompirjevec (večkrat) doživi nepričakovano ugoden, dober izid, konec česa
♦ zool. koloradski hrošč
SSKJ²
krompírjevica -e ž (ī)
cima krompirja; krompirjevka: rjava krompirjevica; kupi krompirjevice
SSKJ²
krompirjevína in krompírjevina -e ž (í; ī)
cima krompirja; krompirjevka: kositi krompirjevino; suha, zelena krompirjevina
SSKJ²
krompírjevka -e ž (ī)
1. cima krompirja: krompirjevka se je že posušila; kositi, sežigati krompirjevko
2. voda, v kateri se je kuhal krompir: odcediti krompirjevko
♦ bot. strupena goba rjavkaste barve, podobna krompirjevemu gomolju, Scleroderma aurantium
SSKJ²
króna -e ž (ọ̑)
1. okrogel okrasni predmet za na glavo kot znamenje vladarske oblasti: nositi krono; položiti krono na glavo; zlata krona; krona, obložena z dragimi kamni / cesarska, kraljevska krona / žezlo in krona / na ščitu je bila upodobljena krona
// navadno s prilastkom kar je po obliki podobno temu predmetu: na glavi je imela krono iz cvetja; plesti kostanjevo krono / ekspr. krona bogatih las zelo veliko las, počesanih navzgor
2. ekspr. vladar, dvor: v državi so izvedli vojaški udar ob pomoči krone; moč cesarske krone; svetovalci krone
// vladarski naslov: senat mu hoče podeliti krono; prevzeti krono
3. ekspr. monarhija, kraljevina: ozemlje angleške krone / zavladala jim je krona
4. ekspr., v povedni rabi, navadno s prilastkom izraža najvišjo stopnjo česa: to je krona njegovih prizadevanj; dogodek je bil krona vsega
5. krošnja: košata krona; krona cvetoče lipe
6. denarna enota Češke, Danske, Švedske in nekaterih drugih držav: šteti krone; preračunati vrednost blaga v krone / češka, danska, švedska krona
● pog., ekspr. zaradi tega ti ne bo krona z glave padla se ne bo zmanjšal tvoj ugled; vznes. krona stvarstva človek
♦ lov. krona najmanj trije parožki na vrhu jelenjega rogovja; med. krona del zoba nad dlesnijo; snov v obliki kapice za zavarovanje poškodovanega vidnega dela zoba; num. krona denarna enota v stari Avstriji z vrednostjo pol goldinarja; rel. trnova krona
Število zadetkov: 97669